Založba ZRC SAZU je v že dolgoletni, lahko bi rekli večdesetletni zbirki Monumenta artis musicae Sloveniae kot knjigo z oznako zaporedne številke LXII (62) začela izdajati serijo izbranih del iz Hrenovih kornih knjig. To pomeni, da bodo izdali korne knjige (note) s prehoda 16. v 17. stoletje iz zbirke slavnega ljubljanskega škofa Tomaža Hrena (1560 – 1630) in kot so se v rokopisni obliki ohranile v Zbirki rokopisov, redkih in starih tiskov NUK. Knjigo je uredil dr. Klemen Grabnar, glavna in odgovorna urednica zbirke pa je dr. Metoda Kokole.
Škof Tomaž Hren, fot Wikipedija
Zbirka Monumenta artis musicae Sloveniae je v muzikoloških, pa tudi glasbenih krogih svetovno znana. Ne nazadnje prinaša glasbena dela številnih slovenskih oziroma na slovenskem etničnem ozemlju delujočih tujih skladateljev, kot so Ivančič, Lagkhner, Dolar, Prenner, Posch, Striccius, Plavec, Zupan, Wratny, Puliti, Schwerdt, Novak, Gorzanis, Dusik, Ipavec, Arena…Predstavljena in izdana je glasba v Kopru v 17. stoletju…
Jacobus Händel Gallus
Vrhunec in svetovni uspeh pa je v tej zbirki bila deležna izdaja skladb Jocobusa Gallusa z vsemi njegovimi največjimi zbirkami, kot so Opus musicum v kar trinajstih knjigah, Harmoniae morales, Moralia, Selectiores quaedam missae (1-4), v rokopisih ohranjene skladbe in priredbe skladb za glasbila s tipkami (skupaj kar 22 knjig oziroma notnih izdaj).
Tomaž Hren na lesorezu Mihe Maleša
V tokratni izdaji ali prvi knjigi Hrenovih kornih knjig sta objavljeni dve dvozborski maši s prehoda 16. v 17. stoletje, katerih avtorja sta Annibale Perini in Pietro Antonio Bianco, skladatelja iz Severne Italije, ki sta delovala na notranjeavstrijskem dvoru v Gradcu. Obe maši pričata o tem, da je bila večzborska glasba na graškem dvoru na prehodu v 17. stoletje zelo cenjena. Hkrati razkrivata tudi različne vidike glasbenega življenja v Notranji Avstriji v tistem času. Da obudimo zgodovino: Notranjo Avstrijo so sestavljele dežele Štajerska in Koroška, Goriška grofija, Trst in Kranjska z Ljubljano kot glavnim mestom. Ob smrti svetorimskega cesarja Ferdinanda I. leta 1564 so bile habsburške dežele razdeljene med njegove tri sinove: Maksimilijan II. je dobil Spodnjo Avstrijo, Ferdinand II. Zgornjo Avstrijo, Karel II. pa Notranjo Avstrijo.
Dr. Klemen Grabnar, foto Marijan Zlobec
Perinijeva in Biancova maša sta imeli predlogi
Tako Perinijeva kot tudi Biancova maša sta t. i. parodični maši, kar pomeni, da sta obe osnovani na predhodno obstoječi večglasni kompoziciji. Predloga Perinijeve maše je motet Benedicite omnia opera Domini Ruggiera Giovannellija, medtem ko je Biancovi maši za osnovo služil motet Percussit Saul mille Giovannija Croceja. Zdi se, da je Perinijeva Missa Benedicite omnia opera Domini ena izmed skladb, ki jih
je Perini leta 1596 poklonil nadvojvodi Ferdinandu II. Biancova Missa Percussit Saul mille pa je najverjetneje nastala leta 1601 po naročilu Ferdinanda za slovesno mašo pred njegovim odhodom v bitko.
Nekdanja podoba gradu Žužemberk
Annibale Perini (ca.1560 – 1596) se je najverjetneje rodil v Severni Italiji. Okoli leta 1575 ga je Hans Johann von Auersperg s Šumberka (Schönberg) na Dolenjskem iz starodavne in zelo vplivne kranjske plemiške družine pripeljal iz Benetk v Gradec, kjer je leta 1579 postal dvorni organist. Po smrti nadvojvode Karla II. leta 1590 je Perini postal organist v graški protestantski kolegiatni cerkvi, vendar se je zaradi nesoglasij s cerkvenimi oblastmi leta 1594 vrnil na dvor. Perinijev danes znani opus obsega čez 40 motetov in eno osemglasno mašo.
Razvaline gradu Šumberk
Pietro Antonio Bianco (ca.1540 – 1611) se je rodil v Benetkah. Leta 1578 je postal tenorist v dvorni kapeli v Gradcu, kjer je ostal do konca življenja. Od leta 1580 je bil dvorni kaplan, od leta 1595, po smrti Simona Gatta, pa je bil Hofkappelmeister. Napisal je nekaj manj kot 30 motetov (zbirka Sacri concentus), eno mašo, magnifikat in osem litanij. Izdal je še dve zbirki posvetnih skladb, med njima Il primo libro delle canzoni napolitane a tre voci, Benetke, 1572.
Edina vira obeh maš sta dva velika kodeksa z začetka 17. stoletja, ki sta del zbirke šestih dobro ohranjenih kornih knjig graškega izvora, znanih predvsem kot Hrenove korne knjige. Danes jih hrani Zbirka rokopisov, redkih in starih tiskov Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani (Ms 339–344). Vir kritične izdaje Perinijeve maše je Ms 340, Biancove pa Ms 341.
Nadvojvoda Karel (1540 – 1590) je bil velik ljubitelj glasbe
Hrenove korne knjige predstavljajo reprezentativen izbor raznolikega liturgičnega repertoarja, ki je bil priljubljen v Notranji Avstriji – maše, magnifikate, litanije, psalme, himnuse, marijanske antifone in kratke odpeve. Skladatelji, katerih skladbe so prisotne v Hrenovih kornih knjigah, so večinoma bodisi Italijani iz Benetk in drugih severnoitalijanskih središč, bodisi Frankoflamci, ki so vsaj nekaj časa delovali v južnem, katoliškem delu nemško govorečega področja. Med njimi so tako imena slavnih mojstrov 16. stoletja, kot sta Orlando di Lasso in Philippe de Monte, kot tudi popolnoma neznanih skladateljev, kot na primer Hieronymus de Sayve. Velik delež skladb je bil najverjetneje prepisan iz sočasnih tiskov, nekatere kompozicije pa so krožile le v rokopisnih prepisih, ki so služili za predlogo tudi za repertoar Hrenovih kodeksov.
V zbirki Hrenovih kornih knjig ne bodo natisnjene skladbe, ki so že bila izdane v drugih zbirkah, tako da bo poudarek zgolj na prvih natisih povsem neznane glasbe, ki se je ohranila zgolj v Hrenovih kodeksih in pomenijo svetovno rariteto.
Marijan Zlobec