Na uvodnem koncertu jubilejnih že petindvajsetih Mladih virtuozov v organizaciji Festivala Ljubljana smo v Viteški dvorani Križank poslušali nastop dveh zelo mladih gruzijskih pianistov. Najprej bi se zaustavil pri trinajstletni pianistki Ekaterini Nikoladze.
Ekaterina Nikoladze, vse fotografije Marijan Zlobec
V Ljubljano je prišla s svojo mamo in učiteljico klavirja Tinatino Endeladze, seveda ni manjkal še gruzijski veleposlanik, prav tako je prišlo precej ljudi iz drugih veleposlaništev in kulturnih centrov, na primer ruskega, srbskega, francoskega…Mladi so v drugih državah prav tako deležni pozornosti. Slišal sem namreč pripombe, da veliko naših mladih študira v tujini, a se zanje doma nihče ne zanima. Kako poteka ta dialog ali relacija v konkretnih primerih ne vem. Vsekakor je v tujini verjetno kar nekaj sto slovenskih glasbenikov. Lepo bi bilo, če bi do njih gojili večjo radovednost in željo po spoznanju njihovih znanj. Vtis je, da domače odprtosti do rojakov ni dovolj.
Ekaterina Nikoladze takoj pokaže resen pristop do koncerta; njena koncentracija je pred vsako kompozicijo vidna, naredi vtis, kot da se s klavirjem zlije v eno. Čaka na mir, tišino, zamiži. V njenem nastopu ni nikakršne spontanosti, vihravosti, ampak samo umirjenost, čakanje na zvočno lepoto, na interpretacijo, ki bo občinstvu pokazala karakter vsake kompozicije posebej. Ta vzgojni pristop se mi zdi pomemben za nadaljevanje koncertne poti. Priča o urejenosti.
Posebno vprašanje je izbor uvodnih kompozicij Michela Sognyja: 4 Prolegomene h glasbeni eidetiki ter še Štiri Etude istega skladatelja, ki kot pianist, skladatelj in filozof uvaja nov način študija klavirja na svoji šoli. Menda je teh Prolegomen nad tristo, a na koncertu vendarle izpadejo kot nekakšno “šolsko čtivo”, ne pa umetnine. Njihov cilj naj bi bil v tem, da “pri interpretu spodbuja ustvarjalno razmišljanje in ga popelje v zvočni svet s prebujanjem čutov in zavesti. Prepričan je namreč, da glasba vibrira iz najgloblje in najintimnejše resonance znotraj človeka in zagotavlja vitalne impulze.” (iz koncertnega lista Helene Filipčič Gardina).
Iz najgloblje resonance človekove notranjosti vibrira vsaka resnična ali velika umetnost, vse drugo je naučeno umetnjakarstvo, eksperimentatorstvo, nastopaštvo, ki se v zadnjih desetletjih še najbolj kaže v likovni umetnosti, raznih performansih, instalacijah, koreografijah, manj v literaturi, gledališču ali filmu, kjer se hitro ali hitreje pokaže slab izdelek.
Ekaterina Nikoladze je pokazala takojšno notranjo občutljivost v interpretaciji Lisztove Utehe št. 3 v Des – duru in Poemi gruzijskega skladatelja Bidzina Kvernadzeja (1928 – 2010), s čimer je že nakazala, da bo njena glasbena pot povezana z izvajanjem in afirmacijo nacionalne glasbene kulture, kar pri naših glasbenikih, kej šele javnih zavodih, ni vedno slučaj.
Pri Brahmsovih obeh kompozicijah: Rapsodija št. 2 v g-molu, op. 79 in Intermezzo št. 2 v A-duru, op. 118 se je romantični karakter šele nakazoval, boj pa prišel do izraza v Preludiju v cis-molu št. 2, op. 3 Sergeja Rahmaninova. Pianistka je pri Rusu našla več sproščenosti in notranje svobode.
Ekaterina Nikoladze z mamo
Izbor Sarkazmov (skupaj pet) op. 17 Sergeja Prokofjeva je pokazal stilno diferenciacijo in sposobnost mlade pianistke dojemanja različnih vsebin in pianističnih stilov. Tu je prišla do izraza pianistična vzgoja; naučiti se primarnih znanj in vedenj o podrobnostih ne le tehničnega vidika, ampak skladnosti tehnike, vsebine in interpretacije v enovitosti podajanja kompozicije ter najdenju skladateljeve izpovedi in hkrati individualnega stila.
Ekaterina Nikoladze s svojo profesorico Tinatino Endeladze
Marijan Zlobec