Redkokatera razstava kakega sodobnega, še živega, niti ne še kaj dosti starega umetnika, uživa v svetu vsesplošni odmev, kot sedaj v Benetkah razvpiti angleški kipar Damien Hirst. Razstavlja v dveh palačah: najprej v veliko starejši in ljubiteljem umetnosti boj znani Palazzo Grassi, zatem pa se morate podati še precej dlje do novejšega razstavišča Punta della Dogana. Oba muzeja sta sedaj last francoskega podjetnika in zbiralca Françoisa Pinaulta. En sam umetnik zlahka s svojimi kipi in v eni sobi še risbami zapolni tako monumentalni beneški palači, da se lahko skrijejo vsi paviljoni Beneškega bienala, ki se bo 26. novembra zaprl, Hirst pa ga bo časovno premagal, saj si ga boste lahko ogledali, če si ga še niste, do 3. decembra. Pohitite, Benetke niso daleč.
Damien Hirst v galeriji Punta della Dogana, vse fotografije z razstave Marijan Zlobec
Damien Hirst se je v Benetkah že večkrat pojavljal kot razpiti mladi kipar. Najbolj so ostale v spominu živali, zlasti morski pes ali krava s teličkom v ogromnih steklenih posodah, pravzaprav več metrov visokih prozornih zabojih, napolnjenih s formaldehidom, kar seveda ni nič posebnega glede na to, da imate v medicini ničkoliko živalic v raznih posodah, a tam je šlo za veliko domačo žival in največjega morskega plenilca…
Damien Hirst – Formaldehidni morski pes, 1991
S svojo idejo je takoj postal prepoznaven in so si ga vsi obiskovalci Arsenale na Beneškem bienalu zapomnili. To je bilo že leta 1993, naslov dela pa je bil Mother and Child Divided.
Damien Hirst – Iz Mother and Child Divided
Mother and Child Divided, 1993
Tretji tak razvpiti objekt je bila človeška lobanja v celoti obdana z dragulji.
Damien Hirst – Za božjo voljo, platinasta replika človeške lobanje, oblepljena z 8.601 diamantom
Damien Hirst je morda najpogumnejši sodobni kipar med vsemi ustvarjalci na svetu
Hirst je izjemno spreten kipar, ustvarjalec vseobsegajočega, tako rekoč wagnerjanskega tipa; kreator mitoloških zgodb, kombinatorik resničnega, zgodovinskega, fantazijskega, pravljičnega, zemeljskega in morskega ali podmorskega sveta, postavljen v dialog z vsem, kar je bilo nekoč in je sedaj “konservirano” le tako, da so se na vse kiparske objekte človeškega in živalskega ter mitološkega sveta naselile različne morske živali, od alg, koral, školjk, rakov, polžev…, kot da bi bili kipi v morju dva tisoč let in še več. A je vse pravljica, izmišljeno, fantazija, ali zgolj neka mitološka, “parazgodovinska” resničnost.
Velikan v Palazzo Grassi
Vsega tega ne moreš narediti, če nisi že organizacijski in finančni velemojster. A to še ni vse: Damien Hirst je izvedbeno tako dober, da obiskovalci razstave resnično verjamejo v vso njegovo zgodbo, saj jo dokumentirajo podvodni posnetki s potapljači. Gre za podvodne najdbe, potem ko se je ladja z dragocenim tovorom potopila, le da tokrat same ladje pod morjem ne vidimo. Hirst kot da je nanjo pozabil; mu je zmanjkalo časa in denarja ?
Celotne figure fotoaparat ne zajame
Uradni naslov razstave je Zakladi iz razbitine Neverjetnosti. V starogrščini je ladji pravzaprav ime Apistos. Na pet tisoč kvadratnih metrih je razstavljenih sto devetdeset del. Hirst si je menda izmislil vso zgodbo, ki jo ponavljajo mediji kot najbolj resnično. Neka stara ladja (njen prototip v obliki novodobnega pomanjšanega modela vidimo v Palazzo Grassi) naj bi se potopila v 2. stoletju nedaleč od obale vzhodne Afrike oziroma v Indijskem oceanu. Zgodba se je začela odvijati na dveh ravneh: odvijanju zgodovinske skrivnosti s predstavljanjem najdenih zakladov in fotografskim dokumentiranjem iskanja ter predvsem najdbe le-teh.
Velikana so odkrili pod morjem in neverjetno lepo je bil ves čas postavljen, kot da bi čakal stoletja prav na nas
Bistvo sporočila Damiena Hirsta je v tem, da sta laž in resnica isto; oboje je sestavni del človekovega izražanja in ugotavljanja stanja stvari, tako v nekdanjem kot aktualnem svetu. Laž je prav tako oblika resnice, samo na lažnivi način. Človeka brez laži in resnice ni.
Takega izvedbenega poguma v Palazzo Grassi doslej še ni bilo
Malo mi manjkajo bolj razburljive, gibljive slike ali filmski zapisi “reševanja zakladov”, a Hirst ve, da bi obiskovalci razstave potem raje gledali filme kot njegove skulpture. Slik je lahko ravno toliko, da gledalec ne sme dvomiti. Tu je Hirst brez dvoma “aranžerski” velemojster.
Model potopljene ladje je najslabši razstavni rekvizit, ker najbolj zavaja
Nekateri pišejo bolj podrobno o reševanju zaklada, ki naj bi pripadal osvobojenemu sužnju in zbiralcu umetnin ter dragocenosti Cifu Amotanu II. iz Antiohije. Zaklad je ležal na dnu morja do leta 2008, ko so ga potapljači odkrili, tako kot iščejo razne specialistične ekipe mnoge zaklade s potopljenih ladij vsepovsod po morjih sveta.
In vse dimenzije minimalizira
Bolj špekulativna se zdi “podaljšana” verzija, po kateri so povezali izmišljenega lastnika z Donaldom Trumpom, kar pa je lahko zgolj potegavščina letošnjega leta, ne pa leta 2008, ko je cikel začel nastajati. Ker gre v bistvu za kiparsko – dramski spektakel ali zgodbo na temo preteklega, sedanjega in morda še prihodnjega sveta, je odsotnost potopljene ladje ali vsaj njenih razbitin še toliko bolj skrivnostna, da ne rečem paradoksalna. Kot da bi prišli Marsovci na Zemljo, vesoljske rakete pa od nikoder. No, mogoče pa bo Hirstova naslednja kiparska tema; odnos med Zemljo in vesoljem.
Odsekana glava demona je bila zavaljena stran od mogočnega trupa osemnajstmetrskega kipa
Kaj je sedaj Hirstov demon? Je kot Kolos z Rodosa; ne v bronu, ker bi bil pretežak, ampak iz epoksi smole? Hirsta naj bi navdihnila risba angleškega pesnika, slikarja in mistika Williama Blakea (1757 – 1827) iz zbirke londonskega muzeja Tate Britain. Verjetno je mišljena The Ghost of a Flea. Seveda bi se dalo odkriti še kakšne vplive določenih slik Francisca Goye pa simbolistov, kot Jamesa Ensorja, Ferdinanda Hodlerja, Gustava Moreauja, Aubreya Beardsleya, Arnolda Böcklina, Odilona Redona ali celo Rusa Mihaila Vrubla, ki je rad slikal demone, ter filozofov, največ pa starih kiparjev, od egipčanske do starogrške in starorimske kulture. Hirst je v bistvu predreligiozen, predkrščanski, zgolj mitski; predvsem bolj umetnostnozgodovinsko in kulturnozgodovinsko kompilacijski. Ni tako izviren kot je prvi pogled na obe razstavišči, ki bolj kot likovni vtis naredita pravljično zvgodbo, kar pa bi se dalo še bolj “ilustrirati”. Razstava je namreč po svoje “razcepljena”: posamezne čiste skulpture so nenadoma bile na domnevni ladji zaprte v neprodušen prostor ali zaboje in posledično nedotaknjene. Hirst je pozabil na izvor svoje zgodbe. Njega to ne moti, nas pa.
Thomas Phillips – William Blake, 1807
Damien Hirst je mimo svojega kiparstva želel razširiti asortiman na potopljeni ladji najdenih predmetov, zlasti starega orožja. To je precej cenena poteza, še bolj pa cele gmote ali kepe naravnega, še neobdelanega zlata, deloma pa še zlatih novčičev.
William Blake – The Ghost of Flea, 1819/1820
Hirst je začel ustvarjati ta cikel pred desetimi leti, torej pred zadnjo predsedniško kampanjo v ZDA in preden se je Velika Britanija odločila za izstop iz Evropske unije. O svojem delu in aktualnih političnih razmerah je povedal: »Če ste umetnik, je vaša dolžnost komentirati svet, v katerem živite, toda zdaj, ko lažnivci vodijo naše vlade, je veliko lažje verjeti v preteklost kakor v prihodnost.«
Hidra in Kali, srebro
Najbolj moteč je njegov anahronistični Disneyland. Ne vem, zakaj je šel v to, saj bi moral pomisliti, da se bo zbanaliziral, kar mu seveda ni treba, vsaj ne v podrobnostih, ki na koncu dajejo misliti, ali ni nemara banalna kar vsa razstava.
Dva garuda ali garudasa (garuda je božansko bitje, del človeka in del ptice)
Mestni zid v Angkor Vatu, sestavljen iz 72 garudasov
Kolikor so sijajne mnoge rešitve, izdelane do največjih podrobnostih, najbolj one manjše v Palazzo Grassi, izdelane iz srebra, so še stran od filigranskosti zlatarjev, draguljarjev, oblikovalcev izdelkov umetne obrti prve kategorije. Damien Hirst se nedvomno spogleduje tudi z angleško Art and Craft.
Ladja samih zlatih zakladov
Hirst se je ujel v past preteklosti ali še bolje: najdene in znova odkrite preteklosti, kar mu ne daje manevrskega prostora s tisto družbeno kritično artikulacijo, o kateri sam bolj govori kot jo na tej razstavi ustvarja. Rad bi šel naprej, a rine nazaj.
Andromeda in morska pošast
François Pinault verjame, da je ta razstava revolucionarni obrat v Hirstovem opusu. »Po razsežnosti, ambiciji in pogumu je razstava popolnoma drugačna od tistega, kar je delal prej. Ta dela so zunaj okvirov vsake konvencionalne estetske kategorije ali utrjenega kanona. Izžarevajo smisel za skoraj mitološko moč, s katero gledalca potopijo v posebno stanje zavesti, nenehno nihajoče med osuplostjo in navdušenjem«, je Pinault napisal v katalogu razstave. Pinaut je sicer uvodoma omenil, da mu je Damien Hirst predložil svoj načrt za to razstavo že pred desetimi leti.
Koledarski kamen
Takrat je bil na vrhuncu slave in priznanj, a je že imel nove sanje. Pinault pa vendarle uporablja poleg besed, kot so drznost, pogum, ambicija, še”eksces”, s čimer priznava, da se predvsem sam zapleta v normativne estetske kanone preteklosti. Pojem eksces oziroma ekscesi, ker besedo uporablja v množini, vsekakor ne bi snela biti objavljena.
Bojevnik in medved
Damien Hirst vsekakor ni ekscesni kipar. Si lahko predstavljate, da bi bil brodolom vsakršne ladje z bogatim tovorom v zgodovini “eksces”. Omenjanje ekscesnosti je še toliko bolj neprimerna spričo nedvomnega priznavanja Hirstove drznosti, sposobnosti preseganja in premagovanja slehernih ovir, konvencionalnih kodeksov, ki seveda v zgodovini nikoli niso bili ovira za umetniški razvoj.
Hrbtna stran Koledarskega kamna
Kar bolj preseneča, je Hirstova zaustavitev pred točko, kjer se je domnevno zaustavil ne le čas, ampak še bolj razvoj (sveta, človeka, umetnosti, družbe, znanosti, umetnosti…).
Levja ženska Asita Mayorja (detajl)
O Hirstovi razstavi bi se dalo razmišljati tudi z vidika zanemarjanja kulturne dediščine, še posebej starih kultur Indije, Egipta, stare Grčije in cesarskega Rima.
Levja ženska Asita Mayorja – templja, (od zadaj)
Damien Hirst je šel stran od sebe, od tistega, kar je prikazal v preteklosti. Hkrati pa je zaokrožil novo zgodbo, ki spada v integralno obliko tako predstavljanja (v javnosti) kot nasploh predstavitvene manire, kar pomeni, da je vsa razstava nekakšen epski “cikel”. Bomo videli, kako se bo “razparceliral” kasneje in kje (vse) bo na ogled kakšen “ločeni” kip.
Zbiratelj s prijateljem
Svoje nasprotovanje Damienu Hirstu so izrazili varuhi živali, ki so tri tedne pred odprtjem pred vrata Palazzo Grassi odložili štirideset kilogramov hlevskega gnoja, na transparentu pa sporočili umetniku, naj si ogleda njihovo »umetniško delo« in gre domov. To je bil protest zaradi Hirstovih prejšnjih del, ko je uporabljal trupla živali.
Podvodni Miki Miška iz 2. stoletja
Po ogledu razstave se vsakdo lahko vpraša, kaj vse je treba znati, koliko ljudi angažirati, koga vse prepričati, koliko časa ustvarjati, kako najti vse materiale, ki še zdaleč niso zgolj “kiparski”… Menda je vsa razstava že razprodana, vsaj v prvem izmed treh izvodov vsake skulpture. Kakorkoli že; menda so še pred uradnim odprtjem aprila letos prišli v Benetke vsi direktorji najpomembnejših muzejev in galerij na svetu. Verjetno bodo kar tekmovali, kdo bo kaj imel doma.
Morje je skozi stoletja oblikovalo dokončno podobo vseh najdb
Ali bo Damien Hirst v Benetkah potolkel osebni rekord obiskanosti katere izmed svojih samostojnih razstav ? Morda, bomo videli čez dva tedna. Od Hirstove retrospektivne razstave v Tate Modern v Londonu, ki je dosegla 463.000 obiskovalcev, je minilo pet let. To je bila druga najbolj obiskana v zgodovini galerije. V zadnjem času je bila v Evropi menda najbolj obiskala rimska razstava Caravaggia, ki je dosegla 583 tisoč obiskovalcev.
Sfinga iz carrarskega marmorja je bila najprej v morju
Največja skrivnost razstave se skriva v podpisu s posvetilom avtorja Damiena Hirsta metaforičnemu ali zgodovinskemu graditelju ali vsaj naročniku gradnje velike ladje – Amotanu, s posebnim zbirateljskim poslanstvom, umetniško odprtostjo, tolerantnostjo vseh obstoječih umetniških stilov in obdobij – kot portret samega Françoisa Pinaulta, kot ga je s celotno zgodbo in nekaj upodobitvami monumentalno simbolno in konkretno poveličal naš kipar. Skratka Amotan je François Pinault, zbirka s potopljene ladje Apistos je njegova, Benetke pa se z vsem svojim arhitekturnim in umetniškim zakladom počasi sesedajo v morje.
Potem pa so jo očistili do beline
Razstava je največji življenjski portret nekega mecena, zbiratelja in v tem primeru Hirstovega dobrotnika. Podrobnosti ne vem, se pa bo kasneje dalo marsikaj izvedeti, če bosta seveda oba želela to povedati.
Belina ženske je ostala, kor glava Tadukhebe
Poseben ocvirček razstave je v njenem katalogu. Namesto znanstveno-kritične metode, zgodovinske in sleherne natančnosti smo priče psevdoznanosti. Ta je značilna za mnoge študije v katalogih sodobnih razstav, kjer si “naučenost” deli prostor s flancanjem, izmišljijami, trditvami iz “zanesljivih virov”, s citati, ki jih avtorji jemljejo od povsod, kjer hočejo kaj najti in kar potrebujejo za svojo zgodbo.
Roki v molitvi
Vsi teksti v katalogu so zgodba (z uspehom). Glavni junak je sam milijarder, ki bo očitno po Palazzo Grassi in Punta della Dogana zanesljivo zgradil svoj svetovni muzej po vzoru The British Museum in Louvre. S svojim premoženjem, letos ocenjenim na 26 milijard dolarjev, je tega zmožen.
Neznani faraon, carrarski marmor
Razstava se najmočneje doslej navezuje na Pinaultovo zbirko v Benetkah in Hirstovo udeležbo v njej. Hirst je bil že predstavljen v Palači Grassi, in sicer leta 2006 na skupinski razstavi Where Are We Going?. Poimenovali so jo po njegovem delu, vitrini iz jekla in stekla z okostji Where Are We Going? Where Do We Come From? Is There a Reason?
Obglavljena Meduza
Hirst je bil v Benetkah zastopan tudi leta 2007 na skupinski razstavi o umetnosti po pop artu, predstavil pa se je tudi na velikih postavitvah Pinaultove zbirke v Parizu leta 2013 in Monaku leta 2014.
Proteus
Kuratorka razstave je Elena Geuna. V Palači Grassi je pred tem pripravila monografski razstavi o Rudolfu Stinglu (2013) in Sigmarju Polkeju (2016).
Damien Hirst se klanja starim mojstrom, da bi ustvaril lastno sintezo ali antologijo. Evropsko krščansko kulturo je v celoti obšel, kar daje misliti ne le na njegovo “poganskost”, ampak bolj na to, da evropsko kulturno izročilo ni tako prepričljivo krščansko, kot to trdi Cerkev in večina drugih zgodovinarjev. Hirstov kontekst je razvojno močnejši v mitih, ki so poudarjali nadčloveške zmožnosti, medtem ko je bil Jezus Kristus zgolj Božji Sin.
Lobanja pod kožo
No, vseeno mislim, da bi bila za nakup celotne Hirstove beneške razstave potrebna precej višja vsota, kot jo je dočakala na dražbi ne stoodstotno dokazana Leonardova slika Kristus.
Marijan Zlobec