Kako sta se ljubila Heloiza in Abelard

Zgodba dveh duš, ki sta bili preveč globoki, da bi se lahko sporazumeli! je podnaslov najnovejše knjige Celjske Mohorjeve družbe z naslovom Heloiza in Abelard. Napisal jo je profesor Etienne Gilson, prevedla pa dr. Andrej Capuder in Mateja Švajncer, medtem ko je spremno besedo napisal dr. Igor Škamperle.

Dr. Andrej Capuder, vse fotografije Marijan Zlobec

Na začetku današnje tiskovne konference pa smo bili vsi skupaj presenečeni, ker je vodstvo CMD pripravilo krajšo slovesnost v počastitev življenjskega jubileja, petinsedemdesetega rojstnega dne pesnika, pisatelja, prevajalca, profesorja, diplomata in politika dr. Capudra (23. novembra).

Dr. Andrej Capuder in dr. Tanja Ozvatič, ravnateljica CMD

Slišali smo odlomke iz njegovih izvirnih literarnih del in prevodov. Capuder je v slovenski kulturi aktiven pol stoletja, bil je član prve vlade v novi Republiki Sloveniji kot kulturni minister, veleposlanik RS v Franciji in Italiji, je univerzitetni profesor francoščine, član Evropske akademije znanosti in umetnsti v Salzburgu. Najbolj je zaslovel s prevodom celotne Dantejeve Božanske komedije.

Priložnostno darilo Capudrovi ženi Majdi

Ob spominjanju na svojo prehojeno pot je med drugim opazil, da je bil ves čas, še najbolj pa na začetku, uporniški. “Na vesti me ima doba. Bila je dobra in slaba, a do človeka mojega pedigreja mačehovska,” je med drugim dejal. Iz nagovora je bila opazna pripomba na podeljevanje Prešernovih nagrad (ki je še ni dobil) in včlanjevanje v SAZU (kamor ga še niso sprejeli), s čimer se nekako še ne čuti izpolnjen, ampak glede na svojo relativno mladost ima na voljo vsaj še dvajset let. Potrpljenje pa je, kot ve, božja mast. Ne vem zakaj ljudje mislijo, da če nisi dobil Prešernove nagrade in nisi postal član SAZU, nisi bil uspešen. Drugo pa je prepričanje, da so dobili Prešernovo nagrado in so člani SAZU ljudje, ki si tega morda niso zaslužili. Najbrž so tudi taki.

V svojem jubilejnem intervjuju v peti številki Zvona je med drugim rekel:“Kaj naj šele napišem o nekem pornografskem pesniku, dobitniku življenjske Prešernove nagrade, imenovane po pevcu “visoke ljubezni” – fin amor? To ti je paradoks.”

Na katerega pesnika je mislil, tudi v živo ni želel odgovoriti, tako da lahko ugibamo med številnimi “pornografskimi pesniki” iz zadnjega obdobja in seveda dobitniki Prešernovih nagrad. Iz takega govorjenja in mentalitete ni najbolj razviden ne vpliv študija v Franciji in zelo visoke funkcije veleposlanika v Parizu in ne zatem še veleposlanika v Rimu.

Prešernova nagrada nikogar ne naredi večjega umetnika, ampak samo pove, da je nekdo prejel Prešernovo nagrado, ki mu jo je najprej dodelila resorna komisija izmed predlogov in tako, da so za kandidata glasovali, predno so ga izročili veliki poroti upravnega odbora Prešernovega sklada, kjer pa se spet tajno glasuje za različne kandidate in mora nagrajenec prejeti najmanj dve tretjini glasov in seveda gre na izpadanje. Svetlana Makarovič je prejela Prešernovo nagrado šele četrto leto, ko je bila štirikrat trmasto predlagana zlasti s strani PEN. Najprej jo je premagal Niko Grafenauer, zatem Tomaž Šalamun in tretje leto še pisatelj Saša Vuga, pater Marko Ivan Rupnik pa takoj. Toliko dr. Capudru v osvežitev spomina. (Takrat sem v Arhivu RS pregledal vse dokumente, potem ko mi je s posebnim dovoljenjem to dovolila Vlada RS, ker je ministrstvo vso dokumentacijo že izročilo v varstvo arhiva, ta pa zaprl za dobo 30 let).

A ni lepše življenje in lažje ter kvalitetnejše umetniško ustvarjanje brez nenehnih misli na kakšno nagrado?

No, sam bi mu priporočil, da naj napiše vsaj še en močan roman, pa da vidimo; kresnik, Prešernova nagrada, SAZU, Santo subito.

O najnovejši knjigi Etienna Gilsona je med drugim povedal, da jo je začel prevajati pred tremi leti, ob svojem predavanju srednjeveške francoske književnosti. Presenečen je bil nad duhovitostjo in da je Dante Abelarda imel na vrhu svojega vrednotenja. Ob dejstvu, da so Abelarda jezni vaščani kastrirali, ker je imel razmerje z mladoletno učenko, je dr. Capuder spomnil, da je tudi slavni nemški filozof Martin Heidegger imel razmerje z mladoletno Judinjo. O možnih ponaredkih korespondence med Heloizo in Abelardom, ki je še vedno predmet raziskav, namreč pisem, pa je menil, da tako visokega stila in tako žlahtne dediščine ne bi bilo lahko ponarediti.

O Gilsonu pa je še podčrtal, da je imel renesanso bolj kot zaključek srednjega veka kot pa začetek novega veka.

Dr. Igor Škamperle

Knjiga skozi Gilsonovo filozofsko razmišljanje in njegovo psihološko interpretacijo predstavlja srednjeveško zgodbo o Petru Abelardu, znanem francoskem sholastičnem filozofu, in o njegovi učenki Heloizi. To je obsežnejši prvi del knjige. Drugi del predstavlja Abelardova osebna izpoved, kot jo je zapisal v tolažilnem pismu prijatelju. Tretji del knjige zavzemajo osebna medsebojna pisma Abelarda in Heloize. Ta pisma je prevedel dr. Capuder.

Njuna zgodba se nam razkriva od prvih strastnih in intimnih trenutkov njune ljubezni, preko javne razgrnitve njune zveze in škandala, vsiljenega zakona in njegovih posledic (kastracija), do tragičnega konca in ločitve njunih poti, tako da postane Heloiza redovnica, Abelard pa opat. A pred tem sta vendarle imela otroka, tako da ta “nunskost” ali “opatskost” ni brez (poprejšnjih) spolnih izkušenj, če že starševstvo ni bilo pokonsumirano.

Mateja Švajncer

Dr. Igor Škamperle je spomnil, da je Gilsonova knjiga ena prvih moderno kritičnih študij o Abelardovem delu in njegovi ljubezenski zvezi z mlado Heloizo. Prepletata se človeška strast in želja po znanju.

Prevajalka Mateja Švajncer je prevedla Abelardovo Zgodovino mojih nesreč. Razložila je nekatere odprte probleme glede avtentičnosti objavljenih pisem, ki jih je očitno hranila Heloiza v samostanu. Oba nekdanja ljubimca sta si kasneje ponovno začela dopisovati in sta ostala povezana, čeprav fizično ločena.

Tiskovna konferenca

Peter Abelard (1079 – 1142) spada med nosilne stebre evropske kulturne in duhovne identitete. Bil je aktualni moderni intelektualec in popularni profesor, ki je užival neizmerno predavateljsko slavo, kot smo slišali danes. Abelard stoji na začetku obdobja sholastike, ko sta se način študija in oblika spoznanja pomembno spremenila, predvsem tako, da se je mišljenje naslonilo na metodo jasne in logične argumentacije, hkrati pa se je  intelektualna dejavnost osamosvojila in postala svoj lastni predmet, ki nudi užitek in zadoščenje. Pomembna je moč argumenta in njegova verodostojniost. Končni cilj človekovega umevanja je spoznanje absolutne resnice in Boga, ki je končni smoter vsega in nas odrešuje. Škamperle piše, da je Abelard v krščanstvo vpeljal sokratsko metodo. Bistvo človeka je, da se sprašuje o resnici stvari, o svetu in svoji naravi.

Škamperle pa je v svojem eseju vendarle opozoril na Abelardovo ambivalentnost; bil je intelektualec in vernik, ki se je s svojo metodo lotil verskih dogem in jezil druge cerkvene učitelje. Abelard se je v Parizu, kamor je prišel iz rodne Bretanije, želel izkazati na področju logike in retorike. Stare učitelje verskega nauka in teologije je želel premagati. Študenti so ga sprejeli z navdušenjem. Tako je na griču svete Genovefe na levem bregu Senne ustanovil svojo šolo, ki je postala središče pariške intelektualne kulture.

Škamperle omenja, da je bil Abelard narcisoiden in domišljav, a je vseeno dosegel že v sredini tridesetih let starosti slavo in zmago; v srednjeveškem Parizu je postal znan in priljubljen profesor. Študenti so zlasti uživali v njegovih dialektičnih razpravah. Kasnejši Abelardov nasprotnik je bil sveti Bernard, prenovitelj cistercijanskega reda.

Po nesrečni, kaznovalni kastraciji se je Abelard zatekel v samostan Saint Denis, a se je kmalu umaknil v samotno molilnico, po njem poimenovano Paraklet.

Škamperle piše tudi o Rousseaujevem spisu Julija ali nova Heloiza, o celotni ljubezenski zgodbi med Abelardom in Heloizo pa je bolj skromen, čeprav nas ravno to najbolj zanima, kot veste. Omenja modrost, zrelost in prisebnost Heloize, ki je rodila sina Astrolaba, ali Motrilca zvezd. Heloiza je rodila sina pri Abelardovi sestri, potem pa je Abelard njej in njenemu stricu Fulbertu predlagal poroko, ker je bila ona brez staršev in naj bi organizacijo poroke prevzel stric. Heloiza pa je bila proti poroki, češ “kako boš ti, filozof in univerzitetni profesor, prenašal otroški jok, previjal umazane plenice in se ukvarjal s hišnimi stvarmi?”

Dogodki pa so se razvijali tako, da je ostala v samostanu, čeprav morda niti ni čutila božjega klica, vse življenje. Škamperle trdi, da je bolj kot po “novem ženinu, večnem in ljubeznivem Jezusu”, hrepenela po njem kot moškem. Njun sin je ostal pri Abelardovih sorodnikiv v Bretaniji in o njem ni bilo več sledov. Abelard in Heloiza sta se vendarle, mimo stričeve volje, skrivaj poročila, a je stric, ko je to izvedel, novico raznesel po mestu in sledil je “obračun”, o katerem pa Škamperle ne govori in ročne, a očitno nekaznovane kastracije univerzitetnega profesorja niti malo ne problematizira.

Kaj zdaj? Če je bil že Abelard kastriran, in to kot rečeno najverjetneje ročno in morda celo skupinsko, ni treba da smo še mi danes, ne ročno, ampak bralsko.

Ne vem, če je to ravno čestitka dr. Andreju Capudru za njegov jubilej. Ampak on je bolj duhovit kot izgleda in bo razumel.

Marijan Zlobec