Placido Domingo v Stožicah, zadnja provincialna kramarija

Dvakrat lahko posredno ali neposredno padeš v nezavest: če preslišiš oglasno bombardiranje nacionalnega radia, da bo 20. januarja v areni ali Dvorani  Stožice nastopil slavni španski tenorist Placido Domingo in le vidiš celostranske oglase s portretom nekoč tenorista, sedaj baritonista Placida Dominga, ali pa če poslušaš na nacionalnem radiu zvočne oglase, ki se bodo do samega dogodka postoterili, in prepoznaš posnetek La dona e mobile, star najmanj trideset let.

Placido Domingo v Scali leta 2016, foto Marijan Zlobec

Reklamiranje pevca, ki še nikoli ni gostoval pri nas, niti ni imel prave želje ali namena, razen ko bi se pokazala muzika, kot jo poznajo vsi ljudje, vseh ras in veroizpovedi, je milo rečeno neokusno, nepošteno in glede predvajanja starih posnetkov zavajajoče.

Pismo Placida Dominga slovenski javnosti

“Z velikim veseljem se vračam v vaš konec sveta in nestrpno pričakujem koncert v Ljubljani.

Načrtovani glasbeni program je kombinacija različih zvrsti. V prvi polovici nastopa bom prepeval izbor iz oper Guiseppeja Verdija in drugih veličastnih skladateljev. Duete iz La traviate in Il trovatore bom odpel z dvema mladima sopranoma. Za dodatek bo tukaj moj osebni izbor opernih arij.

Drugi sklop programa bo vključeval odlomke iz španskih zarzuel in latinske crossover pesmi. In povrhu še kakšno presenečenje.

Veselim se prijetnega večera z vami.«

S prisrčnimi pozdravi,

Plácido Domingo

Neskonča lahkost pisanja in prepevanja, vzgajanja in opismenjevanje novih množic “v vašem koncu sveta”, ki je očitno tako daleč od civilizacije in kulture, kaj šele umetnosti in še posebej operne, čeprav so bile prve operne predstave v Ljubljani že v drugi polovici 17. stoletja ali pred 350 leti.

Ljubljana zadnja na Balkanu, bi lahko dopolnili reklamo Placido Domingo prvič v Sloveniji.

(V oklepanju bi o zgodovini načrtovanih Domingovih nastopih v Ljubljani moral kaj malega povedati, a bi se za zdaj “zadržal”).

“Kralj opere prvič pred slovenskim občinstvom!” je slogan, ki mu načeloma ni kaj oporekati, težava je le v tem, da bi se to moralo zgoditi pred 30, 40 ali celo več leti, ko je bil pevec v vrhunski glasovni kondiciji, ne pa sedaj, ko je star že, to itak nihče ne ve, ker poznavalci trdijo, da je uradna letnica rojstva 1941 zlagana in da je prava pet let zgodnejša. A to nikakor ni naš problem.

“76-letni »kralj opere« je svetovno priznani vsestranski umetnik. Eden najboljših in najvplivnejših opernih pevcev v zgodovini, je tudi dirigent in gonilo znamenite LA Opere v Los Angelesu. Njegov repertoar vključuje rekordnih 147 vlog – največ med tenorji – in več kot 3800 nastopov. Posnel je več kot 100 oper, arij, kompilacij in duetov, ki so mu prinesle 12 nagrad grammy in 2 nagradi emmy. Posnel je več kot 50 glasbenih spotov. Ob treh operetnih filmih: Carmen, La Traviata in Otello, je posodil glas junaku Montu v filmu Čivava iz Bevery Hillsa, igral samega sebe v epizodi priljubljenih Simpsonovih, prenos opere Tosca v Rimu pa si je ogledalo več kot milijardo gledalcev iz 117 držav. José Carreras, Plácido Domingo in Luciano Pavarotti so leta 1990 v sklopu projekta Three Tenors nastopili pred milijoni ljubiteljev opere.

Plácido Domingo je prejemnik častnih doktoratov univerz v Oxfordu in New Yorku. Obe priznanji je dobil za dolgoletno zavezanost in prispevek glasbeni umetnosti.”

Kot ste opazili, bi bil za Ljubljano in njeno glasbeno kulturo aktualen in vrhunski glasbeni dogodek, ko bi Domingo nastopil v kombinaciji in na svetovni turneji treh tenoristov vsaj v prvi polovici devetdesetih let.

Ruska sopranistka Olga Peretjatko in Placido Domingo na dunajskem Opernem plesu, foto dunajska Državna opera/Michael Pöhn

Oglaševanje in trženje se je komaj začelo, ko že z veseljem objavljajo komentarje, ki so po svoje zelo “ilustrativni”. Doslej so dobili – enega.

“Komaj čakam na dogodek?

Vedno je bla moja želja, da tega umetnika slišim v živo. Komaj čakam na dogodek. Pa še to, ker se koncert nekako pokriva z mojim rojstnim dnem, me je nanj povabil moj zet. Pa naj še kdo reče, če nimam krasnega zeta.” (Ocena 5 zvezdic).

Placido Domingo v Stožicah ne bo poceni: Gold Parter že od 250 EUR, spominska vstopnica 255 EUR, Premium parter že od 190 EUR, Parter 1. kategorije že od 149 EUR, Parter 2. kategorije že od 129 EUR, Zeleni ring 1. kategorije že od 129 EUR, Zeleni ring 2. kategorije že od 98 EUR, Zeleni ring 3. kategorije 75 EUR, Rdeči ring 1. kategorije že od 65 EUR, Rdeči ring 2. kategorije že od 49 EUR, Spominska vstopnica 54 EUR, Lože že od 199 EUR. Za naše razmere je to… Ni moje, da sodim, vsakdo se sam odloča.

Placido Domingo kot Simon Boccanegra, foto Teatro alla Scala/Brescia/Amisano

Placido Domingo v resnici še vedno nastopa v operah in na festivalih, na Dunaju, v Milanu, Salzburgu, a tam je desetletja dolgo oblikoval njihovo glasbeno kulturo in imajo ljubiteji glasbe nanj spomine in umetniška doživetja dolge štirideset let. To je velika razlika, ker je tam prisoten kontinuirano. Tisoči in tisoči ga imajo v svojem glasbenem spominu, imajo topla, srčna doživetja, se spominjajo različnih vlog, mnogih sopevcev in dirigentov, če spomnim na Bizetovo Carmen s Carlosom Kleiberjem v dunajski Državni operi, ko je bila Carmen ruska mezzosopranistka Jelena Obrazcova. Ali pa kot Otello v milanski Scali z istim dirigentom že leta 1976.

Francesco Foscari (Placido Domingo) ne odpusti ne sinu Jacopu (Francesco Meli), ne njegovi ženi Lucrezii (Anna Pirozzi), foto Teatro alla Scala/Brescia/Amisano

Kakorkoli obračam, naštevanje Domingove zgodovine ne pomeni ničesar v kontekstu samega ljubljanskega nastopa, razen morda spodbude, da ga bomo  “končno prvič videli v Ljubljani in v živo”, kar je za mnoge očitno največ, kar se jim lahko zgodi, medtem ko so imeli štirideset let in več časa, da bi ga šli poslušat v Milano, Verono, Salzburg, na Dunaj…, če že ne kam “v vaš konec sveta”. Lepo od njega, da ta konec sveta končno spozna, še posebej pa “najlepše mesto na svetu”. Kako je sploh mogel biti in preživeti kot tak estet, da tega mesta še ni doživel?

Placido Domingo pozdravlja orkester milanske Scale in se mu zahvaljuje za odlično spremljavo njegovega petja, fotografije Marijan Zlobec

V zadnjem času sem Placida Dominga večkrat videl, najbolj mi je bil všeč v milanski Scali, tako v Verdijevi operi Simon Boccanegra kot Dva Foscarija. O Domingu nikoli nisem pisal s kakšno rezervo, kaj šele slabo. Tako sem o Domingovem nastopu v milanski Scali julija lani zapisal:

“Umetniški pojav slavnega tenorista, dirigenta, sedaj že več let baritonista Placida Dominga vznemirja svetovno glasbeno javnost že desetletja. Nihče ni nikoli pomislil, da bo Domingo pel še v tako poznih letih svoje zelo dolge umetniške kariere.

Placido Domingo, foto Marijan Zlobec

Še manj pa, da je kot umetniška osebnosat še vedno vrhunski, da ne rečem izjemno prepričljiv v vseh vlogah, v katerih v zadnjem obdobju poje. Tako je bilo pred  dnevi v  milanski Scali, kjer je pel naslovnega junaka v Verdijevi operi Simon Boccanegra…Domingo je na koncu predstave na odru pokleknil, se z desnico dotaknil odra in se prekrižal, češ sam ne vem kdo me vodi, da lahko še pojem…Domingo je v tej vlogi prežet z identiteto opernega lika po vseh parametrih; starosti, izkušenosti, zrelosti, interpretativni prepričljivosti, glasovni zanesljivosti, odrskem fluidu, morda je na posameznih mestih šibkejši v čistosti italijanske dikcije, kar naredi (kritičnemu) opazovalcu, ki lahko na sedežu pred seboj spremlja tekst petega, celo vtis, kot da ne ve čisto natančno za vsako besedo kaj pomeni.”

Osebna drama družine Foscari ljudi in svet deseterice ne gane, foto Teatro alla Scala/Brescia/Amisano

Ob predstavi Dva Foscarija v Scali sem še prej zapisal: “Za slavnega špansko baskovskega tenorista, sedaj baritonista in dirigenta Placida Dominga ni počitka. Starejši kot je,  bolj ali več nastopa; nihče ga ne izpusti iz rok, pa naj gre za njegovo slovito svetovno tekmovanje opernih pevcev Operalia, dirigiranje koncertov in opernih predstav, nastopanja kot pevec in dirigent na dunajskem Opernem plesu ali za petje sedaj že baritonskih vlog po vsem svetu ter nastopanja v teh vlogah v opernem filmu (kot Rigoletto). Trenutno je v Milanu, kjer poje v manj znani Verdijevi operi Dva Foscarija.”

Ali še:“Placido Domingo ruši vse rekorde nastopanja, tako “po dolžini” kot “po širini”, se pravi po številu let nastopanja in po številu predstav ter naslovov oper in operet, pa še zurzuel. Zakaj je ravno pri njem tako, je vprašanje načina življenja z glasbo, še posebej z opero, nadzor telesa, celotnega “sistema”, ki je potreben za končni glasovni odrski efekt, porazdelitev moči in energije, varčevanje z glasom na vajah, ko je dovolj markiranje (česar nista počela na primer Maria Callas in Mario del Monaco in sta prehitro izgubila glas). 

Domingo ima nejvečji odrski fluid od vseh nastopajočih v operi. Takoj začuti vlogo in njen karakter, finese, poseben izraz…Domingo v svoji baritonski vlogi svetlejši, kot bi si sam želel, a je vseeno njegova odrska prezenca zgledna, zaokrožena, osebnostna celo v hudih dilemah, ko ni povsem jasno, kako se bo dogajanje razvilo…”

Dobro, to so vtisi s svetovnega opernega dogajanja, konkretno v Scali, kjer je že sam ambient z ansamblom vrhunski.

Povsem drugo ali nekaj drugega je športna dvorana Arena Stožice, ki nikakor ni primeren prostor za operne večere. A tako je, če stvar organizira nikomur znana IZSTOPAJ d.o.o. iz Maribora (znan je zgolj ustanovitelj in direktor Sašo Todorović, ki je hkrati edini ali 100 % lastnik podjetja, registriranega 13. 1. 2017), soorganizator pa je očitno nacionalna RTV Slovenija s svojimi Simfoniki, tako da bo lahko tri mesece “brezplačno” reklamirala “svoj” dogodek vse do daljnega 20. januarja, kar je povsem neprimerljivo z reklamami za kakršen koli drug ali drugačen glasbeni ali kakšen kulturni dogodek. Ni neopazno, da ni naveden dirigent koncerta in ne z Domingom nastopajoči sopranistki, program pa najavljen zgolj okvirno.

Sašo Todorović, direktor Večera, foto uradna predstavitev

Ali ste za gospoda Sašo Todorovića slučajno že slišali? Vprašajte na Večeru.

Koncert oglašujejo kot “Kmalu razprodano – na voljo le še nekaj vstopnic.” Menda skupaj le še 118, od tega v parterju 22, v zelenem ringu pa 16…

Poteka zadnja provincialna kramarija RTV Slovenija, še posebej z direktorjem ali vodjo OE Glasbena produkcija Patrikom Greblom, kamor spadajo Simfoniki RTV Slovenija, in neznanim podjetjem edinega lastnika in najbrž zaposlenega Sašo Todorovića ?

Cvenki, cvenki, cvenki…

Patrik Greblo, foto uradna stran koncertne knjižice Simfonikov RTVS

Tenorska “okupacija Ljubljane” se s Placidom Domingom ne bo zgodila prvič. Ampak v Ljubljani na koncu svojih karier vedno vsi zmagajo; kot med drugo svetovno vojno s kultiviranjem italijanske okupatorske vojske in domačih opernih ljubiteljev Beniamino Gigli, potem Giuseppe Di Stefano že v Cankarjevem domu na začetku njegovega obratovanja, Nicolai Gedda s Slovenskim oktetom v stolnici svetega Nikolaja, potem José Carreras ali pravilneje Josep Maria Carreras in bolj pošteno, saj je Katalonec, rojen celo v Barceloni in bi pričakovali, da bo nocoj zapel v katalonskem parlamentu ob razglasitvi Republike Katalonije, pa še kasneje Luciano Pavarotti, nazadnje že v Stožicah Andrea Bocelli, sedaj pa nam manjka le še Placido Domingo in smo “celi” ali “vsi”. Evo, pa smo ju ujeli: Baska Placida Dominga in Katalonca Josepa Mario Carrerasa.

Španija bo razpadla na prave in resnične etnične identitete tudi brez njiju. Kdaj bomo razpadli mi? Še na večji provincialni nič, kot že je ?

Marijan Zlobec

https://marijanzlobec.wordpress.com/2016/02/29/placido-domingo-spet-poje-v-scali/

https://marijanzlobec.wordpress.com/2016/03/08/placido-domingo-se-vedno-premaga-vse/

https://marijanzlobec.wordpress.com/2016/07/21/placido-domingo-sijajen-simon-boccanegra/