Največja raziskovalna naloga slovenskih etnologov bo povezana z zelo opazno spremembo slovenskega nacionalnega značaja v zadnjih sto letih. Slovenska poštenost, o kateri je pisal psiholog dr. Anton Trstenjak, je izpuhtela in je ni skoraj nikjer več. Etnolingvistika po slovensko dr. Marije Stanonik ima sicer podnaslov Pridnost več velja, kakor kup zlata. A to je morda bilo včasih, danes pa verjetno ne več.
Dr. Marija Stanonik, vse fotografije Marijan Zlobec
Marija Stanonik je na predstavitvi knjige uvodoma omenila, da se razcepljenost filologije stalno popravlja z nastankom novih interdisciplinarnih ved. Med njimi je tudi etnolingvistika. Ta se je posebej dobro ukoreninila v slavistiki, posebej z rusko in poljsko šolo (Nikita N. Tolstoj, Svetlana Tolstaja, Jerzy Bartminski). Namen njene knjige je oceniti dosedanje delo na tem področju in ozavestiti novo interdisciplinarno smer, ki bi povezovala etnologijo in jezikoslovje različnih smeri.
Marija Stanonik na predstavitvi knjige
Avtorica očrta predzgodovino slovenske etnolingvistike na slovenskih tleh. Najbolj drzen je bil danes pozabljeni Davorin Trstenjak, terensko najbolj zanesljiv Fran Erjavec, Matija Murko pa znanstveno tako prodoren, da ga je nemška filologija povabila v uredništvo revije Wörter und Sachen, ki je s sodelovanjem številnih narodnih filologij utirala pot današnji etnolingvistiki.
Matija Murko, foto Wikipedija
V drugi polovici 20. stoletja sta za slovensko etnolingvistiko najbolj zaslužna, le da se nista teoretično opredeljevala do nje, akademika Milko Matičetov in Pavle Merkù. Na naklonjenost vanjo zajetim vprašanjem je najbrž vplivala njuna lastna izkušnja o stiku dveh narodov in dveh jezikov. Avtorica sicer omenja in analizira delo še drugih etnologov in jezikoslovcev, kot so bili Janko Glazer, Avgust Pavel, Ivan Koštial, France Kotnik, Anton Breznik, Vilko Novak, Božo Vodušek, Jakob Kelemina, Martina Orožen, Zinka Zorko, Mihaela Koletnik…
Fran Erjavec foto Wikivir
Herta Lausegger z Inštituta za slavistiko Univerze v Celovcu se sodobni zamisli etnolingvistike približuje s številnimi kratkimi dokumentarnimi filmi o posameznih kmečkih delih med koroškimi Slovenci.
Herta Lausegger, foto Alpe – Adria Univerza v Celovcu
Informatorji pred kamero v živo poimenujejo posamezne predmete in obnavljajo delovne postopke tradicionalnih kmečkih panog, kar pride prav predvsem za ohranjanje besedišča iz slovenskih (in nemških) koroških narečij.
V nadaljevanju je snov razvrščena koncentrično. Razdelek o narodni identiteti se posveča zgodovini slovenskih mesečnih imen, kar bi se dalo obnoviti, a prave jezikovne volje v sodovni slovenski družbi ni, sicer pa je težišče na jezikovni problematiki Slovencev v sosednjih državah in ugotavlja, da vprašanje o povezanosti jezika in noše ni samo akademsko niti ne zgolj kulturno, ampak tudi politično. Se bo tako kot se že danes na severni polobli oblačilna kultura globalizira, tako zgodilo tudi z jezikom in se bodo naši potomci po vsem svetu pogovarjali v enakem jeziku, le z nekaterimi pokrajinskimi / krajevnimi posebnostmi?
Davorin Trstenjak, foto Wikipedija
Za razdelek o regionalni identiteti sta karakteristični poglavji o slovenskih ljubiteljskih narečnih slovarčkih in hišnih imenih v Žireh, medtem ko se v celostni predstavitvi Prekmurja prepletata etnolingvistično in folkloristično izhodišče.
Pavle Merkù, foto Wikipedija
Osebna identiteta se odkriva v razmerju do drugega, o čemer pričata dve poglavji polni zbadljivk, ki so urejene v pregleden sistem. Še bolj intimna je v osebnih izpovedih, o čemer priča poglavje o ustvarjanju Zlatka Pochobradskega, ki sodi v tukajšnje obzorje zaradi obstoja na križišču slovenske in hrvaške zgodovine in kulture. Zanimiva je ugotovitev avtorice dr. Stanonik, da se je po doslej znanih podatkih od Slovencev prvi ustavil pri zbadljivkah Jernej Kopitar v razpravi leta 1813, kjer je pohvalil Danteja in Alessandra Tassonija, kako dobro da sta jih znala uporabljati. Joža Glonar je uvrstil Šaljive in zbadljive pesmi na konec temeljne zbirke slovenske verzificirane folklore. Vendar bi veljala ugotovitev Nika Kureta, da nas obhajata zadrega in nesproščenost, kadar se želimo ponorčevati iz svojega bližnjega.
Milko Matičetov, foto Generacije znanosti – ZRC SAZU
Marija Stanonik napoveduje sistematizacijo snovi, nastavlja probleme, njihovo reševanje pa prepušča mladim raziskovalcem. Svojo knjigo jemlje kot prvi korak h konstituiranju nove interdisciplinarne vede – etnolingvistike.
Knjiga je razdeljena na štiri pomembne sklope: Predzgodovina slovenske etnolingvistike, Narodna identiteta, Lokalna identiteta in Osebna identiteta. Pri Lokalni identiteti opozarja, kot že rečeno, na slovenske ljubiteljske narečne slovarje (okrog dvajset), genius loci v prekmurskih folklornih pripovedih in na preteklost Žirov v luči hišnih imen. Pri Osebni identiteti pa avtorica orientacijsko uporablja tri znane slovenske pregovore: Kakor ti meni, tako jaz tebi (kar je varianta Zob za zob), Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade (več zgledov iz Svetega pisma, antične in judovske duhovne kulture) in Kar je na srcu, je v jeziku (iz narečnih pesniških zbirk Zlatka Pochobradskega iz Gorskega Kotarja), omenja pa še narečne pesmi Miroslava Krleže v kajkavščini; Balade Petrice Kerempuha, Stjepana Štefe Pulišelića z Brača v čakavščini, Ivana Gorana Kovačića s pesmimi v narečju rojstnega Lukovdola ob Kolpi…
Zdi se, da se etnolingvistika kot nova veda počasi sestavlja.
Naslovnica
Marijan Zlobec