Objavljam prispevek kolegice Mjuše Sever, ki ga je pred slabo uro dala na svoj FB profil, a je po svoji tematiki zelo aktualen. Govori o Kataloniji, Španiji in Evropski uniji. Ker je veliko bralcev tega časopisa, ki niso na FB in ne morejo brati njenega izvirnega zapisa, ga prevzemam tu kot njen članek ter hkrati odpiram debato z možnimi komentarji o dogajanju v Španiji, ki lahko zelo hitro pripelje do hudih razmer, ne nazadnje državljanske vojne. Prispevek objavljam kot nekakšno delitev na FB, ki mu sicer ni popolnoma za zaupati, težje pa je cenzurirati zasebni časopis, registriran v ZDA.
Mjuša Sever, foto FB profil
Španija in Katalonija – zakaj EU ni sposobna demokratičnega in odprtega dialoga o tej temi in vseh podobnih? Podobno gluho se je delala tudi v obdobju pred razpadom Jugoslavije, ko bi se s pravočasnim angažmajem dalo preprečiti oborožene spopade. O.K., takrat je bila Juga na oni strani železne zavese. Zdaj je situacija drugačna – niso se hoteli pogovarjati o Veliki Britaniji z državljani tam – in reakcija je Brexit. Zdaj ignorirajo Katalonijo in Španijo. Ker imajo pač rajši velike in močne države, da o finančnem aspektu, ki vsekakor stoji kot argument moči in grožnje neposlušnim za tem evropskim molčanjem, niti ne govorimo.
Se pa sprašujem, kako bo Evropa – zlasti glede na evropsko listino o človekovih pravicah in vseh ostalih postulatih, sproduciranih v obdobju evropske evforije – zdruzevala tudi vse pravice malih narodov, ne le kot branilka velikih, močnih in zlasti premožnejših nacionalnih drzav?
Ob zaskrbljujočem evropskem demografskem indeksu (ki ga je EU popolnoma neuspešno skušala na hitro pokrpati z imigracijskimi vali in pri tem žrtvovala schengen, kot enega največjih evropskih dosežkov) se mi resno zastavlja vprašanje odnosa EU do obstoja, interesov in vizije številnih evropskih malih narodov. In odnosa EU do malih narodov in etničnih skupin, če hočete, ne ocenjujem skozi prizmo diplomatskih srečanj ali sestankov birokratov.
In kaj dela superštevilni gigant Evropski parlament – ki ga evropski državljani drago plačujemo? Ob vsej evropejski mnozici v Bruslju in Strasburgu nam Euronews zna najti samo enega evropskega poslanca (Španca, seveda, pa ne iz Barcelone….).
Imamo torej tudi v evropskih medijih cenzuro?
Kar kot evropski državljani spremljamo zadnja leta (npr. aroganca in ignoranca do stališč manjših narodov), postaja zelo zaskrbljujoče.
Ob tem me posebno preseneča medijski molk evropskih poslancev iz Slovenije, Hrvaške, pa tudi drugih zlasti iz tako imenovane “vzhodne”Evrope. Ste res vsi tako hitro pozabili na svoje stiske in upanje o evropski pomoči in posredovanju pred krizo in notranjim vrenjem v svojih drzavah?
Bomo zdaj kot Evropejci molčali in gledali stran, ko se znotraj te naše obljubljene dežele -EU – namesto dialoga nasprotna mnenja narodov rešuje s silo in grožnjami?
Ne opredeljujem se za nobeno od obeh strani v tem konfliktu. Želim pa slišati argumente vseh strani. Ker želim razumeti, v kakšni Evropi živimo.
Imamo res dovolj močne želodce nemo spremljati še kakšno malo evropsko vojno in prelivanje krvi? Molk in cenzura različnih mnenj in emocij namreč vodita prav v to smer.
To, kar smo imeli priložnost spremljati doslej, je velika sramota za vse nas – Evropejce. Še posebno za nas, ki smo izkusili in preživeli balkanski ogenj. Vsi ga na žalost niso….
Mjuša Sever
Dodajam še prispevek in komentar na FB Bogdana Jugoviča
Zelo močno sem razočaran nad izjavo predsednika vlade g. Cerarja ml. o razlikah med katalonsko odcepitvijo in slovensko odcepitvijo.
Rekel je, da se je Slovenija odcepila od SFRJ iz dveh razlogov: ker je SFRJ že rahlo razpadala in ker je bila nedemokratična. Španija pa je demokratična… ( in trdna?).
Kolikor se jaz spomnim ( dvomim, da se g. Cerar ml. tega spominja, vedno pa lahko vpraša očeta), nam je vsem postalo jasno, da moramo ven iz SFRJ, ko se ni dalo pogovoriti o prav ničemer več in je slovenska delegacija v tišini (in joku) zapustila kongres ZKJ. Takrat to ni bila nedemokratična država (vsi so že imeli svoje večstrankarske volitve za seboj), pač pa trgana od norih unitarizmov, nacionalizmov in hegemonizmov. Slovenci, Makedonci in Bošnjaki so se hoteli pogovarjati o prenovi federacije in demokratičnih spremembah. Srbi in Hrvati pa samo še o tem, kdo bo koga, kje je velika Hrvaška in kako mora Jugoslavija nazaj v (srbski) unitarizem.
Španija je, tako kot Francija, unitaristična in centralizirana država. Desničarska stranka, ki je trenutno na oblasti, je suspendirala že doseženo in uzakonjeno demokratično razmerje med centrom in Katalonijo, sedaj pa odigrava svojo verzijo “ne čujem dobro” in tišči v unitarizem na silo, zavrača dialog. Zato se Katalonci radikalizirajo- vedno manj upanja jim ostaja za dialog in ureditev sobivanja, vsaj toliko, kot so ga že imeli.
Če EU ne uspe privleči špansko vlado v razumne pogovore s Katalonci, bo kmalu tekla kri.
Tako kot je v Jugi.
Tako, kot je v Ukrajini ( kjer je z zmago njihovih nacionalistov prišlo do variante ponovitve Hrvaške pod HDZ leta 1990. Ukrajinski nacionalisti so s prevzemom vlade takoj na silo ukinili ruščino in Ruse v Ukrajini (preko 40% vsega življa) in tako povzročili državljansko vojno ter izgubili Krim in industrijske bazene na severu.)
Ko pa enkrat pade kri, poti nazaj več ni. To vemo vsi, ki nas zgodovina uči.
Bogdan Jugovič
En odgovor na “Španija in Katalonija – zakaj EU ni sposobna demokratičnega in odprtega dialoga o tej temi ?”
Gospa Maša Sever se moti. Pač ne zna s svojo glavo razmišljati. Morda pa se sploh ni poglobila v katalonsko krizo.
Najprej: ni mogoče potegniti vzporednice md jugoslovansko in špansko ( katalonsko) krizo.
Jugoslavija je bila umetna tvorba, skonstruirana med velesilami, ki so kot vojni plen dale Srbiji vse, kar je obrožalo Beograjski pašaluk. Tako je Srbija dobila v dar Makedonijo, ki so jo odvzeli Bulgarom, Kosovo, ki so ga odvzeli Albancem, Črno Goro, ki j bila samostojna kraljevina, pa celo kraljevske družine v svaštvu, potem so odvzeli Madžarom Vovodino, Bosno je Srbija dobila zaradi junaškega terorističnega uboja Ferdinanda ( torej je terorizem lahko tudi uspešen). Tudi Hrvaška je vojni plen Srbije. Slovenci pa smo se prilepili k tej umetni tvorbi in ostali hlapci, tako kot smo bili že v Avstroogerski.
Jasno je bilo, da tak konglomerat lahko veže le teror. Jugoslavijo je vezala najprej srbslka diktatura pod kraljevsko dinastijo Karađorđevičev. Okupacija je razvnela nacionalne strasti in prišlo je do klanja, kar je okuatorjem ustrezalo, saj so le opazovali, kako se junaško koljejo balkanska plemena. Po tako imenovani osvoboditvi pa je zavladal druge vrste teror, komunizem pod vodstvo diktatorja Tita.
Ta teror je bil krut. Terjal je pol milijona žrtev in Titu omogčil vstop med največje zločince sveta.
Jasno je, da tvorba, ki je zgrajena na terorju ne more obstati in tudi ni.
Ko gospa Maša omenja Evropo, ki da je pdoprla osamosvojitev jugoslovanskih narodov, Slovenije, Hrvaške, Bosne, Črne Gore, Makedonije in Kosova jo naj spomenm, da to sploh ni bilo tako. Nsprotno. Evropa je vztrajala pri enotni Jugoslaviji in je v glavnem kriva za vse, kar se je med osvoboditvijo dogajalo. Evropa je kriva za miijon beguncev in za 250.000 žrtev. Večje svinjarije in cinizma si ne moremo zamišljati. Ko je zločinska JLA s tradicijo titovih partizanov rušia mesta in pobijala prebivalce, ter dovoljevala Srbom četnikovanje, so ostali nard bili pod embargom in se niso smeli braniti z nabavo orožja.
Prihajali pa so sladoldarji, ki so vnašali nered in trasirali pot impotentnim stracem, ki so skrbeli, da se je boj čim bolj razplamteval. To je Evropa.
Če gospa Maša ne ve, naj ji sporočim, da je pri razadu Jugoslavie šlo pred vsem za osvoboditev narodov, ki so jih na silo združii in jih kot vojni plen podarili Srbiji.
Primer Katalonije se bistveno razlikuje.
Katalonci živijo vsaj pol stoletja v Španiji in so neločljivi del Šanije, tiste velike Španije, ki je vladal svetu in v karem kraljestvu sonce nikoli ni zašlo.
Razkol se je začel pravzaprav v španski državljanski vojni.
Takrat sta pač Katalonija in Bracelona prišli zadnji na vrsto, da jo osvobodi general Franko. Ja, osvobodi, ne podjarmi.
V Španiji so želeli prevzeti oblast komunisti in iz Španije narediti komunistino enklavo po vzroru Sovjetske zveze. Ta se je tudi vmešala v revolucijo in s svojo kominterno prispevala prostovoljce iz tujine, med njimi tudi nekaj tisoč Jugoslovanov z namenom, da uvedejo komunizem, kakršen je že haral po Sovjetski zvezi. Franko je to odločno preprečil. In rešil Španijo. Kakšna bi bila Španija danes, če bi zmagali komunisti si lahko ogledate na Kubi, ali Venzuleli?
Kaj je Franko naredil iz Španije pa je tudi razvidno.
Kot rečeno, Franko je moral napasti Barcelono in jo ob napadu hudo porušil. Komunisti pa niso imeli drugega izhoda, kot da so vzpodbudili katalonski nacionalizem in zatiranje komunistične revolucije prikazali kot Frankov pohod na ponosne Katalonce, ki si želijo avtonmije.
Ta refleks se kaže dandanes, ko se ponovno nekateri zagreteži zavzemajo za odcepitev Katalonije.
Katalonija in zlast Barcelona so pod Frankom uživale posebne privilegije in pred vsem Franko je naredil Katalonijo za najrazvitejo špansko pokrajino.
V Kataloniji ne gre za ancionalno osvoboditev, temveč pred vsem za komunistično odcepitev. Pri tem pa aktualni separatisti nimajo niti politične, niti nacionalne večine.
Po vzoru svojih idolov Kastra in Čeguevare namreč mislijo, da jim za revolucijo zadostuje peščica, ki se zavihti na oblast s sladkimi parolami o demokraciji, enotnisti in blaginji in potem zavlada strdo roko ter potepa vse obljube.
Mar nismo to sami doživeli in žal še doživjamo, ko nam socialno čuteča levica z murgeljskim dirigentom vsak dan ustvarja nove in nove reveže.
Evropa je zato previdna in prepušča rešitev probema Španiji.
Ne strinjam pa se s tem, da Španska vlada odklanja dialog. Le z dialogomje možno doseči rešitev.
Gospa Marija Sever pa je prav zaradi boljševikov postala Maša.