Društvo slovenskih skladateljev je za uvod v novo koncertno sezono pripravilo Noč slovenskih skladateljev. Osterčeva dvorana Slovenske filharmonije je bila neprimeren prostor za vse. Najprej so tolkala zasedla več kot polovico male dvorane, tako da je ostala za obiskovalce koncerta zgolj gneča v zadnjem delu, zrak je bil vse slabši, po štirih urah pa so bili ljudje, kolikor jih je še ostalo, že povsem dehidrirani. Spodaj pa je samevala Kozinova dvorana. Očitno Kozina ni bil dovolj velik in močan skladatelj, da bi DSS sprejelo edini pravi prostor za svoj večer.
Tolkalka Barbara Kresnik, vse fotografije Marijan Zlobec
Tako je bila Noč slovenskih skladateljev nagnetena z vsem in vtis je bil, kot da so vsi nekomu napoti. Če odra ni, potem vidiš slabo, če je ozvočenje slabo, pa še slišiš slabo, zlasti recitatorje oziroma pevce, če se onemu, kar smo slišali, sme reči petje. Prav tako je bilo fizično oteženo gibanje nastopajočih; vsi so bili po svoje ovirani. Bistvo slehernega koncerta je, da so vsi nastopajoči maksimalno postavljeni, in to na odru, ne na tleh.
Zvok v zraku
Na programu je bilo kar osemnajst novih del prav toliko skladateljev. Producent večera je bilo samo Društvo slovenskih skladateljev, koproducent pa Slovenski tolkalni projekt kot nastopajoči (s posameznimi člani) v vseh kompozicijah, v katerih so bila uporabljena tolkala.
Polni zadnji del Osterčeve dvorane
Ta “tolkalni del” je bil izrazno, vsebinsko, izpovedno, tematsko, inventivno…močnejši; polkazal je, da se je s pojavom Slovenskega tolkalnega projekta v slovenski glasbi, še posebej izvirni ustvarjalnosti, v zadnjem obdobju zgodil precejšen napredek, razvoj in vsebinska obogatitev celotnega spektra izvirne ustvarjalnosti in poustvarjalnosti. To smo videli na mnogih koncertih, ne le na Noči slovenskih skladateljev.
Violinist Matej Haas in violončelist Zoran Bičanin
Je pa tak “projekt” hkrati pokazatelj precejšnjih razlik med skladatelji, njihovimi zmožnostmi, vizijami, navdihom, idejami, kompozicijskimi principi, sestavljanjem različnih komponent v celoto in na koncu samo izvedbo. To soočenje je po svoje plodno, kot se reče, ker na koncu dobimo cel spekter novih prvič izvedenih kompozicij in vidimo, kako “učinkujejo”.
Recitatorka Špela Frlic
To učinkovanje pa ne nastane samo od sebe, ampak s temeljnimi ustvarjalnimi idejami in njihovo realizacijo. Občinstvo samo je z aplavzi določilo, kaj se mu je zdelo dobro in kaj zgolj povprečno.
kot domnevo najvišjega regulativnega akta, ki najk bi ščitil avtorja, umetnika, kot ustvarjalca umetnin, ki i majo svojo neodtujljivo in trajno vrednostz.
Skladatelj Žiga Stanič
Najbolj je presenetil Žiga Stanič, v pozitivnem smislu, s svojo kompozicijo ZAKON za recitatorja in tolkalca. Stanič je pravzaprav najbolj dojel paradoks ustvarjalne sfere v sodobni Sloveniji, ko je izbral odlomke iz Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), ki ga je deloma pustil dobesedno, še več pa spremenil v nekakšen “metajezik” ali celo jezik, ki je s podvojenimi zlogi in vokali dajal vtis drugih jezikov, kot madžarščine… Problem te kompozicije je, da razkriva antikulturno birokratizacijo zakonskega akta kot domnevo najvišjega regulativnega zakona, ki naj bi ščitil avtorja, umetnika, kot ustvarjalca umetnin, ki imajo svojo neodtujljivo in trajno vrednost. Žiga Stanič pa je v tekstu odkril svojevrstno birokatsko latovščino, picajzlost in pikolovskost, nerazumljivost, povezovanje “glavnih” vsebin z opombami pod črto, v malem tisku, ki pa bistveno vplivajo na vsebino, še posebej v finančnem smisli, ki je za umetnika vedno katastrofalen. Stanič je v svoji nameri v celoti in sijajno uspel, pri čemer je imel srečo z izborom interpreta, to je bil Jure Ivanušič, spremljal pa ga je tolkalec Franci Krevh.
Z Zakonom nad umetnika (Franci Krevh in Jure Ivanušič)
Nastala je svojevrstna, v bistvu neponovljiva groteska, parodija, ironija, recitatorko-tolkalska družbeno kritična, skoraj pikantna podoba uzakonjanja nečesa, kar je povsem zunaj zakonov, kot je ustvarjalna in idejna svoboda. Žiga Stanič pravzaprav ne ve, da je s to kompozicijo po svoje oživil lik Hansa Sachsa in njegovih mojstrov pevcev nürnberških. Med Ivanušičevo recitacijo se je zdelo, kot da Hans Sach tolče s kladivom po žebljih v čevlje, da bi svetu pojasnil, kaj je normativno edino prav in zveličavno. Tolkalec je spremljevalec kot da čaka na izrečeno vsebino, nato pa jo tolkalsko “pokomentira” ali pa jo z izborom “rekvizitov” in skorajda že režijo razume kar sočasno. ZAKON je pokazal največ, čeprav je po vsebini bil v bistvu najmanj.
Kompozicija Vladimirja Hrovata (drugi z leve)
Prav tako svojevrstna je bila kompozicija Utrinki iz Simoninih voščilnic Vladimirja Hrovata. Kompozicija je nastala na podlagi individualnih tekstov, voščilnic sodelavke v ansamblu ustnih harmonik. Hrovat je sestavil nekakšen menartovski kroki, s čimer je dal osrednjo funkcijo tolkalki, recitatorki in pevki, tu Barbari Kresnik v več različnih funkcijah ali vsebinskih trenutkih, pri čemer je vendarle v ospredju ženska. Šest plesnih ritmov, ritmiziranega tolkalskega utripa, drobnih efektov, prizorčkov ali utrinkov.
Jure Ivanušič s Krokarjem
Skladba Krokar Nane Forte za recitatorja in tolkalca je nastala v sodelovanju z Juretom Ivanušičem. Skupaj sta izbrala balado Krokar Adgarja Alana Poea v prevodu Antona Sovreta. Pesem je predolga ali pa je bil nabor izraznih možnosti tolkal še premalo realiziran, preredek ali premalo dramatičen, ker je funkcija samega pripovedovalca premočna in skladateljica nekako “podrejena” Forte bi morala imeti močnejšo svojo tolkalsko pobudo, njega pa pustiti v drugem planu.
Matevž Bajde
Žalik žena in zibelka za tolkalca in pripovedovalko zgodb Maje Matić bi naredila večji vtis, če bi recitatorko Špelo Frlic bolje slišali in razumeli celovitost poetičnosti in pripovedi o bajeslovnem bitju iz zakladnice slovenskega ljudskega izročila. Tu smo pri uvodni opombi o stisnjenem prostoru nastopanja in razvidnosti nastopajočih.
Nana Forte po izvedbi Krokarja
Andrej Makor (desno) je predstavil svojo kompozicijo Tamtamabulum II
Blaž Rojko (levo) je napisal novo kompozicijo Poistovetenje
Slavko Ludvik Šuklar je uporabil v svoji kompoziciji Sveta poroka za recitatorja in tolkalca odlomke iz epske pesnitve Vlada Žabota. Njegova dramaturgija ni bila takoj razvidna in učinkovita, prav tako bi bila potrebna jasnejša forma in dialog med tremi nastopajočimi, predvsem v sami izvedbi preglednejša odrska prezenca, ki ne bi “brisala”, ampak poudarjala in sestavljala celoto v močnejši podobi in kompozicijo s tem vendarle še bolj aktualizirala.
Sveta poroka Slavka Ludvika Šuklarja na tekst Vlada Žabota
Maja Matić je napisala Žalik ženo in zibelko
Damijan Močnik je bil s svojo Glasbo za tolkala premalo izrazit in v dialogu za dva tolkalca ni presenetil s kakšnimi novimi ali opaznejšimi glasbenimi idejami.
Tomaž Svete je predstavil novo delo Evangelij bližine
Tomaž Svete rad zafilozofira, tako kot tokrat z verzi novodobnega mistika Dejana Kosa Evangelij bližine. Kolikor je njegova razlaga kompozicije zelo natančna in v ustvarjalnem postopku samemu skladatelju zelo razvidna, pa vtis “navzven” vendarle ni tako jasen. Filozofiranje v glasbi, kot z Biti v ne biti, je to zdaj odgovor ?…je zunaj lirike, če uporabim eno besedo, kot smo jo opazovali v drugih tekstih in poslušali v drugih kompozicijah. V Svetetovi kompoziciji ne moreš slediti “vsemu”, torej skoraj “ničemur”.
Tomaž Burkat je prispeval Agitato
Andrej Makor je s kompozicijo Tamtamabulum II pogumno zakorakal v svet “organiziranega kaosa in vodene improvizacije” za dva tolkalca, ne brez prostorske prezence in premikanja.
Drugačna glasbeno vsebinska podoba se je na Noči slovenskih skladateljev ponujala s kompozicijami v različnih sestavih dua godal. Navidezni “kontrast” je v bistvu postavljal vse kompozicije med postavitvijo tolkal in za raznimi stojali z mikrofoni in lučmi, tako da je vse izpadlo kot nekakšno mašilo, ne pa poudarjeno in koncertno čisto. Ta pristop je za organizatorje in njihov odnos do skladateljev ter glasbenikov najmanj vprašljiv, da ne rečem žaljiv.
Skladateljica Brina Zupančič
Tako niso doživeli zadostne aktualizacije skladatelji, kot že uvodoma Ivan Florjanc, ki je sicer uporabil v svoji kompoziciji Da lipa ma variacije na ljudsko pesem iz Rezije, a s skromno osebno skladateljsko invencijo in prav tako skromno izvedbo violinista Mateja Haasa in violončelista Zorana Bičanina.
Prav taki skromno je izpadel Blaž Rojko s Poistovetenjem za violino in violončelo v isti izvedbi.
Sedem kontrastnih Minutnih zgodbic za violino in violončelo Bojana Glavine sta bolje izvedla violinist Janez Podlesek in Milan Hudnik.
Skladatelj Imer Traja Brizani
Tomaž Burkat je napisal Agitato za violino in violončelo (Haas, Bičanin), Imer Traja Brizani Adagio in Allegro za violino in violončelo (Janez Podlesek, Bernardo Brizani), Brina Zupančič Fantazijo – iz barve, ki je še ostala za violino in violončelo (Haas, Hudnik).
V četrtem delu Noči slovenskih skladateljev so bile na sporedu kompozicije Petre Strahovnik, Julijana Strajnarja, Emila Spruka in Pavla Mihelčiča.
Marijan Zlobec