Tine Hribar je nesmrten, čeprav bo umrl

Slovenska matica je predstavila drugo knjigo filozofa, akademika dr. Tineta Hribarja s skupnim naslovom Nesmrtnost in neumrljivost. Prva knjiga je imela podnaslov Od šamanov do kristjanov. V njej je Hribar obravnaval spreminjanje razumevanja nesmrtnosti in neumrljivosti skozi zgodovino krščanske religije. Druga knjiga pa ima podnaslov Krščanska posmrtna nesmrtnost. Sledila bo še tretja knjiga.

Uvodni nagovor glavnega urednika Slovenske matice, akademika dr. Milčka Komelja, vse fotografije s tiskovne konference Marijan Zlobec

“Čeprav ne moremo postati nesmrtni, bi se nesmrtnosti radi vsaj čim bolj približali. Od tod želja po čim daljšem življenju. V tem tisočletju si bo človek življenje zagotovo podaljšal za dvakrat in na koncu tisočletja bo posameznik – če bo hotel – v povprečju živel dvesto in več let,” je prepričan Hribar. Vprašanje pa je , koliko je to možno spričo preprostega dejstva “obrabe organov”, ki se jih ne da nadomestiti z novimi, vsaj ne naravnimi. Zaveda pa se, da so fantazije posthumanistov oz. transhumanistov o neskončnem podaljšanju življenja zgolj tehnoiluzije, znanstveniške fantazme. Naselitev Osončja in podaljšanje življenja lahko dosežemo le z znanostjo oziroma tehniko, meni Hribar.

Vprašanje pa je, ali si človek potovanj v tuji, slabši svet, kot je Zemlja, želi v praksi, če mu že teorija o dejanskih možnostih potovanj tja šepa. V kontekstu Hribarjevih knjig in njegove analize Cerkve, vsaj v drugi knjigi, krščanstva, oblasti…bi Hribar lahko odpr morda celo pomembnejše vprašanje: katera ideologija in oblast bi takoj zavladala na novih planetih. Ali metaforično rečeno: katerim Inkom bi Španci šli krast zlato in katere “domorodce” bi tam pobili. O tem Hribar še ne piše, verjetno pa bo ta vprašanja, namreč kakšen bo ideološki ustroj sveta ob koncu tretjega tisočletja,  odprl ob koncu svoje tretje knjige, s čimer bi osmislil svoj večdesetletni ustvarjalni filozofski študij in objavo več kot tridesetih knjig.

Človek verjame v svojo neumrljivost

Hribar že v uvodu v prvo knjigo pravi, da človek ne verjame, da bo umrl, ali drugače povedano: človek verjame v svojo neumrljivost. Ker sicer vemo, da vsakdo umre, se naša vera v neumrljivost sproti spreminja v zgolj upanje in sanje, ki človeka spremljajo že tisočletja.

“Seveda nas zanima tudi vsakdanja sreča, uživamo v zdravju in blaginji, veseli smo prijateljstva in miru, toda vselej na ozadju smrti, hkrati pa pred obzorjem možne nesmrtnosti,” pravi Hribar.

Akademik dr. Tine Hribar

Njegova teza, ki pa je podrobneje ne utemelji, je precej presenetljiva: “Kot rod na Zemlji ne moremo preživeti. Zato smo se podali v vesolje. Iz planetarnega se spreminjamo v medplanetarno bitje. Ne bomo več le zemeljski gospodarji, že v tem tisočletju bomo postali tudi gospodarji Osončja.”

Kaj to v praksi pomeni, Hribar ne pove. Kateri planet bi bil sploh naseljiv? V kolikšnem času potovanja bi ga sploh dosegli, kako naselili in zakaj bili tam, če imamo že na Zemlji vsega več kot dovolj? Kdo bi sploh odšel na večmesečno ali nekajletno potovanje v raketi, če težko vzdrži že daljše potovanje z letali med celinami?

Jedrski  poskusi v Oceaniji

Hribar fantazira, ker je tak način razmišljanja v modi, nima pa realnih možnosti udejanjanja, kot na primer ne zamrznitev človeka. To je moderna “vera” nevernikov, ki so izgubili svojo krščansko osnovo, ne pa miselne strukture. Pozablja na izrazito pragmatičnost slehernih osvajanj tujih ozemelj; kaj dobim za vložene stroške? Hribarju je treba reči, da nič, razen strahotne izgube, v kar pa ne bo šla nobena svetovna politika, še manj pa gospodarstvo.

Carlo Crivelli – Sv. Tomaž Akvinski, 1476

Od tehnološkega razvoja so še najbolj koristni sateliti, ki že desetletja plujejo v globino vesolja in nam pošiljajo podatke, s katerimi si 99% prebivalcev Zemlje nima kaj pomagati, razen da fantaziramo, tako kot dr. Tine Hribar, (da se bo človek vozil okrog leta 3000 po vesolju, če dodam). Ko Hribar govori o tem, da človeštvo na Zemlji ne bo moglo preživeti, to samo po sebi nič ne pomeni, saj človek ni pogoj sveta. Če bo tako neumen, da se bo šel uničit v totalni jedrski vojni…, bo svet še vedno tu, kakšen človek pa bo vseeno ostal in začel življenje znova ter potreboval nekaj milijonov let, da bo spet lahko vozil avtomobile.

Frančišek Asiški

Od šamanov do kristjanov

Hribar v prvi knjigi najprej spregovori o šamanski prazgodovini nesmrtnosti, egiptovski zgodovini nesmrtnosti, postavlja lok med faraonom Ehnatonom (Hvalnica Soncu), Frančiškom Asiškim (Sončna pesem) in papežem Frančiškom (Molitev za našo zemljo). Nadaljuje z Gilgameševo željo po neumrljivosti, starozaveznim briskiranjem podzemlja in minimaliziranjem nesmrtnosti, antično nesmrtnostjo, protokrščanskim vstajenjem iz Druge knjige Makabejcev (trpljenje kot pogoj odrešitve),  do novozaveznega obravnavanja nesmrtnosti.

Do tu se nekako obračam k prvi Hribarjevi knjigi.

Od večnega k živetemu življenju

V drugi knjigi se Tine Hribar najprej loteva Boga ljubezni kot Boga sovraštva (duhovno vstajenje od mrtvih), mučencev (npr. umiranje za Boga in nebesa), menihov in/ali puščavnikov (npr. očiščevanje s sežiganjem knjig), klerikov (nebeška sreča v pokornosti in podložnosti)… pa do hierarhije v peklu, vicah in nebesih ter katekizemski posmrtnosti: večno življenje in večna smrt.

Posebni poglavji na koncu druge knjige sta: Slovenska pastoralna parakleza in Od večnega k živetemu življenju. Tu že odpira problem: kakšna bo prihodnost katolicizma oziroma krščanstva v 21. stoletja in kakšno vlogo bo v njem igrala vera v nesmrtnost.

Posebej govori o tem, kako bi moral Vatikan, če ga res skrbi za usodo kristjanov, obstoj sekularnih držav, ki ohranjajo nevtralno držo do religije in s tem omogočajo njihovo pluralno sobivanje, podpirati. V tem smislu zavrača dejavnost Opus Dei, tudi v Sloveniji, kot nam je narekoval še lani Javier Echevaria:”Slovenci, dolžnost imate, da veselje vere ponesete drugim ljudem.”

Hribar je v bistvu najprej humanist. “Tisti, ki verjamemo v svetost vsakega bivajočega v njegovi biti, v svetost življenja in posvečenost mrtvih, zaupamo v dobroto človeka in zato upamo (nikakor zoper upanje), da lahko vsi ljudje postanemo srečni že na tem svetu. Ne glede na to, ali drugi svet obstaja ali ne.”

V drugi knjigi je Hribar morda še bolj “kompliciran”, ker pričakuje od bralca poleg velike ragledanosti in izobrazbe, poznavanja zgodovine, še posebej cerkvene, pa Svetega pisma, evangelijev, pisanja evangelistov, piscev pisem, še posebej svetega Janeza in Pavla… sposobnost kritičnega razmišljanja, dvoma, poguma izrekanja drugačnih ali celo pravih resnic. Hribar je danes opozoril na mnoge podrobnosti, ki bi marsikateremu teologu ali biblicistu ne bile ravno všeč, a Hribar je, kot veste, eden najpogumnejših in premočrtnih Slovencev, ob dejstvu da je eden najbolj razgledanih in pametnih. Če pa ima še dr. Spomenko Hribar za ženo, pa se znajde  “vse najhujše” na kupu.

Pri dr. Tinetu Hribarju je najbolj simpatično, kako se z lahkotnostjo loteva najtežjih problemov, kot je na primer na tiskovni konferenci omenil Kristusove besede razbojniku na drugem križu: “Še danes boš z menoj v raju”. Kaj vse to pomeni za obstoj nebes, pekla, raja kot predstopnje nebes, dejanske biološke smrti, vstajenja od mrtvih… Hribar zna izluščiti temeljne probleme od zgodovine njihove pojavnosti do najnovejših interpretacij, pri čemer je nekajkrat omenil papeža Frančiška in nekatere njegove nazore, ki v Cerkvi niso samo po sebi umevni, kot je odprava smrtne kazni, kot je bilo v praksi kaznovanje nevernikov skozi vso zgodovino. Okrutnosti je bilo v tem  smislu nepredstavljivo veliko. Hribar je dejal, da je klerofašizem proti odpravi smrtne kazni v imenu Boga. Pri papežu Frančišku je spomnil na njegovo agentinsko poreklo oziroma da je v Argentini od blizu opazoval, kaj se je tam dogajalo (z izginulimi in ubitimi ljudmi kot žrtve fašistične oblasti).

Tine Hribar je negativno ocenil Tomaža Akvinskega, veliko pa je govoril o slovitem milanskem patronu svetem Ambroziju ali Ambrožu (na dan njegovega goda 7. decembra v Milanu začenja novo sezono Scala in se zbere vsa oblast, prideta tudi predsednik republike ali vlade iz Rima, nikoli pa ne cerkvena oblast, kot da bi bil škof Ambrož Rimu ali Svetemu sedežu še danes “nevaren”. O tem sicer ni bilo govora, ker bi sicer morali v nadaljevanju debate odpreti problem, ali se z željo Padanije, da se odcepi od Rima in ustanovi svojo državi, nemara ne skriva duh svetega Ambroža, ki je mimogrede, kar pa je Hribar omenil, postal škof, ne da bi bil sploh krščen in niti ni bil poprej duhovnik, ampak je bila to zgolj politična odločitev.

Sveti Ambrož iz četrtega stoletja, milanski škof

Hribar ima velik posluh za ideologije skozi vso zgodovino, žal pa ostaja v sorazmerno mirnih vodah krščanstva in ne razširja svoje teme še na druge velike religije, zlasti budizem in islam.

Papež Frančišek

Hribar je danes izrecno rekel, da je ateist, kar ni brez pomena slišati. Kot tak lahko bolj kritično govori o Cerkvi, še bolj o njeni zgodovini in najbolj problematizira tekste in druga pričevanja, na katerih vera temelji.

Hribarjeva hvala nadškofa dr. Alojzija Šuštarja

V debati po koncu predstavitve knjige je bilo med drugim govora o sedanjem položaju v Španiji, osamosvojitvi Katalonije in o tem, kako sam vidi bodočnost ali razvoj položaja.

Ljubljanski nadškof, dr. Alojzij Šuštar

Hribar je najprej spomnil, da smo imeli Slovenci izredno srečo z osamosvajanjem, pri tem pa je omenil posebno dragocenost, da je bil na čelu slovenske Cerkve nadškof. dr. Alojzij Šuštar.

Pri Španiji je spomnil, da Špancev po nacionalnosti pravzaprav ni, tako kot ni (bilo) Jugoslovanov; španskega naroda ni, so Kastiljci, ki govorijo kastiljščino, Katalonci s katalonščino, Baski z baskovščino, Galicijci z galicijščino… Hribar je spomnil na problem Bretoncev, kako so jih Francozi zatirali in fizično kaznovali že otroke, če so samo spregovorili kakšno bretonsko besedo, kar pa so otroci edino znali in govorili, saj se francoščine do odhoda v šolo sploh niso učili.

Tine Hribar se ne izogiba sodobnim problemom Evrope

Hribar je dejal, da “Španci” Kataloncev sploh nimajo za narod, čeprav jih je več kot sedem milijonov. Pri referendumu je spomnil na nejasen procent udeležbe in glasovanja in kaj to pomeni ter da je opazen trend naseljevanja “drugih” “Špancev” v Kataloniji, s čimer bi se procent samih Kataloncev zmanjševal in bi v bodočnosti prišli od razmerje 60% drugih, 40% pa bi bilo Kataloncev. To umikanje avtohtonega prebivalstva z multikulturizacijo mest ni opazno samo v Barceloni, ampak še v drugih mestih, kot v Italiji v Benetkah, na Hrvaškem v Dubrovniku…

Hribar je izrecno ugotovil, da je “zahodna demokracija uničevalec narodov.”

Hribar vidi problem razrešitve evropskega nacionalnega vprašanja po mirni poti, sicer se lahko zgodi, da Evropa razpade. Opozoril pa je, da je ruski imperij v prvi fazi komunizma zagotavljal pravico do samoodločbe v ustavi, česar pa niso mislili zares oziroma s predpostavko, da se to nikoli ne bo zgodilo.

Dr. Tine Hribar je prepričan, da mora biti v novi evropski ustavi zapisano, da ima vsak narod pravico do samoodločbe, osamosvojitve oz. samostojne države.

Huda jama

Hribar pa je spomnil še na en vidik, ki ga nihče ne omenja, namreč da je Slovenija v primerjavi s Španijo veliko naprednejša ali naprej glede pokopavanja žrtev v drugi svetovni ali državljanski vojni. Španci da o tem niti ne razmišljajo.

Na konkretno vprašanje, ali misli, da bo v Španiji prišlo do vojne, pa je Hribar odgovoril:“Ne vem!” Še poprej pa je ugotovil, da Katalonci na vojno niso pripravljeni, (tako kot smo bili Slovenci).

Marijan Zlobec