Na 33. Slovenskem knjižnem sejmu se nenehno nekaj dogaja, in to istočasno na različnih lokacijah, tako da nehote postaneš “razcepljena oseba”. Ni pa razcepljena oseba največji poznavalec arhitekta Jožeta Plečnika. Vem da ste uganili: to je dr. Damjan Prelovšek, za katerega je Plečnik najmanj blaženi, verjetno pa bo kmalu kandidiran še za svetnika. Toliko cerkva in s cerkvijo povezanih predmetov, kolikor jih je napravil on oziroma so jih po njegovih načrtih, ni nihče.
Dr. Damjan Prelovšek, vse fotografije Marijan Zlobec
Slišali smo, da je Jože Plečnik s svojimi javnimi deli zastopan v prestolnicah kar petih držav: Ljubljani, Zagrebu, Beogradu, na Dunaju, v Pragi, delal pa je načrte še za Sarajevo, torej bi lahko rekli kar šest. Nismo pa slišali primerjave, ali je nemara kdo od kasnejših arhitektov še tako bogato zastopan v prestolnicah. Verjetno ni.
Prof. Fedja Košir
Fedja Košir je med drugim opozoril na nastajanje monografij o Plečniku; opazil je, da so prve knjige o arhitektu izšle v Avstriji (Boris Podrecca) in Italiji (Marko Pozzetto). V Sloveniji se je zanimanje za Plečnika prebudilo šele z razstavo v Narodni galeriji (Lojze Gostiša), sledil je spet molk vse do pariške razstave v Centru Pompidou še pred osamosvojitvijo Slovenije.
Aleksander Bassin
Prelovšek je bil zelo kritičen do mnogega, kar se o Plečniku piše. Dobro je sicer, da se o njem piše, a le tisto, kar je res. Pri tem je opazil marsikoga, sicer neizgovorjenega po imenu, avtorja, ki piše narobe, ne zna, ne razume ali pa dokumentov ni preštudiral. Tako je rekel, da si avtor zadnje knjige o Plečniku (v angleščini) izmišljuje probleme v zvezi s Plečnikom, da bi jih zatem “razrešil”.
Prelovšek je izrecno dejal, da kdor ne zna nemško in češko Plečnika ne more preštudirati, ker je dokumentov v teh jezikih ogromno tako v Avstriji kot na Češkem. Sam oba jezika zna, ni pa povedal, kdo jih ne zna. Po spominu lahko rečem, da je med avtorji kake knjige o Plečniku, le še eden, ki zna nemško in češko, in sicer Čeh dr. Tomaš Valena, ki bi sicer moral nastopiti na predstavitvi knjige, a je zbolel. Knjiga bo uradno izšla šele 12. decembra; imeli so jo v enem izvodu kot vzorec.
Prelovškova knjjiga pa vendarle ni nova; najprej je izšla v nemščini na Dunaju, ker je v Sloveniji nihče ni hotel izdati. Sledila je razširjena verzija v angleščini in italijanščini, sedanja knjiga Jože Plečnik Arhitektura večnosti pa je tretja, najbolj široka verzija.
Jože Plečnik Arhitektura večnosti
Prelovšek je posebej omenil fotografije v svoji knjigi. Spoznal je, da mnogi poklicni fotografi Plečnika ali ne razumejo ali jim do njegove arhitekture ni toliko, da bi napravili najboljše fotografije. Zato si je že pred petnajstimi leti nakupil primerno fotografsko opremo in se fotografiranja Plečnikove arhitekture lotil kar sam. Spomnil je, da je nekatere prostore danes zelo težko fotografirati, kot Praški grad, ker so ga po neki potegavščini štirih preoblečenih dimnikarjev, ki so sneli češko zastavo z droga in nanj obesili rdeče gate, zaprli. Prav tako je težko ob vsaki uri priti v grajski vrt. Pod Vaclavom Havlom je bilo to lažje.
Otto Rothmayer, foto Wikipedija
Prelovšek je spomnil še na Plečnikovo učiteljsko držo, tako po pedagoški plati kot po dobroti. Hkrati pa je spomnil, da je Masaryku vrnil denar za obnovo njegove velike knjižnice na Praškem gradu oziroma je vzel le tisto, kar je menil, da je primerno, ostalo pa je češkemu predsedniku vrnil. Za Plečnika arhitektura ni bila predmet osebnega bogatenja.
Vila Stadion v Ljubljani leta 1928, foto Wikipedija
Spomnil pa je, da bo treba v Pragi še pregledati nekatere arhitekte in njihove zapuščine, kot Plečnikovega prijatelja, učenca in sodelavca, arhitekta Otta Rothmayerja. Omenil je še Vilo Stadion v Ljubljani…
Debatno kavarno je povezoval prof. Lazarini
Zanimiv pa je bil še ocvirček o tem, kako je 545 žensk v Pragi leta 1934 protestiralo proti Plečnikovi (ponovni) prenovi Praškega gradu, češ da kvari njegovo (to je svojo) zgodovino.
No, kot vidite, bo naš predragi Plečnik vedno aktualen.
Skoraj sem pozabil Prelovškovo omembo, da ima prepovedan vstop v Plečnikovo hišo, ker da je precej kritiziral njeno prenovo.
Ni pa povedal, ali je protestiral proti nesmotrnemu trošenju sredstev, saj je obnova stala 2,5 milijona evrov ali toliko, da bi lahko zgradili deset Plečnikovih hiš. To sam dodajam, kar pa me ne moti glede “vstopa” v Plečnikovo hišo. Sem jo večkrat videl. Prej je bila lepša.
Marijan Zlobec
2 odziva na “Na 33. SKS bi Jože Plečnik skorajda lahko obležal v krvi sporov in spopadov”
Ni pa povedal, ali je protestiral proti nesmotrnemu trošenju sredstev, saj je obnova stala 2,5 milijona evrov ali toliko, da bi lahko zgradili deset Plečnikovih hiš. To sam dodajam, kar pa me ne moti glede “vstopa” v Plečnikovo hišo. Sem jo večkrat videl. Prej je bila lepša.
Absurdna trditev, če ste bili pred prenovo kdaj tam.
Sem bil večkrat v hiši, sedaj je neskončno lepša in bolj prijazna do obiskovalcev. Včasih, pod AML, nisi mogel obiskati doma, če nisi imel najave. Sedaj so vsako polno uro vodstva, hiša je pa odprta praktično cel teden.
Plečnikov dom je pa tudi bolj zvest prvotni zasnovi, saj so odstranili ogromno dodatnih elementov, ki so jih v 70ih in 80ih vgrajevali.
P.S. Pa še nekaj: malo sem pogledal po internetu in v virih piše, da je obnova stala 2,2 M in ne 2,5 M, od tega so iz evropskih sredstev črpali dober milijon. S tem da so, vsaj kot sem na internetu videl, obnovili 700 m2 hiše in obnovili tudi vrt za hišo.
Neke nebuloze “s tem denarjem bi lahko zgradili 10 hiš” tukaj ne pomenijo nič, gospod Zlobec.