Prva jugoslovanska umetniška razstava v Beogradu leta 1904 je še odprta raziskovalna naloga. Kot se pokaže že iz zapisov mladega študenta umetnostne zgodovine na Dunaju Anteja Gabra, ki je razstavo v Beogradu obiskal in o njej v dveh letnikih Doma in sveta (1904, 1905) v kar štirih nadaljevanjih pisal, so se slovenski umetniki že na samem Dunaju razdelili v več struj. Gaber je v Beogradu opazil tri: Vesno, Savo in ostale.
Risana razglednica Anteja Gabra ljubljeni Antoniji (Tončki) Jesenko 25. II. 1905 z Dunaja v Kranj, začenja se z Ante Gaber…foto Rokopisna zbirka NUK
Kako je s samim koncem Gabrovega zapisa, ki se “konča” z oznako “dalje”, mi še ni uspelo ugotoviti. Očitno se je v uredništvu Doma in sveta marsikaj zgodilo, najbrž bolj iz pomislekov in “subverzivnih” političnih razlogov (opevanje kraljevine Srbije), kot same predstavitve likovnih del na razstavi. Še posebej, ker ravno slovenski slikarji in kiparji niso dočakali poimenske predstavitve, ampak zgolj splošne v uvodnem delu in jih je Gaber hranil za konec nadaljevanke, ker so tudi v katalogu predstavljeni kot zadnji. Kaj je bilo “zadaj” pa ne vem.
Naslovnica Doma in sveta 1902
Urednika Doma in sveta dr. Mihael Opeka in dr. Evgen Lampe nista veljala ravno za pogumna človeka, ki bi si upala podpirati probeograjsko ali prosrbsko usmeritev politično naivnega Anteja Gabra, ki je v zapisih, kot bomo še videli, najbolj hvalil srbske, pa tudi bolgarske in potem še hrvaške umetnike. Gaber si je verjetno ustvaril celotni koncept prispevka, ki pa ga ni uspel realizirati do konca, tako da se je zgodila škoda ravno na račun slovenskih umetnikov na beograjski razstavi.
Urednik Doma in sveta, duhovnik Evgen Lampe
Struktura prispevkov nima logičnega vsebinskega konca. Iz Gabrovih nadaljevanj namreč ni razvidno, da je slovenski delež na beograjski razstavi bil tako pomemben in udeležba množična. Manjka končni primerjalni vidik, čeprav so iz Gabrovega zapisa razvidne njegove ugotovitve, da štirje narodi nimajo skupne umetnosti, ampak je njihova umetnost in umetniška identiteta individualna ter specifična. Gaber je zanesljivo opisal slovensko zastopstvo v Beogradu in mu po vsej verjetnosti pel hvalo, kar pa je šlo urednikoma Doma in sveta v nos kot pretirano hvaljenje, bi se dalo sklepati. Dokumente pa bo treba še najti; doslej brez uspeha.
Nedatirana Vstopna prijava v klub slovenskih upodabljajočih umetnikov, foto Dokumentacija-Arhiv Moderne galerije, Jakopičeva zapuščina družine Ilc
Ante Gaber piše, da so po vabilu iz Beograda Vesnaši odložili svojo razstavo (v Ljubljani) in “razstavili vse svoje moči, da se omogoči jugoslovanska izložba. Razposlali so slovenskim umetnikom vabila, iz katerih je bilo razvidno, da se od razstavljalcev ne zahtevajo nikake gmotne žrtve, nego da se lahko nadejajo ne le velikega moralnega, temveč tudi materialnega uspeha, da bo vsak narod imel svoj oddelek ter razstavljena dela tudi sam uredil, da bo torej imel vse ugodnosti, ki so mogoče pri razstavljanju. Da bo materialni uspeh dostojen, za to nam jamči loterija, za katero bodo vsi dobitki kupljeni na razstavi.”
Poleg Anteja Gabra je Antonijo Jesenko osvajalo še nekaj fantov, med njimi Gvidon Birolla, foto Rokopisna zbirka NUK
“Kakor so se na Srbskem javljali pomisleki, da mladina ni v stanu prirediti take razstave, tako so tudi pri nas iz istega vzroka prihajali na vabila zelo redki in po večini neugodni odzivi. Le taktnemu in tolerantnemu postopanju Vesne in pomoči ter previdnosti nekaterih umetnikov gre hvala, da se slovenska razstava ni razbila.”
Chez la Prima Dona, razglednica Antoniji Jesenko, foto Rokopisna zbirka NUK
“Ko so se pričele počitnice ter so se Vesnaši vrnili v domovino, je sklical odbor Vesne več sestankov slovenskih umetnikov, na katerih se je slednjič po dolgotrajnih debatah sklenilo, da bodo Slovenci razstavljali v treh oddelkih, in sicer umetniško združenje Sava, dijaško umetniško društvo Vesna, kot tretja skupina pa oni umetniki, ki niso člani prvih dveh skupin.”
Birolla se je na moč segrel
“Določilo se je, da bo vsaka skupina imela svoj presojevalni odsek, da bo razstavila v prostoru, ki bo ločen od druge skupine, da bo vsak oddelek uredil iz dotične skupine voljeni arangeur ter da bo vse Slovence skupaj zastopal v osrednjem presojevalnem odseku v Beogradu gospod slikar Rihard Jakopič…”
Dopisnica Riharda Jakopiča Anteju Gabru na Dunaj, foto Dokumentacija-Arhiv Moderne galerije, Jakopičeva zapuščina družine Ilc
Rihard Jakopič je iz Škofje Loke pisal Anteju Gabru na Dunaj. Na dopisnici iz leta 1904 mu sporoča, da bo odbor sl. umetn. društva posloval toliko časa, da se društvene zadeve v red spravijo. Društvo se potem razpusti. Več naj bi se pogovorila “ustmeno”, saj Jakopič Gabra pričakuje kmalu doma v Škofji Loki. Sporoča mu še, da je Grohar dobil naročilo za portret in se s tem za nekaj časa rešil. Prosi ga za revijo Kunst (für Alle). En stavek je ostal še nejasen oziroma nerazvozlan.
Naslovnica Die Kunst für Alle, kot jo je oblikoval Koloman Moser leta 1898
Die Kunst für Alle 1901 s poudarkom na delih Arnolda Böcklina
Die Kunst für Alle 1905 s poudarlom na IX. mednarodni münchenski umetniški razstavi
Rihard Jakopič je bil izbran za osrednjo avtoriteto slovenskih umetnikov na beograjski razstavi
Jakopičeva črka d je nekaj nabolj nenavadnega v rokopisu, foto Dokumentacija-Arhiv Moderne galerije, Jakopičeva zapuščina družine Ilc
Dom in svet si leta 1905 ni upal objaviti nobene reprodukcije del z beograjske razstave, nasprotno pa je imel pogum objaviti slike slavnih ruskih slikarjev, kot je bil na primer Konstantin Jegorovič Makovskij s svojo sliko Smrt Ivana Groznega. Makovskij je bil član društva Peredvižniki (Popotniki), o katerih je pisal slikar Peter Žmitek, potem ko je študiral v Sankt Peterburgu in je zgodovino tamkajšnje ruske umetnosti dobro poznal.
Konstantin Jegorovič Makovskij – Smrt Ivana Groznega iz leta 1889, v DiS objavljena leta 1905, slika velja sedaj za ukradeno
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec