The success story of the opera The Exterminating Angel by Thomas Adès, which had its world premiere at the Salzburg Festival, continues. After brilliant reviews in Salzburg and at the Royal Opera House, Covent Garden in London, the work won the Opera Award in the category “World Premiere” in May 2017.
The Exterminating Angel by Thomas Adès in Salzburg 2016, photos Salzburger Festspiele / Monika Rittershaus
After winning the Opera Award, Thomas Adès said: “Salzburg was the ideal cradle for my baby! I had weeks to rehearse under optimal conditions and with the best singers on the original stage of the Haus für Mozart.”
Now the production has taken the leap across the ocean, celebrating its premiere at the Metropolitan Opera in New York.
The composer Thomas Adès (r.), Festival President Helga Rabl-Stadler, and Peter Gelb, General Manager of the Metropolitan Opera New York, at the premiere of The Exterminating Angel in New York
“Especially for today’s composers, it is important not to be performed only once. This co-production of the Festival with three other major opera houses gives Thomas Adès the attention his work deserves,” says Festival President Helga Rabl-Stadler.
The Exterminating Angel is a co-production with the Royal Opera House, Covent Garden in London, the Metropolitan Opera in New York, and the Kongelige Opera in Copenhagen, where the opera will be performed starting on 23 March 2018. (After Press Release).
https://marijanzlobec.wordpress.com/2016/08/04/te-druzbe-ne-resi-ali-pogubi-noben-angel/
Marijan Zlobec
En odgovor na “The Exterminating Angel Successful All Over the World”
Thomas Ades je res nadarjen skladatelj. Že kot otrok je obetal veliko in nato je še to samo stopnjeval. Zanimiv je predvsem njegov operni vzpon: Začel je z drzno komorno opero “Powder Her Face”, v kateri je v eni sceni celo upodobljen oralni seks. Nato je nadaljeval bolj konvencionalno, ampak glasbeno samosvoje z adaptacijo Shakespearjevega Viharja (mimogrede, Valižanski skladatelj in dirigent Ryan Wigglesworth se je letos izkazal z adaptacijo Zimske pravljice največjega dramatika vseh časov). Lani pa je z “The Exterminating Angel” dokazal, da je sposoben na oder spraviti in napisati tudi surrealno opero in jo obogatiti s svojim glasbenim stilom. Ravno to je največja odlika Adesa: njegov stil! Ko slišiš Asylo, veš da je to Ades; ko slišiš Polaris, veš da je to on, itd. Ades je predstavnik tistega, kar mnogim skladateljem današnjega časa manjka: svojevrstnega stila. Mnogi delajo v smeri kopiranja Bouleza, Bartoka, Šostakoviča in drugih, ampak jim manjka njihov osebni glasbeni izraz. Enaka stvar je problem akademskega pisanja: Vsi znamo citirati ideje nekega drugega umetnika oz. avtorja, ampak pravi čar oz. pravi genij pa se pokaže v temu, da imamo svoje ideje. Brez svojih zamisli sledimo klasičnim, mainstreamovskim smernicam v literaturi in glasbi in nekako zapostavljamo naše kritično mišljenje. Velika Britanija je lahko, predvsem Sloveniji, kjer je glasbena kultura v zatonu, zelo lepi vzor. Tam najdemo mnogo generacij zelo nadarjenih glasbenih kultur z edinstvenim stilom, ki so Sloveniji tuje. Naj samo omenim nekaj skladateljev in skladateljic: James Macmillan, Mark Anthony Turnage, Harry Birtwistle, Mark Simpson (tudi odličen klarinetist), Helen Grime, Anna Clyne, Charlotte Bray…
Radijska in televizijska hiša BBC (predvsem Radio 3) že od leta 1999 v njihovi shemi “New Generation Artists” podpira mlade glasbenike pri njihovem razvoju in velika večina jih nato prodre v svet. Kaj pa imamo pri nas? Nič od tega! To je nažalost znano, saj je Slovenska klasična glasba pogosto omenjena z negativno konotacijo v medijih. Kar je pa še hujše pa je dejstvo, da je ta kritika upravičena. Ne samo, da je izvedena glasba v glavnem stara glasba (s tem mislim “nesodobno” glasbo konca 20. in začetka 21. stoletja), ampak tudi izvajalci ne zadovoljujejo pričakovanj: Ponosni smo recimo, da smo v Mariboru postavili na oder Wagnerja, ampak to izvedbo bi verjetno skritiziral vsak ljubitelj njegove glasbe. Logična posledica je, da tisti skladatelji, ki kažejo talent in imajo “svoj jaz”
Kje so nove opere naših sodobnih skladateljev? Kje so simfonična dela naših skladateljev? Zakaj jih orkestri ne igrajo? Mogoče, ker niso sposobni? Kje so dirigenti in njihov zdrav odnos do glasbenikov? To so vprašanja, ki so ključna in zahtevajo tehtne odgovore, ker brez nove glasbe in glasbenikov z osebnim umetniškim izrazom bomo v naslednjih letih izginili iz glasbenega zemljevida klasične glasbe in se bomo lahko samo nostalgično spominjali izvedb Mahlerja Antona Nanuta in mojstrstva Sama Hubada. Vzemimo si za vzor Anglijo ali pa Nemčijo ali pa Avstrijo…skratka glasbene nacije, kjer glasba živi in ne odmira.
Let’s be Ades je lahko slogan naših mladih glasbenikov in celotne glasbene kulture na Slovenskem.
Jonatan Horvat (blog Wagnerjabin)