Jože Horvat pisal Dnevnik kulturnega urednika Dela 1989 – 1991

Triintrideseti Slovenski knjižni sejem je predstavil precej avtorjev, nagrajencev, novih knjig in njihovih avtorjev. Med novitetami, ki so izšle tako rekoč zadnji dan pred sejmom, smo opazili najnovejšo knjigo, pravzaprav veliko presenečenje nekdanjega dolgoletnega Delovega novinarja, komentatorja in urednika Kulturne redakcije Dela od januarja 1989 do maja 1991 Jožeta Horvata. Knjigi je dal naslov Na slepem tiru.

Jože Horvat, vse fotografije Marijan Zlobec

Horvat je presenetil, saj nihče od njegovih takratnih sodelavcev v redakciji ni vedel, da piše svoj dnevnik predvsem o tem, kaj se aktualnega, vsakodnevnega dogaja na Delu, seveda pa je vse to močno presegal z lastnimi refleksijami, kar je logično, saj ni bil zgolj kronist, polemik, kritik, čeprav piše o konkretnih zadevah, ljudeh in dogajanjih.

Naslovnica Horvatove knjige

Jože Horvat se je za objavo v knjigi pri založbi Modrijan odločil precej pozno, a je morda za to imel svoje razloge, kar je pri dnevnikih sestavni del početja in morda celo tveganja.

Branimir Nešović

Za objavo se je odločil še urednik Branimir Nešović, ki je bil v Kulturni redakciji Dela še pred tem in med samim Horvatovim pisanjem; prav tako novinar in komentator, potem pa je odšel, ne vem natančno kdaj, in ustanovil svojo založbo Modrijan.

Prvi vtis že po prelistavanju Horvatove knjige se mi le – ta pokaže v aktualni obliki, kot dialog s časom nastajanja samostojne države Republike Slovenije.

Horvatov vidik je hkrati novinarski, a je glede na funkcijo in položaj Dela kot vodilnega dnevnika v državi še posebej zanimiv tako za “notranje” bralce, nekdanje sodelavce, bralce in naročnike Dela, pa tudi vse današnje bralce, novinarje, sedaj nove lastnike Dela, javnost in zgodovinarje, ki bodo izvedeli marsikaj, česar prej morda niso vedeli.

Jožeta Horvata poznam še iz časov, ko smo bili na Tomšičevi, se pravi še iz sredine sedemdesetih let. Veljal je za poštenega, odkritega, pogumnega in dobrega, kritičnega novinarja in komentatorja, nazadnje še urednika. Nisem pa vedel, da se je kar trikrat potegoval za dopisniško mesto v tujini, zlasti Nemčiji ali Avstriji, a so mu vse zavrnili, tako da na koncu ni več videl smisla vztrajanja na delovnem mestu, nazadnje kot urednik Kulturne redakcije Dela. Vedel sem sicer šele za tretjo njegovo kandidaturo, a sem mislil, da je prva. Res pa je, da so bili tedaj oziroma še v prejšnejm času dopisniki v Nemčiji Slavko Fras, Marjan Sedmak in Mojca Drčar Murko.

Že prvo prelistavanje pokaže, da so bili tedaj v Kulturni redakciji Dela najboljši novinar za šolstvo vseh časov Janko Svetina, potem pisateljica Marjeta Novak, ki je magistrirala na Sorboni, potem postala pisateljica in prejela nagrado Prešernovega sklada za svoj roman Kristina. V redakciji je bila še Lili (Lilijana Resnik) Šaver, ki je prav tako tedaj izdala svojo prvo knjigo literature in je pokrivala film in televizijo.

V Mariboru je deloval mariborski dopisnik, pesnik in publicist France Forstnerič, ki je poznal vso literarno in neliterarno zgodovino Maribora…

Slikovita je prigoda s Petrom Kolškom in njegovim telefonskim poročilom tajnici Faniki, ki je namesto pokojni književnik po telefonu razumela kot “pogojni književnik”…

Janez Strehovec je kot predavatelj na FDV ali tedaj morda še FSPN bil z eno nogo zunaj hiše, čeprav je bil v Kulturni redakciji Dela nekaj časa urednik.

Marko Crnkovič je bil že tedaj nekaj posebnega, a Horvat piše tudi o tem, kako se je poslavljal od Delove “kulture”, ker da ga bo vzel v službo Rotovnik v Cankarjev dom. Namesto Crnkoviča je v redakcijo prišel Miha Zadnikar, dokler ni postal mladi raziskovalec na Filozofski fakulteti.

V redakciji je bila Vesna Marinčič, tedaj še Stanka Godnič, obe strokovnjakinji za film; Stanka je poznala vse starejše filmske ustvarjalce, pa tudi lutkarje, literate, scenografe… Bila je na vseh festivalih jugoslovanskega filma v Pulju. Branko Sosič je pokrival likovno kulturo in kulturno politiko, nekaj časa je bila v redakciji Saša Vidmajer, ki je najraje pisala o arhitekturi.

Jože Horvat veliko piše o številnih svojih literarnih stikih zunaj redakcije, kar je še posebej zanimivo, na primer o svojih srečanjih v omenjenih dveh letih s Cirilom Zlobcem, Nikom Grafenauerjem, Jožetom Snojem (nekdanjim novinarjem in kritikom v Kulturni redakciji Dela), Helgo Mračnikar, Lojzetom Wieserjem, Ludwigom Hartingerjem…

Posebej dragoceni so odlomki o srečanjih in pogovorih s Petrom Handkejem, saj sta se danes že svetovno znani pisatelj in dramatik in Jože Horvat velikokrat srečala in pogovarjala za Delo, večkrat v Salzburgu in na Dunaju, pa tudi na Krasu, še posebej ob Vilenici.

Morda bi bil sedaj čas, da Horvat vsa svoja srečanja in pogovore s Handkejem strni v knjigo.

Še več je “objektov” pogovorov zlasti o književnikih vseh generacij.  Veliko iz prostora nekdanje Jugoslavije. Tu je nekoliko nians, ki bi se jim dalo reči opravljanje, a vsakdo, ki s kom kaj takega in o kom govori, kot veste, tvega tako oznako, se pa mimogrede marsikaj izve. (Dobro, tu bi se zaustavil in ne bi citiral, ker morate do teh ocvirčkov priti sami in jih videti ob pregledu in prebiranju celote).

Vsekakor sem vesel, da je Jožetu Horvatu uspelo vse to sproti pisati in da je na koncu dočakal natis svojega dnevnika. Malo manj razumem sam naslov Na slepem tiru, a morda je v njem skrita neuresničena želja, da bi bil še dopisnik iz tujine. Sam sicer povezuje naslov knjige s svojim tekstom iz začetka novinarske kariere na Delu 1. septembra leta 1970. Takrat je napisal reportažo Noč na slepem tiru; objavila mu jo je urednica Reportaže na Delu Olga Ratej. Če se ne motim, ni Ratejeva dočakala nobene svoje knjige, pa je imela veliko odličnih tekstov.

(se nadaljuje, še posebej, če bom kaj “popravil” ali dopolnil, na primer o tem, kako je bilo “do konca” prigode s poročilom o smrti Tineta Debeljaka v Argentini, kot ga je od tam poslal Marko Jenšterle… Jože Horvat piše, da je dobil ukor uredniškega kolegija, ker je kot nedeljski urednik objavil poročilo, v katerem ni pisalo, da je bil Debeljak “vojni zločinec”, kar je nekdo v Ljubljani pripisal, a to sem vrgel ven sam kot nočni urednik, ko sem pogledal originalni Jenšterletov tekst, ki je prišel po teleprinterju. Jože je dobil ukor kolegija, jaz pa 50 tisoč dinarjev kazni, kar so mi vzeli od plače.).

Marijan Zlobec