Enotnost življenja in umetnosti: televizijski portret 2Cellos

Pravkar se je zavrtel dokumentarni film o 2Cellos v produkciji RTV Slovenija, scenaristke, urednice in avtorice pogovorov Danice Dolinar. V celoti zelo uspel, celo na izpovedni, rekel bi na refleksivni ravni; razen ene podrobnosti, ki je precej nenavadna, namreč izjava Stepana Hauserja, da je bil violončelo v vsej glasbeni zgodovini kot inštrument (do pojave 2Cellos, bi se dalo izluščiti iz ugotovitve) izkoriščen le dvoodstotno. Resnica je obratna: 2Cellos so zgodovini violončela prispevali zadnja dva odstotka; doslej. Jutri bo pa novo štetje.

2Cellos na Ljubljana Festivalu na Kongresnem trgu 2013, vse fotografije Marijan Zlobec

Dobro je, da je dokumentarni film domač, kar je seveda logično, a s tem mislim, da se ni želel kititi s “tujim perjem”, ki bi nekaj dokazoval, kar se sicer da dokazati že z igranjem v Ljubljani, z vožnjo poleti po Ljubljanici in z nekaterimi štajersko-istrskimi motivi.

Umetnik je enako dober, če igra v Križankah ali Stožicah ali na Kongresnem trgu, kot kjerkoli ali v katerikoli areni in koncertni ali športni dvorani na svetu. Vsak koncert je dogodek zase, kjerkoli že si.

Logična je bila spojitev umetniškega in življenjskega nazora obeh protagonistov, solistov, umetnikov in seveda ljudi ali osebnosti, če hočete. To je bistvo v zgodovini svetovne glasbe in kulture nasploh.

Glasba je lahko samo dobra ali slaba, in to velja za vse smeri, stile, zvrsti in dobe. Ampak violončelo je bilo v središču že Bachove baročne glasbe, čeprav sta oba glasbenika raje igrala Koncert za dve violioni, v katerem je dialog za dva solista izjemen in neponovljiv, in s tem so film atraktivno sklenili.

To je dialog, ki je bistven v sleherni glasbi; kratek odlomek, ko Šulić govori o otroškem igranju po posluhu in glasbenem spominu, ker not takrat še ni poznal, je takoj vzpostavil elementarni stik z glasbo samo, s skladateljem, njegovo idejo, mislijo in stvaritvijo. In če se tega lotiš z intuicijo in ljubeznijo, potovanjem proti zelo oddaljenem cilju, si na pravi poti.

Vzgoja srca, bi rekel; tu ni ovir, če jih sproti izločaš, krčiš, odstranjuješ, zato da bi bil sam v sebi kar najbolj prvinski in čist. To je elementarnost, kot sem jo opazil tako rekoč pri vseh velikih glasbenikih. In seveda njihova skromnost, zavedanje odgovornosti, samokritičnost; zdravilo za pretirani napuh, ki marsikoga “srednje kvalitete” zniža, namesto da bi ga dvignil.

Bolj kot sta bila fanta naravna, več sta pokazala na glasbeni, koncertni in človeški ravni. To še najbolj čisto na koncu z ugotovitvijo, da svet v resnici drvi nazaj v srednji vek, z vsem tem ubijanjem (Stjepan Hauser).

Zanimiva je bila delitev na ekstrovertiranega Hauserja in introvertiranega Šulića, malo pornografska pa je bila metafora o objemanju violončela, kot da bi z njo “vodio ljubav”. (Seksologi bodo to znali opredeliti). V resnici pa je violončelo kralj godal, le da violinisti tega nikoli ne bodo priznali.

Morda je v številnih izjavah, mislih, ugotovitvah, zgodovinskih mini refleksijah, dialogih s preteklostjo, manjkala ugotovitev, da je človeštvo ravno sedaj v svoji najsrečnejši razvojni fazi, ko s pomočjo tehničnih sredstev lahko akomulira tako rekoč vso svetovno vsaj dvatisočletno zgodovino, jo dialogizira, medtem ko ni niti ene zanesljivisti, da bi se to moglo nadaljevati: ne isti čas; za to ne bi našel optimista, ampak že celo do konca tega stoletja.

Glasba kot lepota, glasba kot narava; manjka ocvirček kakega Jeana – Jacquesa Rousseauja: Nazaj k naravi. 2Cellos sta s “prizori iz narave” pokazala, da gresta v to smer; narava kot višek sveta, umetnost kot višek človekovega uma, glasba pa največja v vseh umetnostnih zvrsteh in najvišji izum človeštva doslej.

Ni bilo nekih “predavanj” o mešanju zvrsti, več je bilo naravnega kazanja, kako to poteka in kako si v sebi zgradiš poetiko, ki sicer ni izvirna skladateljska, ampak je izvirna poustvarjalna, stilna in interpretativna. Visoka glasbena intuicija in muzikalnost obeh, dopolnjevanje ali celo kot jin in jang, kot je bilo slišati v dokumentarcu.

Če odkriješ svoj svetovni unikum, je to dovolj. Navsezadnje moraš izbrati aranžmaje in avtorje izmed tisoč in tisoč skladateljev. 2Cellos tu nista “popustljiva” do česarkoli ali še bolj kogarkoli. Če je dvajseto stoletje dalo jazz, pop in rock, smo v novem tisočletju še na pragu novih “zvrsti”, v katerih bo napredoval tehnični aspekt, akustični, inštrumentalni manj, a na primer z naraščajočo vlogo vsakršnih tolkal… Smer razvoja bo gotovo šla v glasbeno ugodje na individualni ravni, če bi rekel hkrati še terapevtski, bi izgledalo precej medicinsko, a je bilo iz nagovorov obeh violončelistov nekaj drobcev tega razbrati.

Jasno da je narava bistvo vsega; če se je zaveš, kot oba na Štajerskem in v Istri, si vzpostavil nek predpogoj samozavedanja in hkrati spoštovanja, pa ni treba, da si ekolog.

Oba umetnika izvirata iz kar se da naravne “filozofije”, ne pa iz filozofskih šol. Delujeta malo, bi rekel pod navednicami, ljudsko. Nobenega citata, nobene modrosti, nikakršnega izma… Hrvati temu rečejo “gola istina”. Lepo je bilo, da se je tako močno, da ne rečem odločilno, afirmirala Ljubljana, morda je bilo preveč scen na sami Ljubljanici, saj nismo v Benetkah.

Govorila sta sicer o šolanju, še posebej v tujini, v Angliji, pa o bogu violončela Mstislavu Rostropoviču; morda pa še nista slišala njegove prispodobe, kot jo je Slava izrekel v Rimu, ko ga je v dvorano Svete Cecilije spremljal simfonični orkester Slovenske filharmonije z Markom Letonjo – na evropski koncertni turneji ob sedemdesetletnici. Rostropovič je italijanskemu novinarju RAI, ki je bil poleg mene že pri vratih, kjer smo ga čakali in se mu predstavili, izrekel zelo jasno misel:“Med zemljo in nebom je neskončno dolga lestev; umetnik mora gledati, da se vse svoje življenje vzpenja samo gor, klin za klinom, in da nikdar ne stopi niti za en klin navzdol.”

To je udejanjena Rostropovičeva misel na dosedanji poti 2Cellos, zato je oni spodrsljaj z dvema odstotkoma, kot sem ga omenil na začetku, nevarnost nebesne lestve.

Poleg Luke Šulića, rojenega v Mariboru, in Stjepana Hauserja, rojenega v Pulju, sem videl še dirigenta Patrika Grebla. Zelo se je trudil, da ne bi motil, kamera pa je pazila, da bi se to zelo nazorno opazilo.

Marijan Zlobec