Založba Beletrina je na svoji zadnji tiskovni konferenci predstavila štiri nove knjige proze, pri čemer najbolj razveseljuje dejstvo, da je delo slovenskega pisatelja Marka Sosiča Balerina, Balerina dočakalo ponatis in hkrati avtorjevo nekoliko prečiščeno ali popravljeno verzijo.
Glavni in odgovorni urednik zbirke Beletrina Mitja Čander je spomnil na velik odmev festivala Dnevi poezije in vina na Ptuju, kot že nekaj let del evropske pesniške platforme Versopolis, ki jo podpira program Ustvarjalna Evropa Evropske unije, pa uspeh pisateljice Ane Schnabl in pesnika Aleša Štegra v tujini, odmevnost mednarodne revije Versopolis, poleg tega pa so tik pred izidom nove knjige, med njimi novitete Iva Svetine, Toneta Partljiča, Vlada Žabota, Aleša Štegra, prevod Emila Zolaja…
Mitja Čander
Veliko pozornosti je bilo namenjene Baleriji, Balerini, ker je redek primer uspeha domače knjige pri bralcih (razen nagrajencev ali finalistov kresnika , tako da je avtor sam prispeval kratek zapis k ponatisu z naslovom Sijaj.
Zanimiva je že uvodna Sosičeva ugotovitev, da je Balerino, Balerino pisal v času, ko je inmel občutek, da je izgubil svoj notranji obraz, svoj fokus, svoje osišče. To naj bi se zgodilo ob spoznavanju temnejše plati človekove narave in njegovega duha (okrog leta 1991). Dotlej je bil brezpogojni vernik v človeka, v njegov intelekt in njegovo občutljivost. O tem Sosič piše bolj podrobno, še posebej, ko nastopi avtorefleksija o svojem emotivno-intelektualnem izvoru, še posebej v zgodnjem otroštvu (krščanska vzgoja). Potem nastopi delo umetniškega vodje v Primorskem dramskem gledališču in vojna za samostojno Slovenijo. Pred pisanjem Balerine, Balerine je že imel objavljeni dve knjigi: novelete Rosa na steklu in dnevniško gledališko kroniko Tisoč dni, dvesto noči: moj čas v Primorskem dramskem gledališču. Balerina, Balerina je začel pisati v Gorici leta 1995. Pripovedno perspektivo je našel v očeh osebe iz svojega domačega okolja. Balerina s svojo drugačnostjo ne doživlja samo realnega sveta, ampak ga s “svojo odmaknjenostjo, norostjo in svojo težnjo, da bi se odlepila od tal in našla pot v nekakšno vertikalo svojega nezavednega, bistfgeno presega.”
Veronika Rot, Leonora Flis in Mitja Čander
“V kratkem romanu Balerina, Balerina gledamo na svet skozi oči dekleta, ki je bilo nekoč povsem normalno dekletce, potem pa se je nekaj v njej premaknilo, zlomilo, zamaknilo do te mere, da je nehalo govoriti, se miselno razvijati, umsko rasti. Zdravnik pojasni, da pač tako je, da se včasih zgodi tako in otrok ostane otrok, ujet v telo, ki se stara po zemeljskih zakonih. Starajo se tudi tisti, ki za Balerino skrbijo. V prvi vrsti je za Balerino najpomembnejša njena mama, pa oče in ostala družina. V širšem družinskem krogu Balerino obdaja izjemna pozornost, skrb, nežnost in razumevanje. Vse tisto, kar bi vsi ljudje morali imeti, a skozi zgodbo izvemo, da ni vedno tako. Vsak od Balerininih bližnjih se sooča z željo po intimni sreči, zadovoljstvu, vsak ugotavlja, kako hitro lahko življenje prinese nekaj povsem nasprotnega ali celo spolzi s tega planeta. Znotraj tega izjemnega in nagrajenega kratkega romana se nahaja še ena plast pripovedi, značilna za avtorja, svet tržaških Slovencev. Hrepenenje po ohranjanju slovenstva ostaja globoko zasidrano v vseh, sploh v Balerinini materi, ki si neumorno želi še enkrat v življenju videti rodno vas na slovenski strani meje.” (iz predstavitve romana).
Izvršna urednica Špela Pavlič
Marko Sosič (1958) je pisatelj ter gledališki in filmski režiser. Za roman Balerina, Balerina je med drugim prejel nagrado vstajenje, roman pa je bil uvrščen med deset najboljših slovenskih romanov po letu 1989 in izbran za evropski projekt 100 slovanskih romanov. Tudi s poznejšimi deli je bil avtor nominiran za najpomembenjše slovenske literarne nagrade. V času predstavitve ponatisa svojega romana je v Rusiji na svojih literarnih popotovanjih.
Veronika Rot je prevedla roman Dublineska. Pisatelj Enrique Vila – Matas skozi romanesknega junaka Samuela Ribo išče neposredni dialog s svojim velikim vzornikom, irskim pisateljem Jamesom Joyceom in še posebej njegovim romanom Ulikses, ki se dogaja v enem samem poletnem dnevu. Junak odpotuje iz hotelske sobe v francoskem Lyonu naravnost v Dublin, kjer se sicer Ulikses dogaja na Bloomsday 16. junija, njegov junak pa je Leopold Bloom. Pisatelj aktualizira širše teme, povezane s propadlim založnikom in založbo, notranjo, eksistencialno junakovo krizo in svojevrstni pogled na lastno smrt in pogreb (kot v šestem poglavju Uliksa pogreb Paddyja Dignama)
“Roman Dublineska je fiktivno potovanje skozi sodobno zgodovino literarnega založništva. Glavni junak romana je upokojen in bankrotiran založnik, ki je vse svoje življenje iskal pisateljskega genija, a ga ni našel. Namesto tega se je znašel na koncu svoje poti, ki je obenem konec dobe tiska in začetek vstopa v digitalno dobo. Dublineska je nekakšen intimni sprehod preko mostu, ki povezuje presežni Joyceov svet z lakoničnim Beckettovim, obenem pa je osrednja pot velike literature zadnjih desetletij: pot, ki vodi od bogastva prvega Irca k namerni siromašnosti drugega, od Gutenbergove dobe k dobi Googla, od obstoja svetega (Joyce) do mračnega izginotja boga (Beckett), od epifanije k afoniji. Enrique Vila-Matas je z romanom Dublineska dosegel enega vrhuncev svojega ustvarjanja.“
Prevajalka Veronika Rot
Španski pisatelj Enrique Vila-Matas (1948) je po izobrazbi pravnik in novinar. V svojih delih se zmeraj znova loteva teme odnosa do literature, pisanja. Njegov literarni opus obsega več kot štirideset knjig, za katere je prejel številne španske in mednarodne literarne nagrade. Njegova dela so prevedena v več kot trideset jezikov.
Thomas Bernhard je pri nas znan že skoraj v celoti. Največ knjig je prevedel Jani Virk, sedaj pa se mu pridružuje še hči Sara Virk. Ona je prevedla devet pripovedi, on pa tri in prispeval spremni esej Igra z apokalipso, osebna in splošna kronika. Poudarek je na analizi pisateljevih literarnih videnj človekove grozljivosti kot bistvu njegove eksistence.
“Knjiga vključuje dvanajst krajših in daljših pripovedi avstrijskega pisatelja Thomasa Bernharda, objavljenih med letoma 1960 in 1971. Gre za zbirko najbolj emblematičnih primerkov kratke proze avtorjevega zgodnjega obdobja, v katerem je že razvil svoj nezamenljivi pripovedni slog, ki se giblje v registru igre maničnih ponovitev in divjih prevračanj vsega izrečenega ter slovi po briljantno črnem smislu za humor – slog, ki ga tudi slovensko bralstvo že dobro pozna iz njegovih romanov.
Prevajalec in avtor študije o Bernhardu Jani Virk
Bernhard tudi v svoji krajši prozi pisanje in jezik uporabi kot strategijo preživetja in sredstvo za boj proti bolezni in smrti, podobno kot v romanih pa tudi tu spretno prepleta avtobiografsko s fiktivnim in se kritično spoprijema s pojmom družine, medčloveškimi odnosi, temnimi stranmi avstrijske preteklosti in sedanjosti ter tragikomičnostjo človekove eksistence nasploh. V teh pripovedih se njegovi zabavno-godrnjavi liki sprehajajo po zakotnem avstrijskem podeželju, po Dunaju, pa tudi po italijanski Tirolski ter se tako ali drugače sprašujejo, kot pravi tudi eden od naslovov: »Je to tragedija? Je to komedija?«
Thomas Bernhard (1931–1989) je eden najpomembnejših avstrijskih in nemških pisateljev 20. stoletja. Njegovi teksti so že ob izidu sprožali številne burne polemike in škandale, njegov nezamenljivi prozni stil in konciznost njegovega ustvarjalnega duha pa vse do danes navdušujeta nove generacije bralcev.
Še hujša grozljivost se dogaja v romanu Ozka pot globoko do severa, o čemer je pripovedovala prevajalka Leonora Flis.
“Roman portretira življenje Avstralca Dorriga Evansa, ki je v času druge svetovne vojne kot japonski vojni ujetnik prisiljen v gradnjo burmanske železnice, imenovane tudi »železnica smrti«. Dorrigo preživi pekel in po koncu vojne postane kirurg, v Avstraliji pa ga po vojni častijo kot vojnega heroja. Dorrigo se v mladosti zaljubi v Amy, za katero kasneje izve, da je poročena z njegovim stricem Keithom Mulvaneyjem. V kompleksni zgodbi spoznavamo različne moralne stiske, s katerimi se Dorrigo srečuje kot vojni ujetnik in tudi kot kirurg. Spoznamo njegovo ženo Ello in otroke, vendar Dorriga, kljub njegovi navezanosti na družino, vidimo tudi kot prešuštnika. Zapleta se v številna razmerja, ki mu, sploh v starejših letih, dajejo občutek živosti. Tematika vojne in z vojno povezanih travm je vpletena v celotno zgodbo. Pretresljiv roman obuja pomembno in včasih pozabljeno poglavje zgodovine, ki je Avstraliji prineslo ogromno bolečine in izgub.” (iz Beletrinine predstavitve romana).
Prevajalka Leonora Flis
Avstralski pisatelj Richard Flanagan (1961) je za svoja leposlovna dela prejel številne nagrade, nazadnje je leta 2013 prav za roman Ozka pot globoko do severa prejel prestižno nagrado Man Booker. Slovenski bralci so ga spoznali preko knjig Plosk ene dlani, Smrt rečnega vodnika in Neznana teroristka. Poročen je s potomko slovenskih emigrantov v Avstralijo, s Slovenijo pa ga poleg te srčne povezujejo tudi številne prijateljske vezi.
Marijan Zlobec