Kaj je pisal Primož Kozak med letoma 1961 in 1967 ?

V zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev je izšla četrta knjiga del pisatelja in dramatika Primoža Kozaka v uredništvu Dušana Voglarja. Naslov sicer je Dramski spisi III, osnutki in delovni zapiski 1961 – 1967.

Primož Kozak, foto Wikipedija

Doslej je veljalo, da je Primož Kozak svojo dramsko sodobno tetralogijo ustvaril v dveh sunkih, med njima pa se je vleklo sedem suhih let, toda četrta knjiga ZD odpira vpogled v drugačno resnico, je omenil urednik Voglar.

Tekstnokritična izdaja v njegovi zapuščini ohranjenih različnih rokopisnih dramskih osnutkov in delovnih zapiskov od leta 1961 do leta 1967 namreč dokazuje, da je bilo obdobje med dramama Afera (1961) in Kongres (1968) obdobje razgibanega ustvarjanja.

Dušan Voglar, foto Marijan Zlobec

“Kakor opozarjam v komentarju k izdaji, je bil čas njegovega dramskega snovanja po Aferi tudi čas vzpenjanja t. i. liberalizma v Zvezi komunistov Slovenije. Bil je tudi čas razmaha revije Perspektive in čas kritičnega odzivanja njenih piscev na dogajanje. Bila je tudi vroča pomlad 1964, kakor jo je označil Andrej Inkret, se pravi čas razbitja uprizoritve Rožančeve Tople grede, pridušitve študentskega protestništva ter zatrtja  Perspektiv. Bil je tudi čas infernalne situacije, kakor si je aprila 1966 ob samomoru mladega pesnika Aleša Kermaunerja zapisal dramatik. In prav zato tudi čas dramatikove zavezanosti, sporočiti svoj koncept o družbi in posamezniku v njej.

Kozak je v skladu s svojo tezo o ontološki funkciji gledališča, kakor jo je opisal leta 1961, predstavil tokove, spopade in preobrate v slovenski sočasni stvarnosti. Že leta 1955 je v svoj esej o kritiki vpisal ugotovitev, da je v sodobnem, slovenskem svetu v ospredju vprašanje človeške integritete posameznika, se pravi vprašanje, na kakšne etiške in filozofske temelje naj človek postavi svoj nazor in svojo človečnost.

Zato ne preseneča, da Kozak tudi v dramskem snovanju v 60. letih predvsem raziskuje možnost, zmožnost in uresničenost intelektualca in intelektualske skupine v družbi, podvrženi polaščeni politiki. Med drugim v nekaj zaporednih različicah dograjuje tip intelektualca, največkrat poimenova nega Opozicionalec. Ta možni nosilec perspektive vsakič zadene ob zlorabo in onemogočanje njegove akcije. Ob tem bi lahko pomislili: tragično. Toda dramatik neprikrito govori o nezadostnosti in ontološki praznosti intelektualcev. Njegovo najgloblje izhodišče je namreč kritika, filozofska in etiška kritika – še zlasti kritika in avtokritika intelektualstva. Torej prav tisto, kar potrebujejo vsi časi.”

Osnutki in delovni zapiski 1961 – 1967 so zelo zanimivio, ker kažejo na dramatikovo intelektualno, družbeno-kritično, polemično, angažirano, sprotno delavnico, ki presega zgolj dramatiko kot njegovo prvo ustvarjalno preokupacijo.

V gradivu so stavki, ki kažejo na nenehno samospraševanje Primoža Kozaka o tem, v kakšni slovenski, pa tudi mednarodni družbi ali skupnosti pravzaprav živi.

Prizor iz Kozakove Afere na odru Ljubljanske drame SNG leta 1961 (premiera je bila 12. decembra): od leve Jože Zupan, Rudi Kosmač, Dušan Škedl in Jurij Souček, foto arhiv Slovenskega gledališkega muzeja

V svojem več kot sto strani dolgem komentarju Dušan Voglar med drugim opazi Kozakov zapis:“Dosti sem doživljal novo situacijo in vem, da jo zdaj lahko počasi definiram. Ustvariti moram tip ljudi, tip problematike, tip dialoga. Ni mi pa še nič jasno.”

Kozak je, tako Voglar, zajemal iz svojega analiziranja dejanskosti svojega časa in prostora, ustvarjal svoj tip dramatike, dramsko dogajanje se mu je oblikovalo postopoma in sproti iz nastavkov in silnic v dotlej že ustvarjeni dramski stvarnosti. Pri takšnem presojanju je prepoznavno izhajal iz svojega prepričanja, kaj je bistvo gledališča in dramatike, kakor ga je izpovedal maja 1961 v odgovoru na anketo Perspektiv. Gledališče se mora posvečati svoji ontološki funkciji: ” buditi v človeku njegov bitni notranji razpon” in  združevati ljudi v “kulturni organizem”.

Marijan Zlobec