V pripravah na Beograd 1904 so v Mestnem domu zbrali nad 150 slovenskih umetnin

Dom in svet je imel več poguma za predstavitev ruske kakor slovenske likovne umetnosti. Urednika dr. Mihael Opeka in dr. Evgen Lampe nista imela kakšnega aktualnega občutka za dejansko dogajanje na področju razstavne politike, še posebej pa ne, ker sta dobro vedela in bila obveščena, da poteka v Beogradu Prva jugoslovanska umetniška razstava, o kateri je za mesečnik poročal Ante Gaber.

Ivan Vavpotič – Obisk, objavljeno v Domu in svetu leta 1905

Ante Gaber je v svojem tekstu v Domu in svetu 1904 izrazil svoje “občudovanje nad vztrajno delavnostjo nekaterih članov Vesne, ki so za razstavo žrtvovali celo počitnice, zadnjih štirinajst dni pa pa delali od zore do pozne noči radi priprav v Mestnem domu, kjer so se dela zbirala in sortirala, ter radi številnih sej, twer tako omogočili, da se je početkom septembra odposlalo častno število nad 150 izbranih slovenskih umetnin na jugoslovansko razstavo v Belgrad, katero je na najsvečanejši način ob prisotnosti jugoslovanske mladine, književnikov, vpadabljajočih umetnikov in množice uglednih gostov otvoril 21ega septembra dopoldne sam kralj srbski Peter I.”

Kronanje srbskega kralja Petra I.

“Razstava je nameščena v drugem nadstropju Velike škole. Šolske sobe so premajhne in pretemne za ta namen; posebno dela Save, ki potrebujejo mnogo svetlobe, precej izgube. Vidi se, da so se potrudili vsi reditelji, da razvrste veliko število umetnin na dobra mesta; zato so nekatere sobe tudi kljub slabi razsvetljavi in natlačenosti vzorno vrejene.”

Ivan Vavpotič – Vesela aleluja

Ante Gaber je omenil, da je na razstavi zbranih nad 450 del jugoslovanskih umetnikov, a jih je bilo po objavi v katalogu natanko 458, kot pokaže natisnjeni original, medtem ko v digitalizirani verziji kataloga manjka zadnja stran.

Srbski kralj Peter I.

Ante Gaber je takoj opazil, da je “srbska umetnost historična, zakaj Srbi žive še vedno v svoji junaški dobi. Slovenska umetnost hodi po “osamljenih stezah”, “brez prijateljev, drugov”, ona je izraz umetnikov, ki nimajo prijateljev in podpore v drugih stanovih, samo pestro svojo domovino imajo, katero obožavajo in poveličujejo.”

Srbski kralj Peter I. Karađorđević

Gaber je takoj opazil srbsko epiko, kot se je kazala skozi zgodovino srbskih kraljev, ki jih Slovenci nismo imeli. Po drugi strani pa je ločil liriko in izjemen patriotizem slovenskih umetnikov. Tretji Gabrov vidik pa je osamljenost in družbena izločenost slovenskih umetnikov, brez podpore v drugih stanovih, kot pravi, kar ni le ugotovitev za oni čas pred dobrimi 110. leti, ampak velja še danes.

Maksim Gaspari – 0bjava v Domu in svetu 1905

Slovenski umetnik je družbeno izločen in posledično ustvari manj, kot je v resnici sposoben; materialne osnove ne dohajajo njegovega ustvarjalnega potenciala, česar aktualna kulturna politika noče in noče dojeti, kaj šele ukrepati. Isto velja za slovensko znanost.

Vasilij Vasiljevič Vereščagin – Zmagoslavna slovesnost, 1872, v DiS je bila slika objavljena v črnobeli tehniki

Srbska epika z lastno narodno zgodovino je srbskim umetnikom dala izjemno moč in samozavest, pogum in samostojnost. Od tod precej vezi med samimi umetniki, ki so se srečevali povečini v tujini.

Ivan Vavpotič –  Satira, iz Doma in sveta 1905

“Umetnost Hrvatov je posvečena morju, večerni Savi in razbeljenemu Krasu, svojemu seljaku in krasoticam, a nikdar ne v taki obliki, da bi žalila umetniški okus svojih prijateljev v parfumiranih salonih.”

Ivan Vavpotič –  Pogled v bodočnost,  objava v Domu in svetu leta 1905

Bolgarski del na beograjski razstavi leta 1904, foto Fran Vesel, Rokopisna zbirka NUK

“Bolgarski umetniki so pa del naroda, katerega žive rože in polja; rodili so se iz naroda, ki se je začel dvigati po zaslugah nekaterih mož do glagostanja nin kulture.. Njih umetnost slika kmeta na polju, poezijo rožne trgatve, ona se veseli pisanega in zdravega narofda ter zažiga kadilo dvoru, zaslužnim možem in svojim podpornikom. Nadejal sem si bizantskega vpliva pri Bolgarih, a zastonj.”

Maksim Gaspari – Študija, objava v Domu in svetu 1905

Omenil sem že Gabrovo pisanje o slavnem bolgarskem slikarju Jaroslavu Vješinu kot slikarju konj. Ob njega pa je primerjalno postavil italijanskega slikarja Segantinija, ki je postal evropsko znan vsaj že eno desetletje poprej, a je Gaber čutil potrebo, da primerja ravno Italijana in Bolgara, kar je evropski umetnostnozgodovinski unikum in bi bil vreden pozornosti še najmanj italijanske, nemške, belgijske, švicarske, avstrijske in bolgarske umetnostne zgodovine, kar pa se najbrž nikoli ne bo zgodilo.

Maksim Gaspari – Življenje in smrt, po stari kranjski sliki narisal M. Gaspari, objava v Domu in svetu 1905

Gabrovi prebliski so samosvoji, posebni, drzni, avtorski.

“Ob najrazličnejših prilikah je že naslikal konje, a njegovi konji so človeku le prepotrebno orodje, od katerega se ne more ločiti, ne tako kakor so Segantiniju ovce in krave del planinskega prebivalstva, ki se bori za svoj obstanek visoko v gorah…”

Giovanni Segantini – Ob privezu

Že ta del citata kaže prefinjeno opazovanje slikarskega opusa dveh povsem različnih slikarjev, ki pa ju je Ante Gaber tako dobro in lahko bi rekli celovito poznal, da je tvegal primerjavo na beograjski razstavi, čeprav Segantinija tam ni bilo, kot tudi ni razstavljal na Kranjskem, torej ga je Gaber videl na Dunaju. Gaber je verjetno poznal še največjo monografijo, ki so jo v čast Segantiniju kot nekoč avstrijskemu državljanu izdali po smrti “izgubljenega sina”, ki se nekoč ni odzval na vojaški vpoklic in je bil posledično kot dezerter obsojen na smrt.

Jaroslav Vesin (Vješin) – Dekle na saneh

“Pri Segantiniju živita človel in žival enako življenje vsak sam zase, pri Vješinu sta pa konj in človek prijatelja, ki se največkrat zabavata ali pa hodita po romantičnih potih ciganskega in razbojniškega življenja.

Giovanni Segantini – Življenje, 1898/1899

Na jugoslovanski umetniški razstavi je izložil skupino jezdecev, ki na “povratku s sejma” potujejo v silnem mrazu čez zasneženo planoto proti v ozadju se dvigajočemu pogorju. Na drugi sliki se umikajo “razbojniki” v ranem jutru ob prepadih Balkana v varna skrivališča. Mraz na prvem delu in konji so slikani sicer v stari tehniki, načinu in barvah, a so pri teh slabih pripomočkih precej dobro pogojeni; glavna Vješinova zasluga je pa korektno risanje.”

Jaroslav Vesin (Vješin)

Ante Gaber ne problematizira Vješinovega nacionalnega porekla. Jaroslav Věšín (bolgarsko Ярослав Вешин, angleško Yaroslav Veshin) (1859 – 1915) je bil češki slikar, ki je večinoma ustvarjal v Bolgariji.

Jaroslav Vesin (Vješin)

(se nadaljuje)

Marijan Zlobec