Katalonci bi morali v slovensko šolo osamosvajanja

Kako naj si razlagam dejstvo, da celo osrednji katalonski dnevnik LaVanguardia, ki nenehno objavlja kroniko dogajanja v novi državi Republiki Kataloniji, ne ve  natančno, kaj se dogaja z lastnim predsednikom vlade Carlesom Puigdemontom ? Je bila predsednikova pozno sinočnja poteza v resnici velika mimikrija lastnega sicer javnega početja? Lažno upanje, da bo v Bruslju drugače kot v Madridu? Puigdemont bo zanesljivo potreboval politični azil, čeprav sam tega ne izreče oziroma zanika ter zanj ne prosi. Slovenija, izkaži se.

Carles Puigdemont

Še več, kako naj si razlagamo izjavo predsednika katalonske vlade, da bo spoštoval rezultate decembrskih volitev v Kataloniji, ki jih je v “njegovi” državi razpisala “tuja” država Kraljevina Španija ? Puigdemont je izjavil, da bo spoštoval rezultat volitev, a pristavil: “Ali pa jih bo Madrid ? Hočem jasen odgovor. Bodo rezultate spoštovali: da ali ne. Mi jih bomo.” Kaj je s tem hotel reči, si lahko predstavljamo: Španija bo volitve priznala, če bodo enotnosti Kraljevine Španije v prid.

Medtem objavljajo raziskave javnega mnenja, ki se vse bolj nagibajo v prid tistim, ki so za samostojnost Katalonije: 48,7% za, medtem ko jih je proti 43,6% (?), kar je še vedno veliko za pričakovano enotnost nove države. Ampak kot veste, se razpoloženja volivk in volivcev lahko hitro spreminjajo, tako kot volilna abstinenca.

Počasi bomo celo v Sloveniji spoznali, da se stvari ne ujemajo; da je osamosvojitev in razglasitev neodvisne Republike Katalonije nekaj povsem drugega, kot smo primerjalno to storili mi s plebiscitom 23. decembra 1990 in razglasitvijo samostojne države 25. junija 1991.

Katalonci bi morali v šolo osamosvajanja k Slovencem, a se žal, namreč zanje, to ni zgodilo. Tiskovna konferenca Carlesa Puigdemonta v Bruslju ne pomeni nič konkretnega, če pa ga bodo takoj ko se vrne v svojo novo državo tam tujci, španska policija, aretirali in odgnali v preiskovalni zapor ter zatem na sojenje v tuji državi, Kraljevini Španiji, in bo to več kot očiten dokaz, da s samostojno državo za zdaj ni nič.

Puigdemont je na tiskovni konferenci – govoril je v katalonščini, španščini, francoščini in angleščini – izrazil prepričanje, da ga bodo v EU slišali. Pozabil pa je na bistveno razliko med slišati in poslušati.

Iz Puigdemontovih izjav, da se bo vrnil v Katalonijo, ko mu bo zagotovljen pravičen sodni proces in da to ni stvar Belgije, ampak je prišel v Bruselj, ker je evropska prestolnica  in pričakuje odziv Evropske unije, zato ker je Španija poteptala vse svoje temeljne vrednote kot sta demokracija in politična svoboda. Puigdemont je še dejal, da je obtožnica španskega javnega tožilca uperjana zoper ideje in osebe in ne zoper kaznivo dejanje.

Bolj drzna pa je bila izjava:” Če želi Madrid nasilje, je to njegova odločitev.”

Že na dosedanje “bivanje” Puigdemonta v Belgiji se je takoj odzval podpredsednik belgijske vlade Kris Paeters in kritiziral katalonskega premiera. »Če kdo razglasi samostojnost, potem je bolje, da ostane v bližini svojega naroda.«

Charles Michel

Predsednik belgijske vlade Charles Michel pa je izjavil, da Puigdemont ni prišel v Belgijo niti na povabilo niti na pobudo belgijske vlade, kajti prosto gibanje znotraj schengenskih meja mu to omogočajo brez vsakršnih formalnosti ali ovir.

Tuji mediji objavljajo, da se je Puigdemont odločil ostati v Bruslju, a tam ne bo prosil za politični azil. Prav tako tuji novinarji poročajo, da so čakali Katalonce na letališču El Prat, kjer pa so opazili, da sta iz letalo prišla samo dva ministra: Joaquim Forn, minister za notranje zadeve, in Dolors Bassa, ministrica za delo, medtem ko so v Bruslju ostali še ministri Toni Comin, Meritxell Borràs, Clara Ponsatí, Lluís Puig in Meritxell Serret. Zlasti notranji minister je na letališču v Barceloni dočakal plaz verbalnih napadov, vpitja proti in obtožb, češ da je Katalonce pahnil v nesrečo. Klici so zahtevali takojšen zapor za vse.

Mediji še objavljajo, da so se na Rue Froissart v Bruslju spopadli demonstranti: zagovorniki enotne Kraljevine Španije in zagovorniki neodvisne Republike Katalonije.

Carles Puigdemont

Odstavljeni in obtoženi katalonski premier Carles Puigdemont ter ostale vidne katalonske osebnosti naj bi se na sodišču v Španiji pojavile ta četrtek in petek. Štirinajst obtoženih ministrov mora v treh dneh tudi plačati znesek 6,2 milijona evrov, kot je  sporočila sodnica Carmen Lamela. Pri omenjeni vsoti gre za ocenjene stroške za izvedbo referenduma o katalonski samostojnosti 1. oktobra. Koliko ministrov se bo odzvalo, vsaj onih, ki so sedaj v Kataloniji, seveda ni znano, verjetno pa je šlo v zadnjem trenutku za določeno Puigdemontovo taktiko, da bo iz Bruslja spremljal, kako bodo v četrtek, to je jutri, v Madridu dejansko reagirali. Vprašanje pa je, kaj bo storil Madrid potem, ko se jutri Puigdemont ne bo pojavil na sodišču. Bodo zanj razpisali mednarodno tiralico in ga v Bruslju lahko takoj aretira belgijska policija in izroči španski ? Puigdemont je sicer odpotoval v Bruselj, da bi tam našel, poleg možnosti mednarodno odmevne tiskovne konference, za kar pa bi moral najti večji prostor kot je bil včeraj, možnost dela v “gotovosti in zagotovilih”, ki jih v Španiji nima več. Kot pa se vsaj od zunaj zdi, jih nima niti v Belgiji.

Carmen Lamela

Bolj pomembna je reakcija v Madridu, ki pravi, da bodo, čim se kdo od pozvanih na zaslišanje ne bo odzval, sprejeli najhitrejše ukrepe, kar pomeni takojšnjo aretacijo, kar pomeni, da je policija vsem že na sledi in čaka.

Nekateri tuji mediji so opazili, da belgijska oblast v resnici ni bila pripravljena Puigdemontu in njegovim ministrom nuditi niti ustrezne dvorane za njihovo skupno tiskovno konferenco. Napad medijev na neprimerne okoliščine za varno opravljanje novinarskega dela je bil marsikje premalo opažen. Svobodnejši mediji so se zelo ostro odzvali na nepripravljenost belgijskih oblasti na sicer napovedan dogodek, ob predpostavki, da se bo zbralo na stotine novinarjev iz vsega sveta, kar se je potem zgodilo. Press Club je majhen in vsekakor nima funkcije kakšne javne tiskovne konference, še najmanj pa tako aktualne. Tuji mediji so po končani tiskovni konferenci opazili, da je Carles Puigdemont sedel v taksi, belgijska policija pa je v bistvu bolj varovala avtomobil pred prevelikim številom novinarjev, fotoreporterjev in snemalcev, kot samega katalonskega premiera.

Se tu sedaj spomnite tiskovnih konferenc v Cankarjevem domu, ki jih je junija in julija 1991 vodil Jelko Kacin ? Prostora je bilo za vse medije in goste.

“Ne čujem dobro!”

Evropska komisija na čelu s predsednikom Jean-Claudom Junckerjem se o zadnjem dogajanju v Kataloniji, povezanem z obiskom glavnih zagovornikov katalonske neodvisnosti v Bruslju, še ni izrekla. Zakaj bi tudi se, saj je vse dogajanje zgolj  notranja zadeva Kraljevine Španije kot članice EU. Edino izjavo je dala tiskovna predstavnica Evropske komisije Mina Andrejeva:” Katalonska zadeva je in ostane interna španska.”

Alfonso Dastis

Španski zunanji minister Alfonso Dastis je medtem za španske medije dejal, da bi bil presenečen, če bi Belgija Puigdemontu odobrila azil. “Verjamemo, da med državami članicami EU vlada obojestransko zaupanje.”

Medtem je špansko ustavno sodišče, kot veste, razveljavilo deklaracijo o samostojnosti Katalonije, ki jo je katalonski parlament sprejel v petek.

Carme Forcadell

Hkrati je sodišče predstavnike katalonskega regionalnega parlamenta, med katerimi je odstavljena predsednica parlamenta Carme Forcadell, opozorilo, da naj zaustavijo vsako pobudo, ki bi se nanašala na izvajanje deklaracije.

Skupno je obtoženih, kot rečeno, štirinajst ministrov zdaj že nekdanje katalonske regionalne vlade in šest članov razpuščenega katalonskega parlamenta.

Španske oblasti skladno s 155. členom španske ustave nadaljujejo prevzemanje nadzora v Kataloniji. Španska policija Guardia Civil je že preiskala glavne prostore katalonske policije Mossos d’Esquadra.

“Izvajamo inšpekcijo, povezano s komuniciranjem Mossos d’Esquadra na dan nezakonitega referenduma 1. oktobra,” je dejal tiskovni predstavnik španske policije.

Paul Bekaert

Madrid je pred referendumom o neodvisnosti katalonski policiji ukazal, naj ustavi glasovanje, ki ga je špansko ustavno sodišče označilo za nezakonitega. Ker katalonska policija tega ni storila, se vse od takrat spopada z očitki, da se je uprla ukazom iz Madrida. Vodstvo katalonske policije očitke zavrača, češ da so zaprli toliko volišč, kot jim jih je uspelo. Menda nobenega, saj je vse storila posebna španska policija Guardia Civil.

Puigdemontov belgijski odvetnik Paul Bekaert, ki je v preteklosti branil pripadnike baskovske separatistične organizacije ETA in zastopa Puigdemonta, je dejal, da mu katalonski voditelj ni zaupal prihodnjih načrtov, vendar sam ne pričakuje, da se bo v naslednjih nekaj tednih vrnil v Španijo. O samem zaslišanju pred madridskim sodiščem pa je celo dejal, da se to lahko zgodi kar iz Bruslja, nemara po telefonu ali skypeu.

Zanimivi so tuji komentarji na razmere v Španiji. Nekateri ugotavljajo, da je Španija v bistvu žrtev dveh desnic in nacionalizmov: madridskega, ki ga predstavlja Rajoy, in katalonskega, kot ga predstavljajo tisti, ki so za osamosvojitev Katalonije.

Sveti Martin bi problem rešil zelo preprosto: svoj plašč bi raztrgal na dva dela in en dal beraču. Kraljevina Španija je preveč katoliška, da bi vse to razumela.

Dosledno vsi komentatorji pa se najbolj bojijo izreči besedo vojna, kaj šele državljanska vojna. Iz tega sledi, da se bo zgodilo ravno to.

Milan Kučan

In kaj sedaj?

Najbolje, da Milan Kučan, kot prvi podpisnik peticije za neodvisno Katalonijo  nemudoma pokliče v Bruselj in povabi Carlesa Puidgemonta k nam. Zvečer gre naš dragi katalonski prijatelj že lahko na letalo in potem v kakšno vilo “v stalni pripravljenosti” na Bled.

Festivalna dvorana bo dovolj velika za vse tiskovne konference, blejskih hotelov pa je dovolj za vse.

Marijan Zlobec