Najbolj množično obiskana tiskovna konferenca Celjske Mohorjeve družbe ob predstavitvi knjige dr. Ivana Janeza Štuheca Slovenija brez Patrie in Zvonov se je končala z aktualno temo osamosvajanja Katalonije in negotova prihodnost Evropske unije, o čemer je na novinarsko vprašanje odgovarjal Janez Janša kot pisec kratke spremne besede v knjigi.
Janez Janša in dr. Ivan Janez Štuhec, vse fotografije Marijan Zlobec
Janez Janša je, kot je povedal, pravkar prišel z zaprte seje odbora za zunanjo politiko, kjer so razpravljali o osamosvajanju Katalonije. Omenil je, da so tudi njega vabili (v Katalonijo), da bi govoril o svojih izkušnjah slovenskega osamosvajanja, a ni odšel. Predstavil je nekaj podatkov oziroma statistike, po kateri je v resnici želja vseh državljanov ali prebivalcev Katalonije po osamosvojitvi manjša, kot pokažejo rezultati referenduma; le 40 odstotna, medtem ko je precej več Špancev, ki si osamosvojitve Katalonije nikakor ne želijo. Pogovore med Madridom in Barcelono, ki sedaj potekajo, pa je primerjal z nekdanjo situacijo ali metaforično; kot če bi se v Madridu pogovarjal Slobodan Milošević, v Barceloni pa Ciril Ribičič.
Janez Janša, ravnateljica CMD dr. Tanja Ozvatič, dr. Ivan Janez Štuhec in urednica knjige Cvetka Rezar
Janša v osamosvojitev Katalonije ne verjame. Ko je primerjal položaj v Sloveniji ob plebiscitu decembra 1990 in osamosvojitvi junija 1991, je spomnil, da je Slovenija takoj že imela svoj potni list, denar, napisana je bila slovenska ustava, imeli smo svojo Teritorialno obrambo, ki so jo želeli razorožiti ravno tisti, ki so sedaj najbolj za osamosvojitev Katalonije, takrat pa so bili proti slovenski osamosvojitvi. (Mišljen je bil najbrž nastop Milana Kučana na nacionalni televiziji, čeprav seveda Kučan sam ni bil v ničemer ali v nobenem primeru omenjen, prav tako ne “Murgle”).
Čeprav je glavni in edini avtor knjige oziroma ponatisa večinoma že objavljenih prispevkov v preteklosti dr. Štuhec, pa je enaka pozornost veljala piscu kratke spremne besede Janši, kar je seveda logično, saj je vsaj glede Patrie sedaj najbolj aktualna (in v medijih napadena) zahteva po krivici obsojenih do odškodnine od države. Ob tem pa je bilo spomnjeno, da mora kazensko in materialno odgovarjati sodnik, ki je napačno ali krivo sodil, ne pa “država”.
Oba sogovornika je z dobrimi vprašanji povezovala urednica knjige Cvetka Rezar.
Štuhec je veliko govoril o Zvonu kot propadli finančni cerkveni ekonomski politiki, o čemer je bilo napisanega že zelo veliko. Novo je morda to, da Zvon nikoli ni imel toliko izgube, kot so mediji predstavljali: najprej 800 milijonov, nato eno milijardo in celo milijardo in pol. Realna ocena škode je bila 450 milijonov. Štuhec je ocenil, da je ekonom mariborske škofije Mirko Krašovec sicer kriv, a ne toliko, kot se prikazuje. Dobesedno pa je dejal:”Ni kriv za vse, a za več, kot je pripravljen priznati!”
Janša je opozoril, da je bila pri obeh zadevah: Zvon in Patria, povezava s prvotnimi medijskimi objavami v tujini; za Zvon v Italiji, za Patrio pa na Finskem. Objave v tujih medijih so bile potrebne za dvig kredibilnosti in s tem resnice za kasnejše slovensko ukrepanje.
Janša je opozoril na kontinuiteto nekdanje tajne policije s sedanjim oddelkom kriminalistične službe slovenske policije, ki da deluje povsem mimo pravilnika, ki ga nihče ne pozna in ga nikoli ni videl, celo člani parlamentarne komisije (Janša je član) za nadzor nad tajnimi službami ne. Delajo kar hočejo povsem, brez nadzora. Janša je omenil člen ustave, po katerem ne more veljati noben zakon ali dokument, ki ni javno objavljen ali je zgolj tajen.
Janša je prav tako omenil iransko pranje denarja v NLB. Omenil je 400 protestov iz tujine o tem kriminalnem dogajanju v naši največji banki, zgodilo pa se ni nič. Dnevno je odhajalo v tujino na račun iranske agenture po 30 milijonov evrov. Bilo je 33 000 nakazil. Od milijarde prometa, kar je pomenilo, da je bil Iran največja bančna stranka NLB, so bilo izplačane od 30% do 60 % provizije, kar pomeni, da so posamezniki, vpleteni v ta posel, dobili najmanj 300, največ pa 600 milijonov evrov. Kar pa je najhuje, je, da je to vedel predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in sedaj ve še premier dr. Miro Cerar. Oba pa seveda vesta, da je bil ta denar namenjen metaforično rečeno atomskim bombam. Janša je spomnil, naj pogledamo, kdo je tedaj najbolj obiskoval Iran.
Poleg konkretnih opisov raznih situacij, del, dogodkov…je bila morda najbolj bridka ugotovitev obeh nastopajočih (Štuhec, Janša), da mi ves ta čas živimo, vsa ta kriminalna dejanja toleriramo in da se še precej časa to ne bo spremenilo.
Tu pa je nastopil nov sklop vprašanj in ugotovitev: kako je z dejansko demokracijo danes, vsaj v primerjavi s položajem v Sloveniji konec osemdesetih let.
Oba pisca: Ivan Janez Štuhec in Janez Janša sta nedvoumno izjavila, da je položaj demokracije danes slabši kot je bil konec osemdesetih let, čeprav takrat Slovenija še ni bila samostojna država, kot veste. Janša pa je ob tem omenil še Pučnikovo knjigo Iz arhivov tajne politične policije. Položaj se je začel slabšati okrog leta 2003, 2004, kot je v svojih prispevkih ugotovil Štuhec.
Na pojem in problematiko demokracije je zlasti Štuhec opozoril glede položaja politike v šolah oziroma v šolstvu. Če je zahteva, da morata biti iz šole izključena politika in Cerkev, pa je več kot očitno, da so ljudje iz šolstva lahko aktivno udeleženi v politiki, saj so iz šolstva izšli mnogi na primer ministri.
Glede sedanje Evropske unije je na koncu v odgovoru na vprašanje spomnil, da se je Slovenija včlanila v EU s potrebo in zavestjo po večji varnosti. Sedanji položaj EU ni več tak. Evropska unija razpada pred našimi očmi, prav tako Šengen, ne da bi ob tem pozabil omeniti (razpad) naše vlade.
Janša je jasno povedal, da ima vsak narod pravico do samoodločbe. Omenil pa je še nekaj možnih komplikacij na Balkanu, to je položaj Republike Srbske in Kosova, pozabil pa je na Vojvodino, ki si prav tako želi samostojnosti.
O bližnjih predsedniških volitvah ni bilo besed.
Janša je ob tem spomnil še na problem ali zgodovino izbrisanih, sedaj pa na tihem nastajajoče nove predloge v ustavi, po katerih naj bi priznali nekatere nove nacionalne manjšine v Sloveniji in jim dali glas in sedež v parlamentu.
Štuhec pa je omenil večjo aktualizacijo cerkvenih ali s Cerkvijo povezanih tem ob aktualnih temah muslimanstva in muslimanov v Sloveniji.
Janša je citiral metaforo iz knjige kardinala Rodeta, kako lahko pridemo do dobrega pridelka: Njivo moraš zorati, posejati, zalivati, ob bujni rasti pa nenehno ruvati plevel, sicer pridelka ni.
Največji problem slovenskega naroda pa je vendarle v stoletni pasivnosti, nedelovanju in neangažiranosti posameznika v javnosti. Manjka nam družbenega in državljanskega poguma.
Marijan Zlobec