Medtem ko spremljamo “proces” evropskega zapornega naloga za menda že bivšega predsednika katalonske vlade Carlesa Puigdemonta in poslušamo debato preostalih dveh predsedniških kandidatov za novega predsednika Republike Slovenije o bodoči evropski politiki ali političnem položaju Evrope, se počasi prebijajo v ospredje teme o pravi nacionalni podobi in viziji Združenih držav Evrope.
Zastava neodvisne Republike Katalonije
Republika Katalonija ni prevzela efektivne oblasti v novi državi, torej je nima in sicer razglašena neodvisna Republika Katalonija ne obstaja in je de facto politično ni mogoče priznati.
Zastava Baskije, kot jo je prepovedal Eurosong
Kaj pa je mogoče priznati? Ugotovitev, da obstaja bruseljski birokratski antidemokratični hegemonizem nekaj držav, ki so še ostale v prvi ligi, nekaj Bruslju vse bolj odddaljajočih se vse bolj ozaveščenih drugorazrednih držav in nekaj malega tretjerazrednih priskledniških. Kje je v tem trenutku Slovenija, iz ust obeh kandidatov za najvišji položaj v državi sicer ne bomo slišali, a je menda jasno.
Zastava Galicije
To je podobno kot dva poraza Maribora z Liverpoolom s skupnim rezultatoom 10: 0 za angleški nogometni klub, kar pa se doma prikazuje skorajda kot zmago.
Zastava Balearskih otokov
Puigdemont je bil zelo naiven, če je mislil, da Madrid ne bo takoj sprožil evropskega ali mednarodnega zapornega naloga, če se ne bo odzval pozivu španskega sodišča na zaslišanje. Tako bo v imenu zakonov EU za Madrid opravil “umazan posel” kar Bruselj sam.
Zastava Andaluzije
To je podobno, kot če bi po razglasitvi Republike Slovenije Milana Kučana naslednji dan srbska policija v Ljubljani aretirala in odpeljala v Beograd k Slobodanu Miloševiću in zatem na sodišče zaradi upora. Tam bi bil v zaporu še sedaj, če bi bil obsojen na 30 let, kot to vsaj po objavah v Madridu zanesljivo grozi Carlesu Puigdemontu.
Zastava mesta Leon v španski pokrajini Leon
Tragikomika, groteska, politična naivnost, prenagljenost, spreminjanje stališč, neenotnost, neodločnost in koliko je še sorodnih besed, stopajo v ospredje, medtem ko se v ozadju dogajajo morda stvari, o katerih še ni mogoče z zanesljivostjo govoriti, da gre za nov val evropske nacionalne prebuje zatrtih narodov in ljudstev s svojimi kulturnimi in jezikovnimi identitetami, ki so bile desetletja in celo stoletja potlačene, ovirane, zamolčane in prepovedane.
Zastava španske pokrajine Aragon
Madrid se boji, da bo Kraljevina Španija najprej razpadla na najmanj štiri države, o čemer je morda še največ govora in vtisa v evropski javnosti.
Zastava španske pokrajine Cartagena
A skrivaj se kaže podoba Kraljevine Španije še veliko bolj problematična in sedanja država lahko razpade še na več državic.
Zastava Asturije
Zastava Kantabrije (Cantabria)
Geopolitični položaj Evrope ni tako zanesljiv, kot se morda komu v Bruslju še zdi, vsaj z govorjenjem navzven.
Preobrazba Evrope je v bistvu največji in najbolj kulturni problem doslej. Če kultura ne zmaga, zmaguje lahko antikultura z vsemi možnimi oblikami oblasti in še bolj nadoblasti. Hegemonija nekaj velikih držav na račun vseh ostalih, ki se bodo lahko prepoznale le še v okviru UEFA ali zastopstva na olimpijskih igrah.
Zastava Kraljevine Španije
Zastava Kanarskih otokov
Kanarski otoki imajo svojo avtonomijo. Imajo nekaj več prebivalcev od Slovenije (2,1 milijona), so pa precej manjši: sedem otokov skupaj meri 7447 kvadratnih kilometrov.
Po BDP so španske pokrajine precej različne. Najbogatejša je Comunidad de Madrid z 31 tisoč EUR BDP. Druga najbogatejša je Baskija z 29.683 EUR, tretja Navarra z 28.124 EUR, Katalonija četrta s 26.996 EUR.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec
En odgovor na “Nekaj možnih novih evropskih držav”
Tako lahko razpade Španija. Enako lahko začnejo razpadati tudi druge države in končno jih na ta način lahko nastane na tisoče in tisoče.
Takšno morebitno število držav pa je zanesljivi porok za popono anarhijo v svetu. Nered pa je gojišče vojn in spopadov, niakakor pa ne svobode, kakro si nekateri mislijo. Vsaka od tako nastalih državic bi namreč menila, da ji pripada več kot ostalim, več kot sosednjim državam in vojna je tu.
Omejenega obsega?
Sprva ja, končno pa bi prišlo do verižne reakcije in vsi bi se borili z vsemi. Vse državice bi bile v vojni. Ni se treba bati, da ne bi bilo med njimi tudi takšnih z atomskim orožjem in ni nikakršne garancije, da to ne bi bilo sporženo.
Na nastajanje novih držav je zato potrebno gledati racionalno. Dobro bi bilo postaviti kriterije znotraj katerih je osamsvojitev možna.
Prav zaradi pomanjkanja kriterijev j nastal nered v Kataloniji. V kolikor bi obstajala neka norma, ki bi določila koliki procent prebivasta nekega območja mora biti za odcepitev, bi bilo lažje. Najverjetneje bi meja bila postavljne dokaj visoko, recimo 2/3, ali še višje in strasti po samostojnosti bi se umirile. Seveda pa je zaželjena čim večja avtonomija na vseh področjih in tudi mednarodna dejavnost.
Pa se vrnimo še k nesrečnemu Pužemontu.
Menim, da je vse, kar je napačnega storil, storil na politični osnovi. Zato ga lahko doleti samo politična kazen. Ta pa mu je že bila izrečena, ko je bil s svojo demokratično izvolitvijo, odstavljen. Sledi mu lahko še dodaten ukrep, namreč prepoved političnega delovanja. Ta ukrep morda ni kodificiran, pa vendar bi bilo potrebno kodificirati tudi prepoved političnega delovanja, saj nekateri trmoglavijo in povzročajo nered, ko podžigajo prebivalce k uporu, kar povzroča nemir, rezultat pa je podoben lajanju v luno.
Torej: pozivati je potrebno demokratično javnost, da Španija ne zapre predstavnike katalonske vlade in tudi ne Pužemonta.