V Filozofski knjižnici Slovenske matice je izšla knjiga Na zidu časa pri nas manj znanega nemškega pisatelja, literarnega pričevalca nemške zgodovine v najbolj problematičnem času 20. stoletja in filozofa Ernsta Jüngerja (1895 – 1998) v prevodu Alfreda Leskovca. Knjigo je predstavil filozof dr. Dean Komel.
Dr. Dean Komel, fotografije s tiskovne konference Marijan Zlobec
Jünger se je pri osemnajstih letih pridružil Tujski legiji in odpotoval v Afriko, a se je bolj zanimal za insekte kot za naročene vojaške akcije in ubijanje. To svojo izkušnjo je opisal v knjigi Afriške igre, 1936.
Po Tujski legiji je sledila še poraznejša izkušnja prve svetovne vojne. V nemško vojsko se je javil kot prostovoljec, bil večkrat ranjen in na koncu prejel več najvišjih nemških odlikovanj.
Ernst Jünger
Leta 1920 je izdal svojo prvo knjigo V jeklenih nevihtah, ki ga kot dokument prve svetovne vojne postavljajo ob bok romanu Na zahodu nič novega Ericha Marie Remarqua. Ta roman sta občudovala tudi Gide in Borges.
Ernst Jünger leta 1922
V naslednjih letih je bil Ernst Jünger zelo aktiven in je izdal več knjig: najprej eseje Boj kot notranje doživetje, 1922, povest Sturm (lastno ime), kjer v osebi istoimenskega poročnika poda dvojno eksistenco elitnega vojaka in dekadentnega esteta.
Leta 1925 izideta novi Jüngerjevi knjigi: Gozdiček 125 ter Ogenj in kri.
Dr. Dean Komel in dr. Milček Komelj
V dvajsetih letih je Ernst Jünger poleg pisanja in službe na obrambnem ministrstvu v Berlinu začel študirati zoologijo v Leipzigu, a je študij čez tri leta opustil. Leta 1926 je začel urejati tednik Prapori. Tednik za novi nacionalizem. Cilj časopisa je kulturna in politična prenova Nemčije v duhu avantgardnega nacionalizma. Kasneje so ga, ob druženju s Carlom Schmidtom, obtožili, da je s svojo politično mislijo utiral pot nacionalsocialistični revoluciji.
Dr. Komel v svoji spremni besedi izrecno zapiše, da je Jüngerja Goebbels večkrat vabil v nacionalsocialistično gibanje, a ga je pisatelj vzvišeno zavrnil. Ob prihodu nacionalsocialistov na oblast se je tako iz Berlina preselil v manjši Goslar (blizu Magdeburga na SV oziroma Braunschweiga na S), potem v Überlingen pri Bodenskem jezeru, zatem pa še v Kirchhost pri Hannovru, kjer je ostal do konca vojne.
Ernst Jünger v nemški uniformi
Leta 1929 je izdal novo knjigo Pustolovsko srce, leta 1930 knjigo Totalna mobilizacija kot uvod v veliki traktat Delavec iz leta 1932. (Oba teksta sta že izšla v slovenskem prevodu)
Dr. Komel je to knjigo na predstavitvi predstavil kot najrelevantnejše nadaljevanje Spenglerjevega Zatona zahoda, ki ga je Slovenska matica v celoti izdala v slovenskem prevodu že pred leti.
Ernst Jünger (levo) v Parizu
Komel je pojasnil, da pri Jüngerju “delavec” ne predstavlja delavskega razreda kot pri Karlu Marxu, ampak red. Jünger je bil kasneje obtožen kot glasnik Hitlerja in celo naredijo policijsko preiskavo na njegovem domu. Kasneje se izkaže, da Hitlerja nikoli ni podpiral. To se pokaže že v romanu Na marmornih pečinah leta 1939, kjer je v fiktivni zgodbi o tiranskem gozdnem upravniku mogoče prepoznati tako kritiko nacionalsocializma kot Hitlerja samega.
Ernst Jünger v vojaški uniformi in z odlikovanji
Ernst Jünger pa vendarle ni mogel ostati v drugi svetovni vojni povsem zunaj vojaškega sestava; kot stotnik je bil vpoklican v Wehrmaht in je pomagal okupirati Francijo, sicer le v rezervni sestavi. Nemška okupacija Pariza, kjer je spoznaval tamkajšnje intelektualce in kulturnike (Cocteau, Giraudoux, Celine, Braque, Picasso…) ga globoko razočara. Melanholično obarvane dnevnike Vrtovi in ceste objavi že leta 1942, ko napiše še politični traktat Mir; sprva kroži le kot ilegalno čtivo, javno pa šele leta 1945.
Jünger je ostal nenehno pisateljsko aktiven, polemičen, napadalen, kasnsje več potuje, med drugim enkrat v ZDA…
Ernst Jünger ob stoletnici rojstva
Dr. Komel našteje še druge Jüngerjeve knjige, vse do menda zadnje za življenja, četrte knjige dnevnikov ob stoletnici rojstva leta 1995.
Jünger je bil namreč, tako kot naš Boris Pahor, pisateljsko aktiven vse do svoje smrti pri 103. letih.
Dr. Komel je med drugim spomnil, da je bil Jünger sodelavec Helmutha Kohla in Francoisa Mitterranda pri prenovi sodobne Evrope. Prav tako je omenil Jüngerjevo sodelovanje s filozofom Martinom Heideggerjem, ko mu je leta 1950 posvetil esej Preko črte.
Ernst Jünger in francoski predsednik Mitterrand leta 1985
V knjigi Na zidu časa je možno prebrati ugotovitev, da je Zaton zahoda v bistvu problem civilizacije, a v nadaljevanju, da se “iz vsakega požara še močneje dviga edinole delavčev lik, zaradi česar lahko domnevamo, da se v njem skrivajo ognjevzdržni elementi in da ti še niso našli svojega čistega odlitka. Med njimi je še veliko kalupov.”
Marijan Zlobec