Glavno vprašanje, na katerega noče nihče odgovoriti, saj si ga niti ne zastavlja, je: Ali čaka Katalonce na poti do samostojne in neodvisne države Republike Katalonije in njenega mednarodnega priznanja še prej državljanska vojna?
Protest delavcev v Barceloni proti nasilju španske policije ob nedeljskem referendumu
Slovenija oziroma slovenski narod je to vedel, namreč kaj nas verjetno čaka na poti v samostojnost. Slovenci so ali smo to vedeli najkasneje od tistega trenutka, ko je bil v Ljubljani napovedan “miting resnice”; to je bilo 1. decembra 1989, s čimer je Beograd želel izpodnesti slovenski politični vrh. Slovenska oblast je “dogajanje naroda” v Ljubljani preprečila. Sklep skupščine je bil, da se miting prepove; zbralo se je le nekaj deset v Sloveniji prebivajočih Srbov ali simpatizerjev Beograda. Oblast je dala nalogo Slovenskim železnicam, da v kolikor bi prišli demonstranti iz Srbije s posebnimi vlaki, na meji s Hrvaško ne priklopijo slovenskih lokomotiv in “transport srbskih demonstrantov” zaustavijo. Tudi vojaško s člani teritorialne obrambe, policije, celo lovcev. Od tedaj je minilo že skoraj 28 let.
Miting resnice v Ljubljani 1. decembra 1989 je bil pod nadzorom
Zdi se, da Katalonci še niso čisto prepričani, kaj vse jih na poti k samostojnosti lahko, ni pa nujno, čaka. Besede vojna nihče ne izgovarja. Katalonski tisk bolj govori o tem, da je nastopil čas negotovosti in neznank.
Kaj se lahko zgodi ali se bo zgodilo? Na to vprašanje bi v tem trenutku moral že razpravljati Bruselj z vsemi članicami EU, a si tega ne upa. Molk je slab tako za Madrid kot za Barcelono, ki je danes ovita v molk vsesplošne katalonske stavke.
Molk EU pomeni, da ne ve kaj bi in nima jasnih pravil delovanja in odločanja, ko gre za ključne probleme, kar smo videli in doživeli že pri begunski krizi, varovanju zunanjih meja EU, sedaj pri brexitu in nazadnje po katalonskem referendumu.
Če bo EU tiho, bo to zelena luč za vojaški spopad Madrida z Barcelono, ki bo na koncu pripeljal do razpada kraljevine Španije na najmanj dve državi, lahko pa na tri (Baskija z glavnim mestom Vitoria – Gasteiz) ali celo štiri (Španska Galicija z glavnim mestom Santiago de Compostela). Kaj to pomeni za špansko gospodarstvo, ki je odvisno od izvoza in turizma, si ni težko predstavljati.
Padec stoletne kraljevine, povezane s prav tako stoletno cerkveno inkvizicijo, koreninami španskega fašizma, ki nenadoma spet prihaja v spomin, je očitno pred vrati, seveda v sedanjem obsegu, saj se sama Španija še ne bo spremenila.
Upam, da Katalonci ne bodo oklevali ali komplicirali. Nekdanji slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel je sinoči govoril o potrebi po nenehnih dialogoh in pogajanjih, kot da se ne spominja, kaj vse je bilo doma; celo na Brionih julija 1991 je šlo s podpisom Brionske deklaracije za taktični umik, da je Slovenija potem lahko vojaško in politično zmagala.
Katalonija bi morala, kar se zdi kot paradoks, Milana Kučana takoj povabiti na pogovore, da bi katalonskim sogovornikom povedal, kako je vse bilo in v kakšnem položaju so Katalonci danes, če nanje gledamo od zunaj.
Pogovori pomagaja včasih, puška pa vedno, naj se zavedajo Katalonci. Taka je narava sveta.
Katalonski referendum je uspel in je zavezujoč
Razglasitev neodvisnosti v katalonskem parlamentu terja nešteto “nadaljnjih” korakov, za katere upamo, da jih imajo predvidene in preštudirane. Prav tako v Madridu. Berem izjavo katalonskega novinarja, češ da pravega dialoga med Barcelono in Madridom ni bilo že osem let. Ljubljana se je z Beogradom pogovarjala vse do konca in še med samo vojno, ko je Ljubljano obiskal zadnji jugoslovanski premier Ante Marković, sicer znan po svoji “genialni” konvertibilnosti dinarja (dinar: marka = 7:1).
Tujega policijskega nasilja na svojem ozemlju in nad svojimi ljudmi se ne pozabi
LaVanguardia danes piše, da španski premier Mariano Rajoy ne ve, kaj naj naredi s Katalonijo oziroma kateri bi bili njegovi naslednji ali prvi koraki v odnosu do katalonskega premiera Carlesa Puigdemonta. Že iz Ljubljane se vidi, da je slednji pametnejši, smelejši, bolj ve, kaj hoče, je v akciji, medtem ko je Rajoy v poziciji, iz katere ne bo mogel iziti kot zmagovalec, hitra vdaja pa vseeno ne prihaja v poštev.
Madrid lahko samo moli, da EU sprejme privolitev ali celo sprejme pobudo za mirni razhod in ustanovitev samostojne Republike Katalonije. Tako bo žrtev najmanj, Španija pa bi si ohranila dostojanstvo, ki bi ga z vojno proti Kataloniji stoodstotno izgubila in s posledicami, ki bi lahko trajale desetletja.
Marijan Zlobec
P. S.
Na FB se pojavljajo v zvezi z dogajanjem v Kataloniji določeni komentarji, ki jih ni možno deliti. Eden izmed takih je komentar Klemna Grošlja:
Katalonsko vprašanje in predvsem reakcije na policijsko nasilje, ki je bilo po vseh merilih prekomerno in nesorazmerno ter odpira vprašanje odnosa uradnih oblastnih struktur, predvsem represivnih struktur do Kataloncev. A zgodba nikakor ni samo notranjepolitično špansko vprašanje, čeprav se velika večina evropske in stem mislim tudi slovenske politike tako vede, saj se v ravnanju komisije skrivajo pomembna vprašanja vezana na prihodnost EU. Še posebej, ker Španija za razliko od Slovenije že sodi v t.i. nastajajoče novo jedro EU, h kateremu članstvu se zaklinja slovenska politična in gospodarska elita. Slovenijo namreč postavlja v strateško razvojno dilemo podobno tisti, s katero so se naši predniki soočali ob nastajanju SHS. Gre za vprašanje kakšne vrste federacija ali kakršenkoli že bo ta zveza in predvsem kakšen položaj bodo imele v njem njeni konstitutivni elementi – države članice. Morda je vprašanje malce futuristično, a glede na cilje jedra, ki naj bi postalo polnokrvna država z vsemi atributi državnosti, med katere sodijo skupna zunanja, obrambna, fiskalna politika, je vprašanje še kako relevantno. Zakaj ni nepomembno, če malce parafraziram, ali bo položaj urejen skladno s špansko ustavno ureditvijo ali skladno z nekdanjo jugoslovansko ustavo. Sam sem že večkrat izpostavil potrebo, da se EU, če se že povezuje tesneje in hitreje oblikuje kot konfederacija, v kateri suverenost ostaja na konstitutivnih enotah-državah članicah, saj s tem ohranjajo pravico do samoodločbe in zapustitve zveze. Namreč ob vse tesnejšem povezovanju in silno nepredvidljivih reakcijah komisije in drugih članicah ter izkušnji Brexita, kjer so se določila o izstopu že sedaj pokazala za praktično neuresničljiva, je to še kako pomembno vprašanje. Če k temu dodamo demokratični deficit odločanja v EU, kjer je pogosto vpliv lobističnih skupin na zakonodajo večji od vpliva držav članic, še posebej manjših članic med katere sodi tudi Slovenija, je vprašanje nadaljnjega razvoja EU in Slovenije v njem predvsem politično in tehnokratsko vprašanje. Temu ustrezno bi morala zato potekati tudi razprava tako na ravni EU, kot tudi na ravni Slovenije. Sam celo mislim, da bi glede nadaljnjega položaja in razvoja EU slovenska politika o tem vprašati tudi slovenske državljane in državljanke. Gre za preveč usodne odločitve, da bi se o tem lahko odločalo v zaprtih vladnih krogih na relaciji Bruselj – Ljubljana.