Veliki ruski pesnik Aleksander Sergejevič Puški bo jutri v Ljubljani dobil svoj prvi javni spomenik v Sloveniji. Postavili ga bodo v Severnem mestnem parku Ljubljane ob Železni cesti nad Navjem proti Linhartovi cesti. Slovesnost jutri ob 11. uri pripravljajo Forum slovanskih kultur, Mestna občina Ljubljana, Veleposlaništvo Ruske federacije, Odbor za mednarodne zadeve Državne Dume Federalnega zbora Ruske federacije v Republiki Sloveniji in Ruski center znanosti in kulture (RCZK).
Vasilij Tropinin – Portret Aleksandra Puškina, 1827, Tretjakovska galerija v Moskvi
Na slovesnosti ob odkritju spomenika bodo nastopili izredni in pooblaščeni veleposlanik Ruske federacije v Sloveniji, njegova ekselenca dr. Doku Zavgajev, predstavnika Federalnega zbora Ruske federacije – podpredsednica Odbora za znanost, izobraževanje in kulturo Ljubov Glebova in član Odbora Državne Dume za mednarodne zadeve Zaur Gekkijev, podžupan Ljubljane Aleš Čerin in direktorica Foruma slovanskih kultur dr. Andreja Rihter.
Aleksander Sergejevič Puškin
Postavitev spomenika Aleksandru Puškinu je del projekta Veliki učitelji človeštva ruskega sklada Dialog kultur – Enotni svet, ki poskuša zbliževati narode skozi popularizacijo dosežkov velikih znanstvenikov, umetnikov in kulturnikov, z dajanjem pozornosti duhovnim in moralnim idealom, neodvisnim od narodnosti. Avtor bronastega doprsnega kipa Aleksandra Puškina je slikar in kipar Aleksej Leonov.
Na slovesnosti bo med drugim moč slišati romance Aleksandra Puškina v izvedbi nagrajenke ruskih in mednarodnih natečajev, vodji Agencije talentov Rulada Anne Mogutine, pesmi Puškina v ruščini in slovenščini pa bodo recitirali šestnajstletna nagrajenka tekmovanja Nadarjeni otroci Rusije Sofja-Agnessa Jakuncova ter dijaki gimnazije Poljane.
Aleksander Sergejevič Puškin, doprsni spomenik v Severnem parku v Ljubljani, foto TaTrenutek
Aleksander Sergejevič Puškin je v slovenski kulturi eden najbolj cenjenih in priljubljenih pesnikov, pisateljev in dramatikov vse od časa, ko se je zanj vnemala slovenska generacija romantikov, ki je ne le vzpostavila stik z aktualno ali tedaj sodobno rusko literaturo, ampak je s panslovanskimi idejami v bistvu že rušila okove avstro-ogrskega imperija in v slovanskem svetu našla ne le svoje možne politične povezave, ampak spodbude za nacionalno, jezikovno in kulturno identiteto.
Elko Justrin – Puškin, 1937
Aleksander Sergejevič Puškin se je rodil 26. 5. (po novem štetju 6. 6.) leta 1799 v glavnem mestu Rusije Moskvi. Njegov oče je bil bogat posestnik, a je premoženje hitro izgubil. Mladi Puškin se je bolj kot na starše navezal na svojo dojiljo in varuško Arino Rodinovo. Z dvanajstimi leti je bil sprejet v licej v Carskem selu blizu Sankt Peterburga. V to elitno rusko izobraževalno ustanovo je prišel preko vez svojih staršev, a že od samega začetka ni veljal za dobrega dijaka. Puškin je v liceju že pisal pesmi, ki so bile med sošolci izjemno priljubljene.
Leta 1817 se je za tri leta preselil v Sankt Peterburg in tu se je razvil njegov pesniški genij. Postal je uradnik na ministrstvu za zunanje zadeve, vendar mu svojih dolžnosti ni bilo treba opravljati. Posvečal se je lahko le pesništvu in zabavam v visoki ruski družbi.
Aleksander Sergejevič Puškin
Zaradi revolucionarne pesmi Oda svobodi je bil Puškin leta 1820 izgnan na jug Rusije. Na začetku so mu še pustili, da se je predvsem ukvarjal s pesništvom, vendar pa je spričo ljubezenskih intrig izgubil državno službo. Iz svetovljanske Odese so ga pregnali na posestvo njegove matere v Mihajlovsko. Tu je preživel samotni, a najbolj ustvarjalni leti v svojem življenju.
Leta 1826 je ruski car Nikolaj I. poslal po pesnika ter ga velel pripeljati na dvor. Car je želel imeti svobodomiselnega pesnika blizu, da bi bil lahko sam njegov cenzor in najstrožji kritik. Vendar pa Aleksander Puškin kljub navidezni svobodi v resnici ni bil nikoli povsem prost. Njegova dela je naprej preveril car, potem pa še cenzorji.
Ilija Jefimovič Repin – Puškinov recitacijski nastop na licejski slovesnosti v Carskem selu
Aleksander Sergejevič Puškin je postavil temelje ruski literarni dediščini, saj je do tedaj za ruski jezik veljalo mnenje, da je neprimeren za literarno ustvarjanje. Puškin je bil izredno ploden pisec, poln vneme in optimizma, ki je dobro razumel tisočere podobe značaja ruskega človeka. Njegova lirična poezija – za katero nekateri trdijo, da je prijetna za rusko uho, a težko prevedljiva – in njegova preprosta in živahna proza služita kot žlahten vzor za vse pisce, ki so mu sledili.
Puškinova najpomembnejša dela so roman v verzih Evgenij Onjegin (prvi veliki ruski roman), drame Boris Godunov, Poltava, Bronasti konjenik, Mozart in Salieri, Kamniti gost, Gostija v času kuge ter pesmi Ruslan in Ljudmila, Ujetnik Kavkaza, Bahčisarajska fontana, Cigani in roman Stotnikova hči. Puškin je večino svojega življenja preživel v Moskvi in Sankt Peterburgu, leta 1820 pa je živel v pregnastvu v krajih Kišinev in Odesa.
Natalija Gončarova
Na ljubezenskem področju je bil Puškin vajen hitrih uspehov. Vse se je obrnilo, ko je na nekem moskovskem plesu videl šestnajstletno Natalijo Gončarovo. Čez eno leto je zaprosil za njeno roko, vendar je bila njena mama previdna ter ni ne privolila ne odklonila. Čez čas pa je Natlija Gončarova v poroko privolila, ker so si drugi uglednejši ženini premislili, pa še družina Gončarov ni imela prav veliko denarja. Pesnik je bil na začetku zakona zelo srečen, svojo lepo ženo je zelo ljubil.
Franz Krüger – Ruski car Nikolaj I.
Po prihodu v Sankt Peterburg pa je Natalijo opazil ruski car Nikolaj I. in kar hitro je postala glavna zvezda elitnih zabav, na katerih so vsi občudovali njeno lepoto. Puškin se je počutil izigranega in ujetega; samo vloga moža lepe žene mu ni prav nič ugajala. Sicer ni bilo dokazov, da bi bila Natalija Puškinu nezvesta, so pa njena dejanja sprožila veliko govoric in sporov.
Največji spor je imel Puškin z d’Anthesom, ki je dvoril njegovi ženi, zato ga je Puškin pozval na dvoboj, ki pa se mu je d’Anthes izognil, češ da je Natalijo osvajal, da bi lažje prišel do njene sestre Katarine. Kasneje je pesnik ugotovil, da je bila poroka zgolj pretveza ter da je Francoz še bolj odkrito dvoril Nataliji.
Tokrat je bil dvoboj neizogiben. Kljub temu, da je bil Puškin že na štirih dvobojih (od približno 21 napovedanih), ga je 27. 1. 1837 zadela d’Anthesova krogla. Po hudih mukah je dva dni kasneje – pri osemintridesetih letih – Puškin umrl na svojem domu na ulici Mojka v Sankt Peterburgu. Danes v tem stanovanju deluje Muzej Aleksandra Puškina. (Po Ruski ekspres).
Slovenija kot najbolj zahodna slovanska dežela je še posebej poklicana, da se tega tako geografskega kot kulturnega dejstva zaveda in da na področju kulture, tako kot na vseh drugih področjih, to pokaže še bolj odkrito, kot je bilo to do sedaj le na področju prevajanja ruske literature, izvajanja gledaliških del, oper, koncertov, redkejših razstav, v zadnjih desetletjih pa kar številnih, pravzaprav vedno bolj, gostovanj mnogih ruskih umetnikov, ansamblov, orkestrov, oper… Vsega tega je ogromno.
Ilija Jefimovič Repin – Grof Tolstoj orje, 1887, v Domu in svetu leta 1905 je bila objavljena črnobela reprodukcija, saj barvnih fotografij tedaj še ni bilo
Morda je postavitev spomenika Puškinu začetek večje slovenske in ljubljanske mednarodne odprtosti do obeleževanja spomina v obliki javnih spomenikov, še posebej do tistih umetniških osebnosti, za katere smemo brez strahu ali sramu reči, da so naše. Med Rusi je tu še cela vrsta nam ljubih umetnikov, kot so Gogolj, Turgenjev, Tolstoj, Dostojevski, v glasbi Čajkovski, Rahmaninov, Prokofjev, Šostakovič, v slikarstvu zadostuje, da pogledate več kot sto let stare reprodukcije del ruskih slikarjev v Ljubljanskem zvonu ali celo katoliškem Domu in svetu, kjer boste naleteli na Repinovo sliko Grof Tolstoj orje.
Ilija Jefimovič Repin – Leonid Andrejev
V slovenski operi je vrhunec Kogojeva mojstrovina Črne maske po drami ruskega dramatika Leonida Andrejeva.
Marijan Zlobec