Bo Slovenija priznala neodvisno Republiko Katalonijo ?

Veliko ni več za filozofirati: ali bo Slovenija priznala neodvisno Republiko Katalonijo ali ne. To je edino vprašanje, za katerega odgovor je začel teči štartni čas v tistem trenutku, ko je katalonski parlament razglasil Katalonijo za neodvisno republiko. Vse drugo je “politika” in ura teče še naprej.

Dr. Milan Brglez bi o neodvisnosti Republike Katalonije raje razlagal na FB kot v parlamentu, foto Marijan Zlobec

Za Republiko Katalonijo je glasovalo 72 poslancev, proti 10, dve glasovnici sta bili prazni. Poslanci opozicije – Ljudske stranke, socialistov in stranke Ciudadanos – so pred tajnim glasovanjem zapustili dvorano. Slabih 40 minut kasneje so v Madridu izglasovali, da bodo vzpostavili neposredni nadzor nad Katalonijo. Na podlagi 155. člena so razpustil katalonski parlament in za 21. december napovedali volitve.

Prvič v zgodovini države je španski senat sprožil 155. člen ustave. Za odvzem avtonomije v skladu s tem členom je glasovalo 214 članov senata, 47 jih je bilo proti, eden se je vzdržal. Po mnenju Mariana Rajoya je španski parlament sprejel zgolj nujne ukrepe za ohranitev normalnega stanja. Rajoy je krivdo prevalil na Carlosa Puigdemonta. Špansko tožilstvo proti predsedniku katalonske regionalne vlade pripravlja obtožnico zaradi upora. Po španskem kazenskem zakoniku mu grozi 30 let zapora.

Predsednik Državnega zbora dr. Milan Brglez je na FB pred 12 urami objavil naslednji zapis:

Drage prijateljice in prijatelji,

žal me je celoten potek reševanja krize v avtonomni pokrajini Kataloniji utrdil v prepričanju, da ne oblast v Kraljevini Španiji ne oblast v avtonomni pokrajini Katalonija nista kos svojim nalogam. V demokratični družbi se morajo oblasti samoomejiti in ne absolutizirati svojih pravic na račun drugega. Za neuspeh političnega dialoga glede Katalonije je zaradi gledanja stran soodgovorna tudi Evropska unija, kot njena članica pa tudi mi. Kršitve človekovih pravic, med katere spada tudi pravica do izražanja lastne kolektivne volje kot del pravice do samoodločbe narodov, ne morejo biti v nobeni članici Združenih narodov zgolj njena notranja zadeva.

Zato me skrbi izjava, ki jo je 27. oktobra glede vprašanja razglasitve katalonske samostojnosti in sprožitve 155. člena španske ustave podalo naše Ministrstvo za zunanje zadeve. Gre tudi za izjavo, ki je v neskladju s sprejetimi sklepi Državnega zbora glede pravice katalonskega naroda do samoodločbe po mednarodnem pravu. Pri tem pa želim poudariti, da sam obsojam tako neodgovorno izvrševanje te pravice (s preuranjenIm razglašanjem samostojnosti brez ustrezno izkazane legitimnosti) kot tudi njeno kršitev (z odpravljanjem katalonske avtonomije, kar je neposredna kršitev pravice do samoodločbe katalonskega naroda) ter obe sprti strani pozivam k dialogu, k mirnemu in še zlasti nenasilnemu reševanju spora, institucije EU pa k aktivnemu spodbujanju in omogočanju takšnega procesa reševanja spora.”

Na FB se je pojavilo veliko komentarjev in opomb, ki jih bralci težko najdejo, še posebej, če niso na FB, zato jih nekaj tu vsaj po kratkem citatu in smislu obnavljam, vse pa dobite na samem FB profilu Milana Brgleza, saj debata še poteka.

“Ta Brglezov nastop je prav tako problematičen kot Erjavčev; oba se sprenevedata in ne sledita glasu ljudstva in naravni pravici narodov do samoodločbe ter lastne države.

“Milan Brglez, samo dejanja štejejo. Skličite parlament in priznajte Katalonijo. Vi imate oblast, ne jaz.
Smrt Francovemu fašizmu.” (Božidar Novak)

“Dr. Brgleza je potrebno močno podpreti. Sam ne more kaj dosti. Izvoljenci ljudstva v DZ bi se morali izjasniti in izkazati. Posamično in strankarsko. Globina tega vprašanja seže daleč v zgodovino. Še pred Frankom in njegovo falango. Nasilje pod Frankovim fašizmom je ponovno udarilo po Kataloncih ob referendumu s težkimi policijskimi palicami.” (Miha Butara)

“Izključno krivda Španije, z blagoslovom EU. Priznati Katalonijo!” (Tina Kolar)

“Mah, okrivil je (Brglez) obe strani. Kriva je Španija in njen diktator, ker so v kot stisnili Katalonce. Katalonci so se hoteli pogovarjati. Niso imeli druge izbire, kot razglasiti samostojnost. Naj pove gospod Brglez, če podpira samostojno in neodvisno republiko Katalonijo?” (Tina Kolar)

“Bravo gospod Milan Brglez, Erjavca pa pokličite v parlament na zagovor in naj prekliče dane izjave. Iz MZZ je naredil cirkus kot Pahor iz predsedniške funkcije.” (Ponomarenko Zdenka)

“Erjavec mora tuliti tako, kot mu gospodarji naročijo. To je že dolgo praksa popolne servilne zunanje politike RS. Pa ne samo naše. Na žalost…prihodnosti Evrope seveda…Pa nismo nedavno to doživljali že v rajnki YU…” (Boris Prejac)

“Sami smo dolžni svoje stališče prenesti mednarodni javnosti in institucijam.” (Miha Pogačar)

“Resnica je malo drugačna!

Katalonija ne izvaja nobene agresije na nobeno državo ali drug narod, ampak zahteva legitimno pravico do več demokracije z dialogom.

Nasprotno to pravico naroda po samoodločbi arogantno in z nasiljem krši vlada Španije, EU in mednarodna formalna skupnost jo podpira, kar pomeni da neposredno ovira in onemogoča dialog med obema stranema!

Formalno močnejši mora v demokraciji sprejeti predlog za dialog, zato so dejanja fizične sile in zavračanje dialoga vlade Španije in vrha EU skrajno neodgovorno in nevarno dejanje, ne le za Španijo, temveč celotno mednarodno skupnost!

S silo in nasiljem ni mogoče zaustaviti procesa naravne pravice do svobode vsakega človeka, naroda in mednarodne skupnosti!

Institucije (birokratsko-tehnokratskih struktur), ki so vir nasilja in zločinov proti človeštvu in življenju na zemlji, so po naravnih zakonih obsojene na propad, vendar tega pošten, deloven in hraber človek ne sme in ne more le prepuščati drugim, kajti tudi on je odgovoren za naravno okolje in zdrave pogoje za življenje vseh!

Uradni Madrid in EU se sklicujeta na 155. člen ustave Španije, ki je v očitnem nasprotju z mednarodnim pravom in ustanovno listino Združenih narodov, saj ta določa pravico narodov do samoodločbe, kar pomeni, da EU in španska vlada ne spoštuje osnovnih človekovih pravic in mednarodnih pravnih aktov, ki te osnovne človekove pravice ščitijo in omogočajo vsakemu človeku in narodu!

Višje pravne norme (in načela demokracije) ali mednarodni predpisi in deklaracije imajo močnejšo težo, zato je obsodba španske vlade, da se katalonska vlada ravna kriminalno, absurdno dejanje, saj je resnica ravno obratna!” (Srečko Prislan)

“Če dodamo še vidik pozicij moči, kar je po mojem prepričanju nujno, potem ugotovimo, da je ta močno nagnjena v smer Madrida. Z močjo je povezan dostop do sredstev in resursov, zato tudi odgovornost. Menim, da položaja in odgovornosti Madrida in Barcelone ne gre enačiti, posebej ne ob neustrezni ureditvi mehanizmov udejanjanja pravice ljudstev do samoodločbe v španski ustavi in zakonodaji.” (Mitja Blažič)

“Jaz sem dobro razumel in sem prepričan, da je priznanje Katalonije s strani vsaj nekaj članific EU edina pot, da se evrokrati v Bruslju premaknejo. Neodvisnost je oklical katalonski parlament na osnovi zakona o referendumu, ki ga je sam sprejel.”( Bojan Brezigar)

“Zakon o referendumu ni predmet ustavne presoje, kajti je v skladu z mednarodnimi pravnimi normami in deklaraciji o človekovih pravica ter samoodločbi naroda!

Če španska ustava tega ne omogoča je potrebno spremeniti ustavo, kajti ustava je tista, ki ne upošteva (krši) mednarodne pravne standarde in ne zakon o referendumu! (Srečko Prislan)

Besede državljanska vojna nihče ne omenja, a je najbolj verjetna

Če preberete številne komentarje, nihče ne omenja možnosti krvave državljanske vojne, ki bi se utegnila začeti v tistem trenutku, ko bi aretirali in zaprli ter zatem kaznovali z zaporno kaznijo 30 let predsednika katalonske regionalne vlade in posledično še preostale “upornike”.

Carlesu Puigdemontu je azil že ponudila Belgija; metaforično zgovorno. Država, v kateri je sedež EU in država, ki prav tako “računa” na razpad na dve državi: Flandrijo in Valonijo. A je ta “politični azil” trajal morda le kako uro, ko je predsednik belgijske vlade ponudbo Puigdemontu enega ministra že preklical. Prva pa je Republiko Katalonijo priznala Škotska, ki prav tako želi razglasiti samostojno državo.

Evropski strah pred serijo novih držav je strah le EU in še kakšne birokracije ?

Kraljevina Španija se v resnici boji, da bo na koncu ostala le še Kastilja, vse “ostalo” se bo osamosvojilo in ustanovilo svoje države. Kataloniji bo sledila Baskija, nato Španska Galicija, Aragon, Leon, Asturija, Kantabrija, Kartagena in Balearski otoki.

V bodočih Združenih državah Evrope sicer ne bo 90 držav, tako kot se “boji”, ko to omenja kot “nevarnost” ali celo “grožnjo” Juncker; saj ni on lastnik Evrope. Bi jih bilo pa kakih 70, če jih že UEFA v kvalifikacijah za Evropsko nogometno prvenstvo priznava 48.

Katalonskemu narodu se godijo neopisljive krivice. Že če pomislimo na “španski jezik” je približno tako, kot če bi Slovencem rekli, da govorimo “jugoslovanščino” ali kak njen dialekt. Spomnimo se samo, kakšen slovenski upor je bil že proti skupnim jugoslovanskim (šolskim kulturnim izobraževalnim) jedrom! Da bi v Beogradu odločali, kaj se bodo o slovenski literaturi učili v naših šolah.

Katalonski parlament bi moral takoj sprejeti svojo ustavo in vse potrebne zakone, tako kot je to storil slovenski parlament.

Sklicevanje Madrida na premajhno udeležbo na referendumu o osamosvojitvi Katalonije, ob siceršnjem zanikanju referenduma nasploh, gre zgolj na račun njenega policijskega terorja, kot ga ne doživljajo skoraj nikjer več na svetu.

Možen bi bil samo še popravek z zagotovilom Madrida, da niti v sanjah ne bodo posebne policijske enote prišle “na pomoč” v Katalonijo, a se to ne bo nikoli več zgodilo. Če madridske pameti ni bilo že doslej, je ne bo niti poslej. Miren referendum bi bil ne le poštenejši, pravičnejši in realnejši, da ne govorim o demokratičnosti in moralno-etičnih normah civilizirane družbe, ampak bi bili posledično rezultati pred razglasitvijo neodvisne Republike Katalonije enaki, Madrid pa si ne bi “umazal rok”.

Kaj naj naredi  Carles Puigdemont ?  Naj se skrije, naj emigrira, torej zapusti katalonski narod na poti v polnokrvno mednarodno priznano samostojnost? Komentatorji so tiho, nihče ne želi “prehitevati” dogodkov in tvegati jasno mnenje o silni negotovosti dogodkov. Še posebej po današnjem množičnem shodu v Barceloni v podporo enotni Krajevini Španiji in z zahtevo po kaznovanju celotnega “odcepitvenega” katalonskega parlamenta in vlade, kar se z aretacijami lahko začne že jutri.

Razcepljenost Katalonije, kot se je pokazala pred nekaj urami, ni niti malo primerljiva z enotnostjo Slovenije ob referendumu decembra 1990 in ob razglasitvi Republike Slovenije 25. junija 1991 v parlamentu. Te razmere vodijo v vojno za neodvisno ali uveljavitev neodvisnosti Republike Katalonije še s hitrejšimi koraki, kot se to morda zdi in vidimo od zunaj.

Možna je aretacija predsednika katalonske vlade Carlesa Puigdemonta in njegovih, najprej namestnika predsednika Oriola Junquerasa že navsezgodaj zjutraj ali celo ponoči, torej čez nekaj ur. Posebej po stotisočih madridski in španski enotnosti naklonjenih ljudi ali “svojih” na barcelonskih ulicah. Doslej smo mislili, da so Katalonci v večini, če ne celo v veliki večini za samostojno Katalonijo, a očitno ni tako.

Kako malo, malo Slovencev oziroma državljanov Slovenije je glasovalo proti slovenski osamosvojitvi, če se malo spomnimo in primerjamo?

Današnji videz je ali precej drugačen kot je položaj v resnici, ali pa varljiv. Potem pa je bilo isto že poprej ?

Dvakratni videz vara.

Brglez bo sicer moral v državnem zboru sklicati razpravo na temo slovenskega priznanja samostojnosti ali neodvisne Republike Katalonije, vprašanje pa je, katerega dne in po kateri kaplji, ki bo ali celo že je šla čez rob, a očitno zelo raztegljive politične mize. Kot v kakšni risanki: bolj ko teče kaplja proti robu mize, bolj se ta daljša. Dokler na koncu ne dobiš s ponvijo po glavi.

Meni je jasno, da samostojne Katalonije brez vojne in zmage ne bo. Verjetno niti Katalonija sama z vsemi svojimi prebivalci ne ve, kaj vse se ji ali se jim lahko zgodi.

Spominjam se neke daljnje debate na Delu; sedeli smo v restavraciji, tedaj še v petnajstem nadstropju. Pri omizju sta bila še Tit Doberšek in Janko Lorenci. Pogovor je nanesel na podpisovanje peticije o Sloveniji brez orožja. Janko je rad provociral in me s skrivnostnim nasmeškom vprašal, a bi ti peticijo podpisal:“Kaj si neumen?” sem ustrelil kot iz topa. Brez orožja nisi nič. Slovenija takrat še ni bila samostojna, je pa že imela svoje orožje in svojo policijo ali tedaj menda še milico.

Marijan Zlobec