Publicist, umetnostni zgodovinar in leta 1904 študent umetnostne zgodovine na Dunaju Ante Gaber je v svojih zapisih o Prvi jugoslovanski umetniški razstavi v Beogradu, ki so jo odprli 21. septembra leta 1904, opazil marsikaj, kar je bilo že tedaj spregledano, danes pa z distance odpira nove poglede in ugotovitve.
Stara zgradba beograjske Velike škole, kjer je bila razstava leta 1904
Gaber je pisal svoj tekst kot komaj enaindvajsetletni mladenič, kar je že samo po sebi izjemen primer, saj se je lotil tako velike, da ne rečem največje jugoslovanske likovne razstave dotlej, z neverjetno suverenostjo in pogumom. Najprej je opazil aktivnost srbske mladine, za razliko od domnevne pasivnosti slovenske. tak ubod, kot ga uporabni Ante Gaber, je za opis razstave povsem neobičajen in kaže na neklo orimerjalno analitično “užaljenost” glede na primerljivost z razmerami doma, na Kranjskem.
Zastava Kraljevine Srbije
“Srbska mladina se je pripravljala, da praznuje stoletnico prebujenja svojega naroda. Njeni načrti so bili veliki, skoro nemogoči in neizvršljivi. Stari so bili ti načrti, skoro sto let so sanjali o njih jugoslovanski rodoljubi. Kakor pesem valov se je enkrat rahlo, potem pa zopet mogočno glasila pesem o združenju bratov po pokrajinah od Triglava do Carigrada…Česar niso mogli izvesti največji duhovi in voditelji narodov, tega se je polotila navdušena mladina, zdrava, čila in – delavna.”
Avstro – Ogrska
Gaber je dojel čas političnega in nacionalnega združevanja, ki je povsem drugačno od tedaj še zelo močne Avstro-Ogrske s cesarjem Francem Jožefom I., ki je bil še zelo močan in še zlepa ni kazalo na kakšno “škripanje” v kolesju ogromne in večnacionalne monarhije. Gaber je pravzaprav že nekakšen agitprop neke nove državne ureditve, za katero bi morda bila vzor srbska stoletna prizadevanja ali “stoletnica prebujenja svojega naroda.” Gaber se vsekakor ni bal, da bodo njegov zapis brali ne le v Ljubljani, ampak preko svojih ljudi in prevajanja člankov še na Dunaju. Gaber kot da je pozabil, v kateri državi živi in celo študira. Na Dunaju bi ga lahko takoj zaprli zaradi subverzivne dejavnosti in rušenja ustavne ter politične ureditve habsburške monarhije s ponujanjem neke povsem drugačne državne povezave: Bolgarov, Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Ferdo Vesel
“Ni truda ni napora niti posmehovanja se ni bala srbska visokošolska mladina: roko je podala svojim že skoro pozabljenim in odtujenim bratom in – ideali so postali dejstvo…”
Ferdo Vesel
“Na praznik srbskega probujenja so bratje praznovali veličastno vstajenje jugoslovansko. Ob stoletnici prvega srbskega vstanka so združena jugoslovanska mladina, književniki in vpodabljajoči umetniki v srbski stolici manifestirali pred celim svetom, da jugoslovanska plemena žele biti smatrana za kulturno celino in da imajo voljo in silo za skupno delo. Da je neka kulturna edinost mogoča, so sijajno dokazali s prvo jugoslovansko umetniško razstavo v Belgradu. Da bodo pa delali za to idejo in jo branili, so jugoslovanski umetniki pokazali z enodušno izjavo, da se ne udeleže nameravane razstave v Sarajevu. Ta izjava neomajane solidarnosti je prvi veliki uspeh združenja, uspeh, ki je večjega pomena kot razstava sama.”
Arheolog Miloje M. Vasić, ki je v Beogradu organiziral Prvo jugoslovansko razstavo, foto srbska Wikipedija
“Letos po veliki noči je objavil v belgrajski “Štampi” dr. Miloje M. Vasić svoj nasvet, naj mladina proslavi vstanek tako, da pokažejo Srbi svetu cvet svoje kulture – svojo umetnost, a ne samo svoje, nego vso jugoslovansko. Pri visokošolski mladini je našel predlog navdušen odziv, na drugi strani pa velike zapreke. Po dolgotrajnih zmešnjavah so odšli odposlanci v pozivi umetnikom v Zagreb, Sofijo in Ljubljano. Povsod so poslanci našli umetnike doma, le na Slovenskem noso mogli oddati vabil. Na Dunaj so jih morali poslati mladini, ki se je posvetila umetnosti in se združila v Vesni. To edino slovensko umetniško društvo je takrat imelo že vse pripravljeno za svojo razstavo, ki naj bi se otvorila letošnjega septembra v Ljubljani, torej ravno tisti čas, katerega so Srbi določili za jugoslovansko razstavo…”
Ante Gaber ne omenja, da je bila poprej na Dunaju pri Miethkeju – Salon Miethke – razstava Kluba Sava, s čimer bi se dalo sklepati, da je bil bližji članom Vesne kot Save, razen stikov z Rihardom Jakopičem, ki ga je poznal še iz gimnazijskih let, pa tudi z Ivanom Groharjem, ki je bival v Škofji Loki, zatem pa še z Matejem Sternenom. Gaber je najmanj poznal Matijo Jamo. Prav tako bi se dalo ugotoviti, da je Vesno imel za resno umetniško društvo, ustanovljeno že leto poprej, to je leta 1903, čeprav je začelo delovati že leta 1902, za Klub Sava pa še ni bil čisto prepričan, kaj to je, čeprav v nadaljevanju poročila v Domu in svetu piše o “umetniškem združenju Sava” in ga je kot takega terminološko potrdil.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec