Španski kralj Felipe VI. je v svojem televizijskem nagovoru včeraj zavrnil katalonsko referendumsko gibanje. Njegova izjava, da so “skušali zlomiti enotnost Španije” in da “država mora ukrepati”, zveni kot vojna napoved Kataloniji in Kataloncem.
Španski kralj Felipe VI.
“Skušali so zlomiti enotnost Španije. Takšno neodgovorno ravnanje bi lahko ogrozilo gospodarsko in socialno stabilnost Katalonije in celotne Španije,” je povedal v kratkem, a ostrem televizijskem nagovoru vsem državljanom.
Ali pa je vendarle njegov nastop že prepozen? Referendum se je zgodil in rezultati so znani, predvsem pa zavezujoči.
Pojmi kot “nezakonite razglasitve neodvisnosti” in “odgovornosti zakonitih državnih oblasti, da zagotovijo ustavni red, normalno delovanje institucij ter spoštovanje vladavine prava in avtonomije Katalonije”... so Slovencem vzporedno in primerjalno znani, vemo pa, kaj je v razpadajoči Jugoslaviji sledilo. Beograd je tedaj grozil z vojaškim ukrepanjem, španski kral je uporabil drugačno dikcijo, ki pa se jo da razumeti tudi v vojaškem smislu. To pa se ne bo moglo zgoditi in dogajati neopaženo pred vsem svetom.
Po 155. členu španske ustave, ki ga doslej še nikoli niso uporabili, lahko vlada v Madridu pokrajino prisili k spoštovanju ustavnih obveznosti, če jih krši ali če “resno ogroža splošne interese države”. Katalonci bi morali čimprej razglasiti svojo državo in takoj sprejeti svojo ustavo in ustrezne osamosvojitvene zakone, po katerih španska ustava zanje ni več veljavna…
Katalonski premier Carles Puigdemont mora vleči poteze pred Madridom, pa tudi pred Evropsko unijo, ki še ne bo razpravljala o položaju v Španiji oziroma Kataloniji. Če bi EU dala zeleno luč Madridu, bi jo dala tudi za državljansko vojno, ki lahko pripelje do totalne krize, najmanj zaupanja, vse ostalo pa si lahko samo predstavljate.
Poučen je namreč zemljevid Evrope, takšen, kot ga ni objavil in komentiral še nihče, je pa narejen, namreč da je stara celina največja “ječa narodov”. Glede Španije predvideva ne samo štiri nove države: Špansko Galicijo, Baskijo, Katalonijo in Kastiljo (Španijo), ampak še Andaluzijo, Balearske otoke, Kantabrijo, Asturijo, Kartagino in Leon. Kraljevina Španija lahko razpade na nič manj kot deset državic. O očinem razpadanju Evrope iz do sedaj obstoječih držav na še nove in nove, bom spregovoril posebej. Napoveduje se razpad (v sedanji geopolitični ureditvi) Španije, Francije, Italije, Belgije, Velike Britanije, Nemčije, Češke… Geopolitična prihodnost Evrope bo drugačna, žal pa je Evropska unija zadnja, ki to ve, kaj šele se tega zaveda.
Evropska unija enostavno ne prisluhne ljudem, to je svojim Evropejcem. Brexit je odprl oči vsem, tudi glede položaja v sami Veliki Britaniji, v kateri so osamosvojitvene težnje ne le na Škotskem in v Walesu, ampak še na štirih otokih oziroma otočjih (Outer Hebrides, Orkney Islands, Shetland Islands in Isle of Man), ki bi radi sami odločali o svoji usodi.
Vse te preobrazne so globoko kulturni problem Evrope, njene zgodovine in realnosti, ki temelji na pravici vseh narodov in ljudstev, ki se zavedajo svoje nacionalne, jezikovne in kulturne identitete, da si sami oblikujejo svojo državo in na podlagi nje vstopajo v drugačne ali večje zveze.
Evropski parlament v Strasbourgu bi moral popoldan na plenarnem zasedanju odpreti problem v tem smislu, sicer bo EU propadla, še predno bo kaj “rekla”.
Okostnjaki bodo morali končno popadati iz birokratskih bruseljskih omar.
Slovenija je tu na bolj opaznem položaju, kot si vodilni politiki mislijo, govorijo in ukrepajo. Ne nazadnje jo k jasnim stališčem obvezuje lastna samostojnost, pridobljena s plebiscitom in priborjena z zmagovito vojno.
Ali bo kdo od slovenskih poslancev v Strasbourgu znal, želel in si upal kaj prepričljivega reči, pa je stvar “osebne odločitve”.
Marijan Zlobec
En odgovor na “Si španski kralj Felipe VI. upa začeti vojno s Katalonci ?”
Odnos organov EU do katalonskega miroljubnega in državljansko dostojnega, a tudi statistično in politično preglednega ter preverljivega referendumskega načina osamosvajanja je več kot zaskrbljujoč.
Izkazuje se, da najvišji funkcionarji in skupni organi EU niso v službi državljanov, narodov in narodnostnih manjšin članic evropske zveze, ampak izrazito v službi oblastnih državnih in političnih garnitur in njih neformalnih političnih zavezništev, ki jim je važnejše ohranjanje “statusa quo”, pa četudi z državnim medijskim ustrahovanjem in fizičnim nasiljem, kot resnično varovanje tolikokrat le verbalno “opevanih” temeljnih človekovih in državljanskih pravic in svoboščin. Kar je za voditelje in funkcionarje organov EU vedno znova nadvse spotakljivo na Kitajskem ali v Egiptu ali v Turčiji …, jih prav nič ne moti v “a priori demokratični” kraljevini španskega monarha in eni vplivnejših držav, “starih” članic EU.
Strah pred demokratičnim in nenasilnim bojem katalonskih množic je očitno hujši od strahu pred terorizmom, saj bi bil morebitni uspeh nenasilnega boja Kataloncev za osamosvojitev tudi za številne druge narode in manjšine po Evropi mnogo nalezljivejši in obetavnejši od v krvi zadušenega oboroženega upora kakih Baskov npr.