Izteka se Beneški likovni bienale. Zaprli ga bodo v nedeljo, 26. novembra. Še vedno je zelo veliko obiskovalcev, saj gre za eno največjih likovnih manifestacij na svetu s poudarkom na sodobni umetnosti. Bienale se še vedno širi, tako prostorsko kot po številu sodelujočih držav (86, med njimi prvič Nigerija, Karibati ter Entigua in Barbuda). Med njimi je Slovenija, zastopana z avtorico Niko Autor v kompleksu Arsenale.
Bienale ali smetišče, to je zdaj vprašanje, vse fotografije Marijan Zlobec
Bolj kot sam Bienale je zadnja desetletja pozornost svetovne likovne javnosti usmerjena na problem, kdo je osrednji kurator Bienala, pri nas pa, kdo je kurator slovenske udeležbe. Generalna kuratorka Bienala je Christine Macel.
Minister za kulturo Anton Peršak je imenoval direktorico Moderne galerije Zdenko Badovinac za komisarko Republike Slovenije na 57. Beneškem bienalu. Na njen predlog pa je imenoval dr. Andrejo Hribernik, direktorico Koroške galerije likovnih umetnosti za kustosinjo tokratne predstavitve.
Splošna ugotovitev po ogledu Bienala je, da o njem odločajo ženske slabega okusa. Na Bienalu bi bilo treba najprej počistiti z njimi, posledično pa bi nastajal profil umetnosti, kot dejansko v Evropi in svetu obstaja. Tekmovalnost, ki bi se izkristalizirala v kvaliteti in pluralnosti, odprtosti, dialogu, parcialnosti in sintezi. Manjka mentaliteta odgovornosti do vsega, kar predstavlja celoten kompleks likovne kulture in umetnosti, ambienta Benetk in seveda celotne zgodovine in vedenja o stvareh.
Eden izmed prizorov z vlakom v filmu Nike Autor
“Nika Autor svojo umetniško prakso razume kot refleksijo družbene stvarnosti, ki prispeva k upiranju pogleda in ostrenju misli, k opolnomočenju in podajanju glasu in podobe neslišnemu in nevidnemu. Leta 2008 je končala študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani in leta 2016 doktorat na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Je soustanoviteljica in članica Obzorniške fronte, kolektiva ustvarjalcev s področja filmske, kulturne in politične teorije in umetnosti. Njena dela so vključena v zbirke Moderne galerije, Mednarodnega grafičnega likovnega centra, Koroške galerije likovnih umetnosti in zasebno likovno zbirko RIKO. Za svoje delo je prejela Priznanje Riharda Jakopiča, Prešernovo nagrado Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, Priznanje za pomembna umetniška dela Univerze v Ljubljani in Priznanje Franceta Brenka za izjemne dosežke na področju filmske kulture.” (iz uradne predstavitve avtorice na Bienalu).
Veledosežek naše predstavnice
Nika Autor ne Beneški likovni bienale ne spada. Njeno ustvarjanje je izrazito filmsko, torej spada na kak filmski festival, morda celo še ožji, dokumentarnega, ne pa igranega filma. Preprosto povedano: če grem v opero, vem, da bom gledal opero, ne drame.
Begunci v filmu Nike Autor
Vsesplošna shizofrenost slovenske likovne scene se z vso vehementnostjo in neodgovornostjo hkrati pa z vso zadrto oblastniškostjo vzdržuje še naprej in na mnogih položajih, kar je prepričljivo pokazal grafični propad ali propad sodobne grafike na pravkar končanem Ljubljanskem grafičnem bienalu.
Kaj hočemo, imamo oblastniško orgijo norih žensk, ki očitno kolektivno in uspešno obletavajo vsakokratne in zelo hitro menjajoče se ministre in ministrice, jih vodijo in usmerjajo, dokler ne popustijo in imajo še naprej svoj mir, položaj in oblast ter denar.
Mafija v gospodarstvu ni bistveno drugačna kot v kulturi, samo da je pri prvih več denarja. In potem, kot vidite te dni, je mafija na delu še v zdravstvu, šolstvu, športu, prometu, kmetijstvu, bančništvu, zamejskem bančništvu…
Nika Autor ni likovna ustvarjala ali likovna umetnica. Njen film je v bistvu na Bienalu moteč. Je kot kakšna šolska naloga izrazito kompilacijskega značaja, obložena s celo vrsto citatov iz številnih posnetkov iz izključno filmskega sveta in s temo: vlak. Čisto zadnji del naj bi aktualiziral balkansko temo beguncev, a še to naredi na zelo obroben način, povsem zunaj tistega “navala na vlak” bežečih beguncev, ki bi dramatiziral in vsebinsko osmislil ves “zgodovinski” predokvir ali paspartu, ki ga v resnici gledamo namesto osrednje “slike”. Dejanske politične, družbeno-kritične, socialne…note ni in je ne občutimo tako, kot smo jo lahko v čisto preprostih, vsakodnevnih novinarskih poročilih.
Ko so nas že predlani v Gradcu vrgli z vlaka Dunaj – Ljubljana, češ da vlak ne more odpeljati dalje in smo potem vzeli taksi do Maribora, sem videl, kaj pomeni usoda tisočev beguncev, ki so dejansko hodili po železniški progi, ker so bili prepričani, da je to prava ali celo edina prava pot, po kateri se pride čim globlje v Avstrijo in naprej do Dunaja in Nemčije.
Nika Autor ostaja hladna, neprizadeta, neobčutjiva; zanjo je pomembna slikanica, sestavljenka iz že obstoječega, dopolnjena s sličicami znanih filmskih igralcev, kot da bi izbirala podobe nogometašev v čokoladkah za svetovo prvenstvo v nogometu v Rusiji 2018.
Takšna je slovenska umetniška in kuratorska mentaliteta, navzven podkrepljena z nekakšnimi citati iz tujega tiska, kam “slovenski paviljin” na Bienalu spada; menda celo na peto mesto. A resnica je v tem, da slovenskega paviljona v bistvu niti ni. Je platno in filmska projekcija.
Nika Autor ne dosega kritičnega novinarskega prispevka na “njeno” temo.
To je treba reči, ker je molk ali strah pred govorjenjem na Slovenskem prehud. Saj veste, kako je, če vladajo čarovnice. Nekoč so jih pred Magistratom kurili po nedolžnem, danes bi vse vedele zakaj.
Vrhunec potegavščine Bienala je nemški paviljon z zmagovalko, na tleh valjajočo se performerko, da te kap.
Prav tako špekulativen je italijanski paviljon z “delanjem izvirnih Kristusov”. S tem pa je lahko že podana splošna “platforma” še za preostale “manjše likovne nacije”, kar so udeleženke s poslušnostjo in vsesplošno prilagodljivostjo uresničile.
Veliko je raznih ali vsakršnih ročnih spretnosti, lahko bi rekli obrtniškosti, aranžerskosti, “montažerstva”, kot da bi klicali različne obrtnike, naj nekaj že naredijo, da bo prostor paviljonov zapolnjen.
Vizija manufakturnega prevaga idejo novega in razvojnega. Umetnost ima premalo denarja, da bi sledila tehnološkemu razvoju vsakršnih panog, s katerimi se sicer skuša na umetniški izrazni ravni soočiti in morda celo nadgraditi na neuporabniški način. Če poslušam harmoniko, ki jo igra avtomat, grem že raje na koncert Marka Hatlaka.
Zasledovanje ustvarjalnega principa kaj ali česa v umetnosti še ni bilo, še ne pomeni ustvarjanja iz svojih umetniških sposobnosti, kej šele iz svoje notranjosti, senzibilnosti, individualnosti… Če pisano pobarvaš avtomobil, še ne pomeni neke individualne poetike, ki bi te profilirala kot avtonomnega ustvarjalca.
Veliko je glomaznosti, predimenzioniranih postavitev, ki želijo vzbujati pozornost brez nekega prepričljivega sporočila.
Ambient je sicer potrebno izkoristiti, še posebej v ogromnih dvoranah Arzenale, kar pa vendarle terja prepričljivo vsebino.
Tu nastaja vtis, kot da so posamezni paviljoni ali avtorji v njih precej podobni nekaterim paviljonom na milanskem EXPO, le da je bilo tam še mogočnejše in ljudi 21 milijonov.
Se umetnost v resnici spreminja v navadno sejmišče ? Tega vprašanja si ne upa postaviti nihče, še posebej pa ne iz kuratorskih in umetniških krogov.
Iznajdljivost, kot na primer padanje dežja v notranjosti lesene hiše, še ne pomeni ustvarjanja. S tako “umetniško identiteto” ne moreš priti kam daleč. Veliko je “enodnevnic”, kar kaže na celotno usmeritev Bienala, sledenje nekim pričakovanim trendom, nazadnje instalacijam in sedaj še performansu, a je rezultat preuboren.
Če se spominjam nastopa Marine Abramović pred kakimi dvajsetimi leti v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma z nastopom “performerke” v nemškem paviljonu sedaj, potem gre likovni svet močno nazaj, ne pa naprej.
Igrača preteklosti je bil oblikovan kamen, danes pa je najljubša igrača pametni telefon.
Omenjanje naslova Beneškega likovega bienala Viva arte viva je brez smisla, saj je prevod Naj živi živa umetnost bolj posmeh kot ugotovitev realne ustvarjalne živahnosti, živosti, predvem pa iskrenosti. Kritike in samokritike. Obiskovalec se soprašuje, ali bui sam to sploh ustvarjal in razstavljal.
Odgovor je: ne bi.
Vtis je, da se države lotevajo svoje udeležbe na Beneškem likovnem bienalu z levo roko, kar je možno samo tu.
Pasja umetniškost v nemškem paviljonu
Japonci pa z lahkoto gledajo na umetnost od spodaj ali od zgoraj. Razlike ni.
Marijan Zlobec