Prva jugoslovanska umetniška razstava v Beogradu leta 1904 je še do danes neobdelana umetnostnozgodovinska tema. Malokdo sploh ve, da je ta razstava bila in da je zbrala okrog 450 likovnih del umetnikov iz Bolgarije, Srbije, Hrvaške in Slovenije. O razstavi je v več nadaljevanjih v reviji Dom in svet v letnikih 1904 in 1905 pisal mladi študent umetnostne zgodovine na Dunaju Ante Gaber.
Katalog izloženih umetničkih dela
Ante Gaber je bil rojen 16. maja leta 1886 v Škofji loki, umrl pa je 9. januarja leta 1954 v Ljubljani. Po Slovenskem biografskem leksikonu je bil rojen leta 1883.
Osnovno šolo je obiskoval v Škofji Loki, gimnazijo pa v Kranju in na Sušaku, kjer je maturiral leta 1903. Na Dunaju je študiral umetnostno zgodovino, med študijem in kasneje je potoval po Balkani, Italiji in Nemčiji.
Po zaključenem študiju je živel v Škofji Loki, kjer se je družil z impresionisti (Ivan Grohar, Rihartd Jakiopič). Leta 1913 se je zaposlil v Etnografskem muzeju v Beogradu, leto kasneje pa je dobil službo na tamkajšnjem gospodarskem ministrstvu. Med prvo svetovno vojno je bil leta 1915 konfiniran. Leta 1916 je postal vojak v avstrijski vojski. Takoj po vojni (1919) je bil nekaj časa upravitelj Riklijevega zdravilišča na Bledu. Nato se je zaposlil pri pošti v Ljubljani. Postal je strokovnjak za filatelijo.
Vesna, Ante Gaber je na skrajni desni, zadaj s črnim klobukom je Rihard Jakopič, foto Wikipedija
V časopise tiste dobe in revije (Dom in svet, Slovenec, Jutro) je pisal prispevke o slovenski umetnosti. Zelo pozorno je spremljal delo slovenskih impresionistov (I. Grohar, R. Jakopič …). Navdušeno je zbiral folklorno gradivo in starine, v tujih časopisih pa je objavil večje število fotografij slovenske ljudske umetnosti. Kot navdušen filatelist je urejal prvi slovenski filatelistični list Kolektor (1924-1933) in prilogo Jutra, Filatelija. Poleg tega je napisal več prispevkov o slovenskih znamkah in zgodovini slovenskega novinarstva.. V zborniku Razstava slovenskega novinarstva : [Ljubljana, 1. – 12. IX. 1937] je objavil razpravo Skozi stoletja za našim novinarstvom.
Ante Gaber leta 1908, foto Wikipedija
Gaber se je že kot gimnazijec seznanil s slovenskimi literarnimi in umetniškimi krogi in se kesneje prijateljsko družil z umetniki, a tudi kritično spremljal delo slovenskih impresionistov: Leta 1911 je v Domu in svetu (str. 323 -325, 406-407) in Slovencu (št. 166, 168) pisal o VI. razstavi v Jakopičevem paviljonu. Leta 1905-1906 je zbiral z W. Schmidom umetnostnozgodovinske in folkloristične predmete za Deželni muzej v Ljubljani, urejeval z lastnikom zbirko Karla pl. Strahla v Stari Loki, sodeloval s fotografijami o slovenski narodni umetnosti v posebni številki o avstro-ogrski narodni umetnosti revije »The Studio«. Slovenski biografski leksikon ni omenil, kaj šele poudaril Gabrovega prispevka v Domu in svetu o Prvi jugoslovanski umetniški razstavi v Beogradu. Prav tako to zamolčuje biografija na Wikipediji.
Jaroslav Friedrich Julius Vesin (Vješin)
Zanimivo je, da v prvem prispevku ali prvem nadaljevanju poimensko navede ali omenja zgolj bolgarskega slikarja Vješina, to pa zato, ker je takoj opazil, da tam ni najboljših njegovih in drugih bolgarskih del, ker da so najboljše poslali na svetovno razstavo v St. Louis.
Jaroslav Vesin (Vješin)
Vješina Gaber omenja kot “iz nemških in slovanskih družinskih listov gotovo vsakemu dobro znanega slikarja konj. Ob najrazličnejših prilikah je že naslikal konje, a njegovi konji so človeku le prepotrebno orodje, od katerega se ne more ločiti, ne tako kakor so Segantiniju ovce in krave del planinskega prebivalstva, ki se bori za svoj obstanek visoko v gorah. Vješina veseli konj kot lepa žival v diru čez snežno plan, spenjajoč se po balkanskih stezah in rezgetajoč in poskakujoč v stobarvni množici naroda na konjskem sejmu.”
Jaroslav Vesin (Vješin)
Ante Gaber se je pri Bolgarih nadejal bizantinskega vpliva, a zaman. “Moderna, ki si je osvojila Slovence in Hrvate ter zmaguje na Srbskem, je pri njih še skoro neznana, dasi so se učili in še študirajo v Parizu in v Monakovem in dasi je umetniško društveno življenje zelo živahno. Imajo namreč umetniško društvo Družestvo na hudožniette, iz katerega se je ločilo pred kratkim Savremeno iskustvo, ki broji med svojimi člani tudi pesnike in pisatelje.
Anton Mitov – Avtoportret
Razlike v smereh med temi društvi najbrž ni, ker v enem kot v drugem prevladuje stara šola in diletantizem. Kakor pri nas, morajo biti tudi tam doli kaj žalostne razmere, ker so razen države kaj redki privatni naročniki, in si kljub velikemu številu organiziranih umetnikov ne morejo ustanoviti ilustriranega lista, ki bi dosegal vsaj družinski list. Na razstavo so poslali samo 90 stvari – razen treh številk samo slikarska dela -, ker so druge ter skoro gotovo boljše reči izložili na svetovni razstavi v St. Louisu.”
Jaroslav Vesin (Vješin) – Na lovu
S kom vse se je Ante Gaber družil med svojim študijem umetnostne zgodovine na Dunaju, je še odrto vprašanje. Vsekakor je bil znan v krogu Vesnanov, pa tudi Savanov. Kdo med v Beogradu sodelujočih slovenskih umetnikov je Anteja Gabra povabil v Beograd na razstavo septembra 1904, je še skrivnost. Verjetno je dobil informacijo od Riharda Jakopiča, s katerim je imel že poprej pismene stike. A možni so še drugi informatorji, kot Maksim Gaspari, Saša Šantel in Gvidon Birolla, ki so razstavljali tedaj v Beogradu kot Vesnani in je bil to njihov največji skupinski razstavni dosežek.
Gabrova razglednica z Dunaja svoji ljubezni Antoniji Jesenko v Kranj 26. III. 1904, foto Rokopisna zbirka NUK
Možno pa je še, da ga je pri tem spodbudilo uredništvo samega mesečnika Dom in svet, ki je v tej razstavi videlo pomemben vsejugoslovanski kulturni dogodek, največji dotlej sploh. Gaber je pisal v Kranj večinoma razglednice, med njimi Gasparijeve, iz česar bi se dalo sklepati, da je imel na Dunaju tesnejše stike s slovenskim Umetnostnim klubom Vesna.
Anton Mitov – Tržnica z grozdjem v Evksinogradu blizu Varne, 1894
Z današnje perspetktive se da že v Gabrovem prvem zapisu v Domu in svetu po razstavi, ki so jo v Beogradu odprli 21. septembra 1904, ugotoviti, da se je mladi študent umetnostne zgodovine neobremenjeno lotil nacionalnih primerjav umetnosti in umetnikov iz Srbije, Bolgarije, Hrvaške in Slovenije.
Anton Mitov – Sprevod ob trgatvi
“Nad 450 del jugoslovanskih umetnikov je zbranih, a – odkritosrčno moram priznati – nič nisem našel v teh delih skupnega, kar bi pričalo, kako blizu so si sorodni jugoslovanski narodi. Mogoče se bo skupno obeležje pokazalo po opetovanih skupnih razstavah, ko se bodo umetniki in tudi narodi med seboj spoznali ter zbližali in skupno čutili in delovali.
Bel predpasnik, razglednica Maksima Gasparija za Umetnostni klub Vesna na Dunaju leta 1904, ki jo je Ante Gaber poslal Antoniji Jesenko z Dunaja 29. I. 1904 v Kranj, foto Rokopisna zbirka NUK
Prava “jugoslovanska šola” se bi pa ustvarila šele tedaj, če bi se ustanovila jugoslovanska umetniška akademija, na kateri bi poučevali umetniki teh štirih narodnosti.
Kronanje kralja Petra I. Karađorđevića 21. septembra 1904, ko je prišel zvečer še na odprtje Prve jugoslovanske umetniške razstave, foto Wikipedija
Nadarjeni učenci bi se učili od svojih profesorjev, opazovali bi se med seboj, in v njih bi se karakteristika štirih plemen zlila v eno, potencirala bi se ona, danes še nevidljiva skupnost, in ne da bi mladi talenti izgubili svojo individualnost, bi iz njih izklila jugoslovanska umetnost. Skupni pečat vtisnejo umetnosti veliki talenti in skupna kultura – zgodovina.
Anton Ažbe je bil prav tako zastopan v Beogradu, foto Wikipedija
Danes tega še ni: na razstavi v Belgradu so izložena dela še vedno štirih narodov, od katerih ima vsak svoje jasno izraženo obeležje.”
(Se nadaljuje)
Marijan Zlobec