Sklenil se je prvi dan 33. Slovenskega knjižnega sejma. Organizatorji so se maksimalno potrudili, kar pa ni ostalo brez množičnega odziva obiskovalcev vseh generacij. Klima je sijajna, zrak pa slab, bo ostal morda še največji paradoks SKS; zračenje deluje slabo, za kar pa se mora potruditi vodstvo Cankarjevega doma, saj kisika zmanjkuje, vode pa ni. Upam, da bodo že jutri situacijo popravili, zlasti v prvem preddverju, kjer se v enem dnevu zvrsti kakih šest, osem tisoč, morda še več ljudi.
Nastop slavnega nemškega pisatelja in kantavtorja Wolfa Biermanna, vse fotografije Marijan Zlobec
Dobro, to je moje edino “jamranje”, ampak, roko na srce, opozorili so me še drugi.
Oddelek držav v fokusu: Avstrije, Nemčije in Švice
Vse prireditve, čeprav potekajo sočasno, so dobro obiskane, nekatere celo zelo dobro.
Direktorica založbe VigeVageKnjige, pesnica Anja Golob je vedno nasmejana
Prevajalka Tina Mahkota je pri Beletrini pogledala, če imajo še kakšno njeno knjigo
Pisateljica Gabrijela Babnik je vesela Evropske literarne nagrade
Pesnik in pisatelj Vladimir Gajšek, pisec največjega slovenskega antiromana Ikarovo perje, se je takoj zaklepetal v pogovor z Wolfom Biermannom
Jože Horvat bo precej tiho, a s knjigo Na slepem tiru obveljal za lepo presenečenje 33. SKS
Nekdanji novinar in urednik Dela, pisatelj Jože Horvat je pri založbi Modrijan pravkar izdal svoj dnevnik z Dela iz časa slovenskega osamosvajanja od januarja 1989 do maja 1991. Knjiga ima naslov Na slepem tiru. Horvat je bil tedaj urednik Kulturne redakcije Dela in je seveda vsak dan obiskoval uredniške kolegije, kjer se je operativno vodila uredniška politika. Dnevnik je pisal sproti, čim bolj verodostojno, objavil pa ga je šele sedaj, seveda z vsemi konkretnimi imeni, govorjenjem in dogajanjem. Horvat je ob koncu dnevnika zapustil Delo in se zaposlil v založništvu, kasneje pa še na ministrstvu za kulturo.
Pisatelj Ivan Sivec je poleg novejše monografije o Lojzetu Slaku še vedno zelo ponosen na knjigo Moji edini, ki jo ljubim o prvi ljubezni Karla Destovnika Kajuha
Alina Carli, urednica Založništva tržaškega tiska je zaslovela z monografijo o slikarju Albertu Sirku in njegovo pregledno razstavo v Narodni galeriji
Uganite: ali so same ženske v Debatni kavarni razpravljale o ženskah ali o moških ?
99 kuharic z dušo: Arjan Pregl je napravil ilustracije, Martina Kafol je bila urednica, Iztok in Slavka Ilich pa sta avtorja knjige
Zoran Predin (levo) je predstavil Dno nima dna
Veliko poslušalcev na nastopu Wolfa Biermanna z naslovom Ne čakaj na boljše čase
Jože Horvat v pogovoru z rusko slovenistko in prevajalko Julijo Sozino in slovensko prevajalko, Sovretovo nagrajenko Lijano Dejak
Marijan Zlobec
En odgovor na “Dogodkov na 33. Slovenskem knjižnem sejmu, da te kap”
Prijatelj Wolf
Hvala, Marjan, da si me opazil – v pesniku pevcu sem našel skoraj kakor brata, čeprav je 10 let starejši od mene… in v spominu, da je bil Maribor mojega otroštva jugoslovansko delavsko mesto, a mesto gledališča in kulture, Založbe Obzorja Maribor in naše naj/strožje klasične ghimnazije,
še ob spominu, kako sem imel dva velesodna procesa, ker mi je, 19-letnemu študentu filofaksa Tribuna objavila pesem, ovadili pa so me kar vsi trije škofje, ob vratih v nabito polno veliko ljubljansko sodno dvorano je stal tov. ljudski miličnik z brzostrelko, obtožen sem bil po čigumijasto vlečnem znanem paragrafu širjenja rasne, verske, narodne… nestrpnosti, ko je posredoval zame prijatelj Edi Kocbek, da naj bi ovadbo kler umaknil, enako prijatelj, stari dobri Ivan Mrak…, a tega niso hoteli kot oblast storiti, – 19-leten sem dal tudi že intervju v Spieglu, podprli so me umetniki in intelektualci Zahoda in Vzhoda, od Gustava Krkleca do praksisovcev, na primer Milan Kangrga – etik, dnevno sem dobival vsajk do 200 grozilnih pisem itd., nato pa sem bil zavoljo mednarodne podpore na drugem sodnem procesu oproščen, toda z razlogom – češ da sem imel spolne odnose z žensko že 16-leten – v prvi vrsti sta sedela, kamor sem ju povabil, takratna moja partnerka študentka Nena Rohaček in moj atek Avgust, predvojni avantgardni gledališčnik, med vojno z mamo Ano oba izgnana kot zavedna Slovenca v ustaško hitlerjansko… Sarajevo… – in Nena in moj očka sta se res samo hahljala, ko je kakor v zadregi zardeli sodnik prebral razlog oprostitve sodbe (nekakšen spis o tem, da sem imel intimne odnose /kot pesnik in slikar/z žensko ali ženskami že 16-leten, je poslala kot svoj umišljaj zavistna mariborska udba!) – sem pa bil tudi opozorjen, naj le pazim kdaj kako grem »čez cesto«, zato sem hodil »ven« vedno v Nenionem spremstvu ali v spremstvu prijateljev – podobno mi je povedala o grožnji, naj s Tinetom pazita, kako kdaj »gresta čez cesto«, samo da je kolegica Spomenka kot sicer vse kritične ženske, histerizirala odzivno…
No, zdaj sem srečal tega prijateljskega Wolfija, s katerim si bova redno dopisovala in ga bom seveda prevajal (doslej sem izdal že nekaj antologij avstrijske, nemške, švicarske, belgijske, francoske lirike in lirike jugoslovanskih narodov), in morda mi kdo zameri, da sem v 11.knjižici KRT prevedel povrhu Friedricha Engelsa Kritika malomeščanskega socializma (knjiga je takoj pošla, kar se mi zdi še danes skoraj neverjetno, vendar, menim, zaradi Heinricha Heineja in drugih miloopojnih pesniških nemških socialnopoetičnih kvasačev, tistih »zavednih«).
Začudenim kolegom, tudi kantavtorju in prof. filozofije, sinu Lojza Kovačiča, sem povedal, da je moj ljubi Wolfie Amedée Mozart celo govoril palindromno, kar so komaj kolegi verjeli, a sem povedal, da je genijalni avstrijski oziroma svetovni skladatelj in pianist povabil v posteljo ženskice, in to na kosmat način, pa so vse in vsaka razumele, seveda sprva kakor »jezne«, a so jezico kar brž odrinile in odšle z Wolfijem delat, česar sem bil jaz na velesodnem propcesu obdolžen… npr. »takuf omerg«, saj je bil, kot veš, sicer uradno krstno imenovani ta avstrijski skladatelj Johannes Chrysostomus Wolfgangus Theophilus zelo živahen in živ, ustvarjalno nebrzdan, bi se reklo, samozavestno veličavnih razpoloženj, kljub občasnim fazam depresije…
Naj dodam, da sem jaz napisal – celo palindromni sonet OKO (ta sont je objavil v svojem življenjepisu prijatelj, kot mi je rekel, tvoj sorodnik Čiro – Trn ali radost v srcu…:
Vladimir Gajšek
OKO
Še veš, oko, zlo solz te v svet ureče
v večeru, ko je jok in me temni –
in me temni nov zvon, ki lik doreče:
rod, o meso sem! Ded! In se tesni
lobanja, tajna bol, oko goreče.
Rog – ni lep Klin lil z nižin in dni?
Ko jok me nem dotod, dotod opeče,
potrt je, lej, gol glog, in pokopni…
Do kod, lobanja, tajna bol zalila
zali laz bo, rob, nov zvon – za jaz -,
do kod bo rob z omamo ali sila?
Obuj ljubo omamo! V zali laz!
Joj, če več nisi sin trt ali žila!
Joj, mati, tam ti v svit zakuj ukaz!
Kot vidiš, sem spesnil prvi palindromni sonet – verjetno na svetu…
Zdaj berem kar tragični življenjepis Wolfa Biermanna, judovske žrtve v vseh Nemčijah – v Hitlerjevi Nemčiji, v Vzhodni Nemčiji in Republiki Nemčiji… Ja, našel sem prijatelja!
Vladimir Gajšek