Triintrideseti Slovenski knjižni sejem je v svoj program vključil na desetine ljudi, večinoma ustvarjalce knjig vseh profilov, kar je edino prav, saj jim daje priložnost, da se na različnih odprtih odrih in v debatnih kavarnah pokažejo, kaj povedo o svojem delu, polemizirajo, napadajo…Večinoma gre za zelo pogumne ljudi, ki se nikogar ne bojijo in stojijo za tem, kar delajo, v kar verjamejo, kar govorijo in preprosto so.
Nadia Roncelli predstavlja knjigo Ženska literarna ustvarjalnost na Primorskem, vse fotografije Marijan Zlobec
Čeprav bo nova knjiga Ženska literarna ustvarjalnost na Primorskem v uredništvu dr. Marije Pirjevec obširneje predstavljena v Trstu, je že na 33. SKS njena uvodna predstavitev v okviru Slovenske knjige v Italiji takoj vzbudila veliko pozornost.
Knjigo je izdala Mladika v sodelovanju s Slavističnim društvom Trst – Gorica – Videm. Večji del knjige je bil predstavljen v obliki referatov na 26. Primorskih slavističnih dnevih, ki so jih organizirali sami slavisti; poleg omenjenega društva še Slavistično društvo Koper in Nova Gorica. Že to pokaže kako močna je slavistika in slovenistika na Primorskem in v zamejstvu.
Organizatorja dvodnevnega simpozija 5. in 6. maja 2016 na Opčinah pa sta bila še dva: Društvo slovenskih izobražencev in Slovenki klub.
Dr. Marija Pirjevec
Že ob pomisli, da je nastopilo kar sedemindvajset avtorjev referatov, in to na okvirno temo Ženska literarna ustvarjalnost na Primorskem, daje misliti, kako močna je tema, aktualna, zgodovinska in vseprisotna. ne vem, če se podobne teme lotevajo katere druge slovenske pokrajine.
Knjiga je nastala ob 150. obletnici rojstva Marice Nadlišek Bartol (1867 – 1917). Njena podoba kaže začetek poti primorske ženske k emancipaciji, svobodi in enakopravnosti, ki kot ugotavlja dr. Marija Pirjevec še ni dosežena.
Knjiga je razdeljena na dva vsebinska sklopa: v prvem delu je pozornost posvečena predvsem pesnicam, pisateljicam, esejistkam in kulturnim delavkam, ki so ustvarjale v drugi polovici 20. stoletja do današnjih dni: Zori Tavčar, Lelnji Rehar Sancin, Ireni Žerjal, Bruni Mariji Pertot, Evelini Umek, Ivanki Hergold, Jasni Jurečič, Alenki Rebula Tutta, Bogomili Kravos, Vilmi Purič, Mariji Kostnapfel idr.
V drugem delu so obravnavane starejše, že preminule ustvarjalke, rojene večinoma že proti koncu 19. stoletja ali na začetku 20.: Marica Nadlišek Bartol, Zofka Kveder, Marija Mijot, Ljubka Šorli, Ana Praček Krasna in Neva Rudolf.
Zadnji del je namenjen prikazu ženske ustvarjalnosti v dosedanjih knjižnih izdajah dveh tržaških založb: Mladike (Nadia Roncelli) in Založništva tržaškega tiska (Martina Kafol). Knjigo zaključuje obsežna bibliografija slovenskih pesnic in pisateljic iz Italije (Ksenija Majovski).
Že uvodni nastavek v knjigo je nekako sodobno feminističen; najprej piše Marija Pirjevec v eseju Poti prostosti o tem, kako so na primer slovenske literarne ustvarjalke diskriminirane že pri podeljevanju Prešernovih nagrad; doslej sta jo prejeli le Mira Mihelič in Svetlana Makarovič, ugotavlja. No, nazadnje jo je še slikarka Metka Krašovec, poprej Dubravka Tomšič, Marjana Lipovšek, Irena Grafenauer… Pri omembi Prešernovih nagrad je treba gledati celovito, saj to niso literarne nagrade.
Če Pirjevčeva omenja le dve literatki, pa bi v njeni kritiki pričakoval drugi del ugotovitve: katera pa Prešernove nagrade ni dobila, pa bi jo s svojim literarnim ustvarjanjem zaslužila. Odgovora na to seveda ni. Ni bilo niti predlogov in posledično ne glasovanj; ne v komisiji ne v Upravnem odboru Prešernovega sklada.
Trst je imel prvi ženski časopis Slovenka (1897 -1902), kot ga ni zmogla Ljubljana. Urednici sta bili Marica Nadlišek Bartol, avtorica prvega slovenskega tržaškega romana Fata morgana (1898), in Ivanka Anžič Klemenčič, med avtoricami radikalnih sestavkov pa sta bili danes že legendarna Zofka Kveder pa Elvira Dolinarjeva – Danica, rojena Sittig (1870 -1961), ki je zagovarjala enakopravnost žensk in njihovih državljanskih pravic.
“To izjemno obdobje tržaške ženske književne kulture pa se je pretrgalo v času fašizma, ko se je večina intelektualcev in pisateljev prostovoljno preselila ali pod prisilo emigrirala ter svoj opus ustvarila na oni strani rapalske meje, kamor so se morali spričo nasilja zateči.”
Podobno razmišlja dr. Marta Verginella; obe citirata Drugi spol francoske pisateljice, filozofinje in Sartrove spremljevalke Simone de Beauvoir, ki je med drugim zapisala, da prava enakopravnost ni vojna z moškim, ampak ženska osvoboditev, osvojitev svobode, samostojnosti in individualne zavesti.
Verginella bolj citira še Angelo Vode (Spol in usopda, 1938). Zanimivo pa je njeno odkritje ugotovitve tržaške pisateljice in urednice Pavle Hočevar, ki se je leta 1929 iz fašističnega Trsta preselila v Ljubljano, češ da je prvi ženski časopis Slovenka začel izhajati v Trstu, na periferiji slovenskega ozemlja. “Ni ga rodila samo zavednost tržaških žena, ampak tudi uvidevnost in pravičnost politikov in novinarjev, ki so bili v tem pogledu mnogo naprednejši od svojih slovenskih tovarišev v centru…”
Jože Horvat in Marija Pirjevec na 33. Slovenskem knjižnem sejmu
Jože Horvat je pisal o romanu Burjin čas Vilme Purič, Marija Pirjevec poleg uvoda še o pesnici Mariji Kostnapfel (r. 1959), ki je svojo prvo pesniško zbirko Pesmi izdala lani.
Marica Nadlišek je kot mlada svetoivanska učiteljica vstopila v polemiko s teologom Antonom Mahničem, ki ji je “odrekal pravico do literarnega in nasploh javnega delovanja.” Verginella omenja še revijo Ženski svet (1923 – 1941), žensko revijo, ki je začela izhajati v Trstu in jo je fašistična oblast v dvajsetih letih prepovedala.
Devetindvajset esejev, razprav ali razmišljanj (če sem štejem še dva uvoda) so napisale večinoma ženske same: moški so le Denis Poniž, Jože Horvat, Ivan Verč, Adrijan Pahor, Zoltan Jan in Janez Povše.
Zmagoslavje žensk je stoodstotno: Vilma Purič, Katja Mihurko Poniž, Irena Novak Popov, Loredana Umek, Vita Žerjal Pavlin, Tatjana Rojc, Bogomila Kravos, Maja Smotlak, Marija Cenda, Olga Lupinc, Majda Artač Sturman, Marija Pirjevec, Vlasta Polojaz, Vladka Tucovič, Karin Marc Bratina, Jadranka Cergol, Ivana Slamič, Jasna Čebron, Nadia Roncelli, Martina Kafol in Ksenija Majovski.
Moški bežimo; Primorke gredo!
Marijan Zlobec