Drugi koncert iz cikla Mladi virtuozi Festivala Ljubljana v Viteški dvorani Križank je pokazal, vsaj v primerjavi z uvodnim koncertom dveh rosno mladih gruzijskih pianistov, da so naši glasbeniki preveč togi, koncertno nesproščeni, nekako “rezervirani” in da jim njihovi pedagogi ne vcepljajo prave koncertantne samozavesti, poguma in odločnosti, s katerimi bi naredili na občinstvo močnejši vtis.
Marko Arh, vse fotografije Marijan Zlobec
Koncert je tako bolj izpadel kot kakšna šolska produkcija kot pa samostojni koncert, čeprav obema nastopajočima ni mogoče odrekati določenega znanja študijske in zatem koncertne snovi.
Manjka nastopov, samozavesti, sproščenosti, občutka za koncertni oder, glasbeni nagovor občinstva, vtis veselja, da se mlad študent predstavi in ima optimistično vizijo pred sabo.
Pianistka Maja Klinar
Hornist Marko Arh je učinkoval precej zadržano, pri čemer ga je skušala precej spodbujati dobra pianistična spremljevalka Maja Klinar. Arh je uvodoma zaigral Villanello za rog in klavir Paula Dukasa, kjer je pokazal precej tehničnega znanja. Daljša kompozicija Jeana Francaisa Divertimento za rog in klavir v treh stavkih (Introduzione, Aria di cantabile, Canzonetta) je bila že močnejša, solistu je dala več možnosti in priložnosti za celovitost koncertne prezence. Bolj problematičen je bil izbor Medzvezdnega klica za rog solo Oliviera Messiaena, ki ga je skladatelj vkomponiral v svojo sicer precej razvlečeno kompozicijo Iz kanjonov do zvezd, ki so jo Simfoniki RTV Slovenija izvedli pred dobrimi 25 leti, a ima skladatelj boljše kompozicije, ki pa še niso bile pri nas izvedene. Spet smo pri vprašanju, kje so dela ali celo nova dela slovenskih skladateljev ? Tu so razhajanja, ki kažejo na razkol ali popolno individualizacijo ali celo egoizacijo slovenske izvirne glasbene scene. Očitno je samo v glasbi možno, da je izvirna slovenska ustvarjalnost “briskirana”. A o tem naj se najprej vpraša pedagog in profesor Boštjan Lipovšek.
Dejan Rumpf
Kitarist Dejan Rumpf je pokazal več koncertne zrelosti, koncentracije, natančnejše priprave na posamezno kompozicijo. Izbral je spet mednarodni program, začenši s Preludijem iz Suite za lutnjo v g-molu, BWV 995 J.S. Bacha. Za Rumpfa so značilni čista igra, zelo natančna, celo z željo po perfekcionizmu, barvit zvok, strogost izvedbe kot celote. Rad ima ravno to; celovitost zvočne in koncertne prezence. Ta drža se je zatem nadaljevala v izvedbah Divertimenta v fis-molu št. 2, op. 13 v dveh stavkih (Largo Cantabile, Rondo. Allegro), v dveh kratkih kompozicijah Maria Castelnuova – Tedesca: lamentacija Pesame della amor in ples Gallarda. Vstop v modernejši kompozicijski svet je na koncu predstavljala Sonatina za kitaro št. 1 op. 52 Lennoxa Berkeleya iz konca petdesetih let v treh stavkih (Allegretto, Lento, Rondo. Allegro non troppo). Rump je že na poti k zrelosti in samostojnosti, k čemur mu najbrž bolj pomaga študij v Gradcu, kot če bi ostal doma.
Marijan Zlobec
En odgovor na “Naši mladi glasbeniki bolj “rezervirani””
Za večjo odrsko sproščenost in (tudi umetniško) samozavest in prepričljivost je za mladega glasbenika nujno, da od samega začetka (ko ima, recimo, 5-7 let) redno nastopa, in to ne dvakrat ali trikrat, temveč dvajsetkrat ali tridesetkrat letno. Seveda, če z glasbo on in njegovo okolje (ne samo pedagoško, tu je tudi družina in, ne nazadnje, glasbenik sam) misli kolikor toliko resno. Konkretne izkušnje kažejo, da je to izvedljivo. Se mi pa dozdeva, da tozadevno “izpostavljanje” v Sloveniji ni ravno konstruktivno sprejemano …
Razumem sicer poanto prispevka, vendar se kljub vsemu sprašujem, kdo ali kaj so “naši” (ali morda “vaši”) glasbeniki? Je dovolj imeti državljanstvo ali je treba še kaj več? Zelo dobro namreč poznam nekaj rosno mladih glasbenikov, ki po svetovnih odrih nastopajo izjemno sproščeno, prepričljivo, že polnijo tudi prestižne dvorane (s preko 300 sedeži) in na poslušalce brez izjeme ustvarjajo zelo močan vtis.
Ravno sinoči smo se vrnili s skupnega recitala dveh takih glasbenikov, ki sta rojena v Sloveniji, imata slovensko državljanstvo in se (vsaj za zdaj) tudi predstavljata kot Slovenca. Strogi kraljevski protokol nam prepoveduje izdajanje podrobnosti, saj je šlo za zasebni recital v prestižnem okolju, vendar je bil tudi ta nastop rosno mladih slovenskih glasbenikov diametralno nasprotje tega, kar opisujete v vašem prispevku, vključno z navdušenimi odzivi publike (tudi po koncertu), ki je bila tokrat sicer že po statusu sinonim za rezerviranost.
Razumem pa, da so gruzijski preroki (o katerih bi se iz profesionalne kolegialnosti komentarja vzdržal) v Sloveniji lahko bolj cenjeni kot “naši”.
Še sreča, da obstaja široki “beli svet”.
S spoštovanjem,
vedno vaš naš (pa če to sprejmete ali ne)