Premiera komorne opere Ada skladatelja Tomaža Sveteta na libreto pesnika Iva Svetine po svoje, ne čisto biografsko, oživlja lik pesnice Ade Škerl (1924 – 2009), zlasti v enem časovnem segmentu njenega življenja in ustvarjanja, in jo v sklepnem prizoru skoroda poveliča kot svetnico; ob projekciji njene figure se pokaže kot kakšna Devica Marija ob oltarju, okrog katere in pod njo na kolenih klečijo njeni molilci, Adini otroci in vnuki. Predstava je nastala v produkciji Slovenskega komornega glasbenega gledališča.
Katja Konvalinka kot Ada, vse fotografije Marijan Zlobec
Ada Škerl je bila intimistična pesnica, splošno znana in priznana, a je živela manj navzven aktivno, angažirano življenje kot mnogi drugi pesniki in pisatelji, tako da bi težko sprejel nekatere oznake, ki se ji lepijo prav sedaj ali za nekakšne nove “potrebe”. Slišali smo imeni ruskih preganjanih pesnic Ane Ahmatove in Marine Cvetajeve, a v življenju Ade Škerl ni bilo nič takega in si je Svetina marsikaj po svoje predstavljal. Če hoče zrušiti mit prelomne zbirke Pesmi štirih Janeza Menarta, Kajetana Koviča, Toneta Pavčka in Cirila Zlobca iz leta 1953, medtem ko je prva intimistična zbirka Senca v srcu Ade Škerl izšla že leta 1949 pri Mladinski knjigi, mu je treba glasno povedati, da je kot pesnik sam zamudil najmanj štirideset, če ne še več let. Ne nazadnje mora kot pesnik in komparativist zgodovino slovenske povojne poezije poznati. Če hoče Svetina kaj reči, to lahko počne na literarnozgodovinski in literarnoteoretični, primerjalni ravni. No, intimistična poezija je nastajala že med vojno (Kajuh, Balantič, Bor, pisala jo je sama Ada Škerl), takoj po njej Ivan Minatti in še kdo, vse pred Pesmi štirih leta 1953. So pa bili “fantje” bolj prodorni in na položajih, a so nepretrgoma in aktivno ustvarjali še petdeset, šestdeset let. Skupaj nekaj sto knjig.
Urednik in Ada
V umetnosti, ki je izrazito individualen ustvarjalni akt, pride vsakdo do tja, kamor zmore. Tako kot pri maratonu ali v športu nasploh. Delati iz Ade Škerl sedaj neko trpečo in trpinčeno žensko, slovenski pesniški mit, je v nasprotju s tisto osebo in likom, kot so jo kot profesorico slovenščine v Škofji Loki in kot 25 let lektorico na Radiu Ljubljana poznali mnogi (danes še živi) ljudje. Ne bo dolgo, ko bomo uradno prebrali, da so bili avtorji Pesmi štirih v resnici največji “krvoloki” ostalih pesnikov in da so delali samo v svojo pesniško in še kakšno korist. In da je že napočil čas, da se zgodovinsko malo “poračuna”. Svetina s svojim libretom za Ado sicer še ni nakazovalec te poti. Za to početje bo potreben bistveno večji dramatik, če se mu bo to temo sploh ljubilo dramatizirati. Ampak če tega nista prepoznala kot nekaj relevantnega, kaj šele usodnega Primož Kozak in Dominik Smole, bo težko, razen če se tega ne bo lotil Vinko Möderndorfer.
Silhueta Ade s škarjami in klobčičem z dolgo nitjo, ki se potem razvleče čez ves oder
Svetina v svojem tekstu preseljuje Ado v Žabnico, kjer bo učila na nižji šoli verjetno le nekaj šolarjev. Prispodoba kot Kačurjev kazenski in zastraševalni Blatni dol. Posledično se zdi Svetinova lokacijska izbira kot opazka, da je skoraj vsa Slovenija ena sama vas, kjer normalnemu človeku, kaj šele intelektualcu, ni za živeti. Še Ljubljana ni bog ve kaj, kar je seveda res.
Literarni urednik, strog, na liniji, a v svojih kompetencah do Ade uvideven
Svetina se v libretu ne zmore dvigniti niti na raven izpostavitve Adinih pesniških identitet, izbora antoloških primerov njene intimistične pesniške izpovedi in z njeno pesniško lepoto, ki je hkrati lepota čiste duše (beseda duša je sicer iz ust urednika izrecno očitana) vsaj nakazati, če že ne pokazati njen pesniški več od ostale, sočasne slovenske pesniške ustvarjalnosti. Kanona lepote ni oziroma skuša lik trpeče pesnice prikazati zadnja figura, ki se prikaže na odru, to je antična pesnica Sapfo s svojo zgodbo. A to s samo Ado nima nič. Malenkost bolj “aktualna” je omemba Lili Novy, a ona je bila že “predvojna”.
Ada nenehno prisluškuje sama sebi
Prizori dialoga med urednikom in Ado so bolj ali manj šablonski, da ne rečem šolski. Odnos med uredniki in njihovimi avtorji so bili in so še ves čas pokroviteljski, dobesedno “urejevalni”, odločevalni, počasni, previdni…To je slabše od državne birokracije, pri kateri vendarle kaj dosežeš, celo glede kakšnega gradbenega dovoljenja.
Ada in udbovec Vladimir
Urednik državne revije, kot je bila Novi svet (in še marsikatera druga, vse do danes; kdo pa jih v glavnem financira, če ne država), se ne pokaže kot kakšen sovražnik, ki bo odločal o življenju mlade pesnice, ampak samo daje svoje pomisleke, ki so hkrati še pomisleki nove družbe, novih časov in idej novih ljudi, na čeli s kulturnim ministrom Ferdom Kozakom, ki je sicer zgolj omenjen kot zunanja avtoriteta. A to je v Svetinovi dramski nebogljenosti očitno prepričljivo samo njemu in skladatelju Svetetu.
Ada in njen zdravnik Milan
Svetina se kot stranski profil nastopajočih karakerjev dotika problematike slovenske tajne policije, to je Udbe in njene vsemogočnosti, kot jo prepričan v svoje poslanstvo udejanja fant Adine prijateljice Marte Vladimir. Ada ve, kaj je v zloglasni Slaviji, kakšni profili ljudi so tam, omenja Vladimirjevo povezavo s “krvavimi rokami”, medtem ko ima sama najvišji ali najbolj plemeniti ljubezenski vzor, fanta zdravnika Milana, ki pa nahitro umre za tuberkulozo.
Vladimir ima svojo družbeno vizijo in prepričljivo vlogo sebe v njej
Omemba Udbe se zdi bolj problem koga drugega, ne nazadnje bi lahko spomnili, kdo vse je bil sodelavec tajne policije iz umetniških vrst in kaj vse so ti ljudje počeli. In morda počno še danes. Vsak hlapec išče novega, še boljšega gospodarja.
Duša je problematična, telo pač ne
Ada pa je vendarle upodobljena v časovno sorazmerno kratkem obdobju; urednik ji po izidu rahlo popravljene ali “prečiščene” prve zbirke obljublja ali vsaj ponuja že drugo, iz Adinih ust pa izvemo, da je dobila honorar, kar je bilo v primerjavi s sedanjimi časi več kot se želi povedati. Krut boj za oblast in položaj ali status v kulturi je danes še veliko hujši kot je bil tedaj.
Problem ni čas Ade, ampak naš čas. Danes je Ad stokrat več; tedaj je bila očitno edina, pa še to so opazili s skoraj šestdesetletno zamudo. In ne brez zlasti ženskega mazohizma novodobnih poetes in njihovih publicističnih sopotnic, ki jih na premieri Ade sicer nisem opazil.
Mati zgodovine ženske poezije Sapfo in Ada
Skladatelj Tomaž Svete je v svojem glasbenem jeziku izhajal iz avstrijskega ekspresionizma, prvega in drugega (profesor Friedrich Cerha), iz katerega je izšel in se formiral. Ta profil pa za glasbeno “ilustracijo” različnih prizorov (skupaj jih je kakih petnajst); individualnih, po parih, kolektivno, meditativno, ljubezensko kontrastno – telesno, emotivno, konverzacijsko, simbolno…vsekakor ni dovolj. Skladatelj ne zmore zvočne kontrastnosti, ki bi se postavila v zagovor idealom najvišje poezije kot izpovedi Adine čiste duše, ko lahko zapoješ samo tedaj ali do tedaj, ko ta čistost obstaja, potem pa nikoli več, (kar bi lahko vedelo nekaj sto pesnikov po Adi vse do danes).
Vizija Adine poroke ?
Tomaš Svete s svojo glasbo ne zagovarja intime njene poezije; z glasbenimi sredstvi v njej ne uvidi drugačne zvočne identitete, zato je vsa operna glasbena struktura bolj ali manj variacija istega, iskanje drobcev motivov, ki se na koncu, po Milanovi smrti izkristalizirajo kot celomelodični izbruh ljudske žalostinke Vsi so prihajali, njega ni blo, s čimer bi pomislili, da se bo umrli še vrnil, kot so vse končne variante pesmi (Ljubček pa prišel boš, stisnil roko, prec bo pozdravljeno moje srce).
Ada skoraj kot brezjanska Marija Pomagaj
Režiserka Eva Hribernik je spretno krmarila med različnimi prizorišči, ki so hkrati izpostavljala prizore v svoj zgodbeni scenski okvir in omogočila gledalcem v kletni dvorani Opere in baleta SNG Ljubljana vidnost; nekje bolj eksplicitno, drugod manj. Njena minutaža prizorov je dovolj kratka ali dolga, da pove vse, kar je v tekstu izraženo na ekonomičen način. V bistvu je opera zgrajena po matematičnem principu Wozzecka Albana Berga, le da tega ne ve niti skladatelj Svete. Dolžina obeh oper pa je enaka, ura in tri četrt.
Rdeča nit usode v Aninih rokah kot v Wagnerjevih nornah v Somraku bogov
Pod scenografijo in kostumografijo je podpisan Jaro Ješe. Scena je sestavljena iz treh, največ štirih mini prizorišč okrog ansambla in dirigenta. Dovolj glede na vsebino komorne opere. Kostumi so skladni s časom, pri čemer je opazna in poudarjena Adina belina kot čistost mlade ženske duše. Kaj natanko je počela dramaturginja Katja Gorečan glede na avtorstvo libreta prisotnega Iva Svetine, ne vem. Vsekakor iz opere ni razvidna kakšna pesniška identiteta Ade, za katero bi se bilo potrebno boriti; razen pesmi Večer v jeseni o njeni poeziji ne izvemo prav veliko.
Rože za Ado
Tomaž Svete je svoj ansambel sestavil iz violine (Nejc Avbelj), violončela (Tamara Gombač), flavte (Luka Železnik), harfe (Urška Rihtaršič) in roga (Tadej Kopitar). Učinkuje dovolj profilirano, zvočno bogatejše, kot bi morda mislili, z več izraznih nians, ki pa jih skladatelj, kot rečeno, ne postavlja v funkcijo zagovora ali ilustracije intimistične poezije kot vrhunca človekovega učlovečenja. Svete je na to pozabil.
Dirigent Simon Dvoršak je predstavo vodil tako rekoč s hrbtom in s prsmi; odvisno kako se je obrnil ob ansamblu in predvsem pevcih. Ta postavitev je bila logična in pravilna. Ansambel je bil dober, pozoren na svojo različno scensko in vsebinsko funkcijo.
Izbor pevcev z identiteto likov v Adi je bil posrečen; vsakdo je bil izbran pravilno ali bil svoji vlogi ustrezen. Najbolj seveda Ada sama v interpretaciji Katje Konvalinka (kot še producentke predstave). Konvalinka je imela dovolj samozavesti, zavedanja svojega prav, logičnosti naravnega toka stvari, a hkrati civilnega in intelektualnega poguma, pesniških navdihov in ljubezenskih trenutkov s prehitrim bridkim koncem. Konvalinka ima po skladateljevi predlogi praktično vse načine vokalnega izražanja: pevsko slikanje, govorjeno petje, deklamacija, s čimer se Tomaž Svete spet vrača v prvi dunajski ekspresionizem. Bolj skrivnosten je Adin odnos z materjo, ki jo je precej dramatično poudarila in pevsko-igralsko zarisala Barbara Sorč.
Aplavz na koncu predstave
Tajda Jovanovič je bila kot Marta pojem prve povojne emancipacijske identitete, ki pa začuda ni bila novi oblasti nič “v napoto”, kaj šele dekadentna, kar se očita Adi. Ona je imela zaslombo v mladi, preračunljivi, prilagodljivi in v novi oblastni strukturi prepoznani vlogi pomembnežev, kot je svojo vlogo Vladimirja slikovito predstavil Klemen Torkar.
Močan je bil Anton Habjan kot Urednik, ki pesnici Adi da v marsičem prav, a jo hkrati, kot je to uredniška obveza, opozarja in svetuje, težko pa bi v njegovem nastopu prepoznali kakšne grožnje. Bolj sentimentalno odmaknjen se je zdel zdravnik Milan v interpretaciji Roka Bavčarja. To so bili časi, ko je bil zdravnik etično še osveščen humanist z zavedanjem svojega posebnega poslanstva v družbi. Lep kontrast razmer v našem sedanjem zdravstvu, ko lahko celotno bolnico vodi nekdo iz – lekarne).
Irena Yebuah Tiran je kot Sapfo na koncu skušala nekako “urejevati” zadeve skozi celotno zgodovino ženske poezije predvsem s svojo zavetniško pojavnostjo.
Ada Škerl (1924 – 2009) je kot pesnica povedala, kar je imela za povedati. Začuda pa imajo v “njenem imenu” veliko več za reči vsi “drugi”. In tu je pravi problem.
Marijan Zlobec