Letošnjo Nobelovo nagrado za literaturo je prejel Kazuo Ishiguro, britanski prozaist in filmski scenarist, najbolj znan po romanu Ostanki dneva (1989). Kazuo Ishiguro je bil rojen v Nagasakiju na Japonskem leta 1954 in se je s šestimi leti preselil v Anglijo, tako da nikoli ni pisal v japonščini, ampak samo v angleščini.
Kazuo Ishiguro, foto Wikipedija
V slovenščini imamo že nekaj njegovih romanov, med njimi Ostanki dneva, Ko smo bili sirote in Ne zapusti me nikdar.
Kot je v utemeljitvi zapisala Švedska akademija, 62-letni Ishiguro “v romanih, ki jih odlikuje velika emocionalna moč, razkriva brezno, ki se skriva pod iluzornim občutkom povezanosti s svetom.”
Kazuo Ishiguro, foto British Council Literature
“Gre za izjemno čast, predvsem zato, ker to pomeni, da grem po stopinjah največjih avtorjev, ki so kdaj živeli, in to je izjemna pohvala,” je dejal Kazuo Ishiguro v prvem odzivu na novico za BBC, ob tem pa zatrdil, da ni bil še v stiku z Nobelovim odborom in da je sprva mislil, da gre za prevaro. Ob tem je izrazil upanje, da bo Nobelova nagrada prinesla svetu nekaj dobrega, pozitivnega “Svet je v zelo negotovem obdobju in rad bi upal, da bo Nobelova nagrada energija, sila za nekaj dobrega v svetu, kakršen je v tem trenutku.”
Kazuo Ishiguro, foto Paris Review
Tako kot lani je tudi letos na FB potekalo nekakšno anketno ugibanje in iskanje letošnjega nagrajenca. Lani je bil presenetljivi nagrajenec kantavtor, pesnik in glasbenik Bob Dylan, letos pa sodelujoči prav tako niso imeli kakšne posebne sreče z izbiranjem svojih kandidatov oziroma kar zmagovalca.
Med favoriti so bili omenjeni: Haruki Murakami, Ngugi Wa Thiong’o, Yan Lianke, John Banvilla, Javier Marias, Margaret Atwood, Adunis, Ko Un, Ismail Kadaré, Amos Oz, Don DeLillo, Philipa Roth…
Menda je bil letos za Nobelovo nagrado za literaturo širši izbor 200 avtorjev, o nagrajencu pa je odločalo osemnajst članov žirije Švedske akademije. Letošnji nagrajenec je kotiral precej “nižje”, kar daje misliti o resnični kvaliteti žirije in posledično nagrajencu. Nagrada nekomu, ki piše samo v angleščini, ni nekaj “posebnega”, ampak postaja vse bolj nekaj “kolonialnega”.
Marijan Zlobec