Ekrazit škotskega navdušenja se po Ljubljani nadaljuje in vedno bolj krepi. Škoti so bližji svetovnemu prvenstvu kot mi. Ta zavest jim daje upanje, da bodo čez nekaj ur v Ljubljani zmagali.
Nas je nekako sram, da smo izgubili z Angleži v Londonu v zadnji minuti sodnikovega podaljška in z gesto svetovnega vratarja, ki je reagiral na ravni slovenske nogometne podzveze.
Take imamo.
Prešernov spomenik prenese vse.
Cankarjevo nabrežje je čudovit transparentno-zastavni prostor.
Tromostovje bo stopilo v škotsko zgodovino.
Z zastavo v WC.
Bobnar za ljubljanski spomin.
Makalonca.
Vse do bolšjaka.
In Mesarskega mosta.
V Ljubljano po zadnjo zmago.
Od turizma imajo profit samo gostinci.
Škotska noša je obvezna.
Škoti hvalijo prekrasno in toplo vreme.
Počitek in kramljanje ob Ljubljanici.
Bolj burno je v Knafljevem prehodu.
Zastave, kjer so prenočevali.
V odsotnosti slovenskih zastav so nam pomagali Škoti.
Še ne vemo, katera zastava bo največja.
Jih bo pa nekaj sto.
Iskanje najbolj izvirne oprave bo težko.
Tudi na hrbtu se da kaj videti.
Pred Begićevim županom Ivanom Hribarjem.
Kaj se je naučil naš Srečko ?
Da fantom manjka samozavesti.
Kje pa se jo dobi ?
Na Tromostovju.
In na Mesarskem mostu.
P. S.
Srečko Katanec je po nocojšnji tekmi dejal, da ni prevzel vodenja reprezentance z namenom, da bi odšli na svetovno prvenstvo v Rusijo.
To se je videlo. In rezultate še zlasti lahko primerjamo s košarkarji.
Glavni krivci so novinarji, ki so marsikaj videli, kar ne bi radi, ali pa morda ne bi smeli.
Je pa videl France Prešeren.
Marijan Zlobec