Na drugem koncertu za Modri abonma Slovenske filharmonije se je pokazalo, da naši glasbeniki igrajo dobro samo tedaj, ko je na odru kot solist in dirigent nekdo, ki ga imajo, in tudi je, močnejši od njih. Kot da smo v živalski divjini.
Julian Rachlin, vse fotografije Marijan Zlobec
Morala zgodbe je, da ne sme nikoli pred orkestraše stopiti nekdo, ki ni nad njimi, boljši od njih in, posledično, ima zgolj svoj umetniški ali programski koncept, s katerim se nikomur ne bo prilagajal.
Kaj to pomeni za slovenski program v abonmajskih sporedih, si ni težko predstavljati: smrt slovenske izvirne glasbe, starih in novih skladateljev ter najnovejših, naročenih novih izvirnih del, v katere slovenski skladatelji polagajo vse upe, za sedaj in za naprej.
Julian Rachlin in Sarah McElravy
Svetovno znanemu violinisti Julianu Rachlinu ne pride niti na misel, da bi dirigiral in kot solist izvedel kakšno slovensko delo, niti ni vprašal, ali imamo kakšen violinski koncert. Seveda jih imamo, in to dobre. Ker zna brati note, zanj ne bi bil problem izvesti kakšnega Iva Petriča, Uroša Kreka…pa do Tomaža Sveteta in Nine Šenk, če že ne bi želel izvajati Lucijana Marijo Škerjanca, Matijo Bravničarja, Slavka Osterca, Daneta Škerla, Marijana Lipovška, Janeza Matičiča. Primož Ramovš je napisal celo Koncert za violino, violo in orkester. To bi bil potem kompliment kulturi in umetnosti, v kateri vendarle ni tako tuj, saj je pri nas gostoval že večkrat. Mi smo vedno samo “plačniki”. Zelo redka so vprašanja: “Kaj lahko jaz naredim za vas?”
Julian Rachlin je kot vrhunski violinski virtuoz in solist zahteven tako do sebe kot do orkestra, kar se je pokazalo v obeh kompozicijah v prvem delu koncerta.
Julian Rachlin in Sarah McElravy zadovoljna po nastopu
Uvodna priredba Sonate za violino in klavir, op. 134, napisane za Davida Ojstraha in Svjatoslava Richterja, je v priredbi Michaila Zinmana kljub sorazmerni dolgosti pokazala nekatere nove aspekte, poklede na Šostakoviča v smislu glasbenega eksistencializma, avtorefleksije, manj kritične napadalnosti, ognjevitega akcentiranja, tako značilnega za čas pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej. Stalin je že petnajst let mrtev in morda celo pozabljen, niso pa pozabljene temeljne eksistencialije ruske družbe, še posebej svoboda, svobodomiselnost, intelektualna odprtost, prostost gibanja, umetniška svoboda in pravica do mednarodne uveljavitve (Pasternak)… Prefinjena, tiha, vedno le med pianom in pianissimom, pa največ do mezzoforte, je Sonata v treh stavkih kot nalašč napisana za odlične godalce. Julian Rachlin je v naših godalcih odkril marsikaj, kar sami od sebe zlepa ne ali nočejo pokazati, dokler jim kdo ne stopi na žulj. Kolikor je to grdo, je rezultat lep.
Julian Rachlin
Ves Šostakovič je bil izdelan do podrobnosti, tako v orkestru kot solistu, še posebej v zvočnem prelivanju in ne prekrivanju ali dominaciji. Morda se je čistost oziroma zlitost rahlo porušila le v nekaterih zelo hitrih, tehnično zahtevnih pasažah v tretjem stavku, tik pred kadenco, ko Rachlin orkestru ni dirigiral.
Koncertantna simfonija v Es-duru za violino, violo in orkester, KV 364/320d Wolfganga Amadeusa Mozarta je bila izvedena z vso občutljivostjo in smislom za finese čiste igre tako obeh solistov, še posebej v dialogu, in še zlasti v oktavah, pa tudi v spremljavi prav tako intenzivne igre orkestra. Pogled Juliana Rachlina na Mozarta je morda nekoliko manj klasicističen in bolj sodoben, manj igriv in bolj prefinjeno meditativen, ognjevit, a spet pod nadzorom in v dialogu, ki ga tu lahko razumemo še kot dialog med moškim in žensko (odlična violistka Sarah McElravy), ne nekakšno glasbeno sporazumevanje in “osvajanje”, pri čemer ženska ne reče tako hitra “ja”, še posebej, če je sama dobra in mora biti “on” še močnejši. To sicer zveni nekoliko seksistično, a kot veste, je bil Mozart mnogoobrazen in ne najbolj čist karakter. No, tu ne bi šel rad predaleč, saj se tega na odru ni slišalo. V celotni interpretaciji je bilo nekaj dinamičnih neravnovesij v težkih pasažah obeh solistov na začetku tretjega stavka, ko je orkester preglasil oba solista.
Beethovnova Sedma simfonija v A-duru, op. 92 je bila izvedena solidno; na začetku je bil tempo nekoliko upočasnjen, v tretjem in četrtem stavku pa rahlo prehiter. Lahko bi bil impulz posameznih solov in sekcij še bolj osamosvojen in eksakten, drzen, dramatičen, z več akcenti, kot jih je nakazal vzornik Carlos Kleiber. Zvočni ekrazit na koncu tako rekoč nima meja, če so vsi tako razpoloženi in zanj pripravljeni. Čisto do konca niso šli, a je bilo občinstvo vseeno zadovoljno, tako da smo na koncu dočakali stoječe in skandirajoče aplavze.
Marijan Zlobec