Na Društvo slovenskih pisateljev so danes povabili novinarje, da bi sporočili novico o ustanovitvi socialnega sklada z imenom Plašč Petra Božiča.
Peter Božič, foto Radio Kaos
Peter Božič je v oporoki zapisal premoženje Gibanju za pravičnost in razvoj pod pogojem, da ga razdeli v dobrodelne namene. Gibanje za pravičnost in razvoj je predstavil prof. Janez Pejovnik, eden starih dobrih Božičevih prijateljev.
Gre za majhno stanovanje, ki je bilo prodano za 45 tisoč evrov. Prvih 15 tisoč evrov je bilo porazdeljenih različnim dobrodelnim skladom, večji del denarja pa je po razmisleku Gibanja bilo dodeljeno socialnemu skladu Društva slovenskih pisateljev. Peter Božič je živel skromno, imel je hrano na račun v restavraciji PEN, ko pa je mogel, je nevsiljivo pomagal mladim, zlasti novincem z obrobja. Predstavljal jih je urednikom, objavljal jim je v reviji Mentor. To je posebej izpostavil Vlado Žebot. Omenili smo tudi njegovo udeležbo pri ustanavljanju takorekoč vseh revij tistega časa, revija Mentor, katere urednik je bil desetletja, še obstaja in daje prve možnosti objave novim piscem. Pri Mentorju začetniki še dandanes dobijo odziv, nasvet, tudi dejansko »mentorstvo«.
Ivo Svetina, foto Marijan Zlobec
Ivo Svetina je izpostavil Božičevo delo pri eksperimentalnih gledališčih, njegovo zavzemanje za gledališče Pekarna, Branka Bizjak pa je spregovorila o okoliščinah Božičeve dejavnosti pri amaterskih gledališčih. Na Ptuju, v stari steklarski delavnici deluje gledališče Teater III, kjer prav letos uprizarjajo dramo Mravlje so še na zvezdah, ki je dopolnjeno besedilo drame Kako srečen dan in romana Izven. Opozorila je na to, da ljudje Božiča poznajo ali slabo poznajo predvsem po njegovem boemskem videzu, ne poznajo pa njegovega opusa, ki še ni primerno ovrednoten.
Socialni sklad pri Društvu slovenskih pisateljev obstaja že desetletja. Polni se s prostovoljnimi prispevki članov, nekaj pa pride tudi z dovoljenim odmerkom iz dohodnin. Denarja seveda ni nikoli dovolj, saj so pisatelji dandanes takorekoč brez honorarjev, samozaposleni, upokojeni pa na minimalnih pokojninah. Pisatelji v stiskah prihajajo s prošnjami za plačilo položnic, zgodilo se je že, da je bilo treba reševati nekoga pred deložacijo.
Po mojem mnenju je Peter Božič spodbudil čut za solidarnost. Mnogi so imeli velike priložnosti kot člani Društva pisateljev in PEN, arhivi so bogato založeni, a zelo malokdo kdaj kaj »vrne«. Samo primer Vidmar, Javoršek!!! Oglašajo se ljudje, ki jih Božič zanima po politični plati. Imel je »zveze«, ki jih je dobro uporabil, ko si je prizadeval za kulturo. Po zapuščini sodeč je med tistimi, ki položaja pač niso izkoriščali v svoj prid.
Oglašajo se ljudje, ki nasprotujejo postavitvi spomenika Petru Božiču. Ivo Svetina je pojasnil, da je bilo že mnogo predlogov za to, kdo naj bi »zaslužil« spomenik na vrtu. Samo Mira Mihelič je bila do zdaj »neoporečna«. Gotovo ni mogoče postavljati spomenikov glede na »zaslužnost« ali »veličino opusa«, gotovo pa si zasluži spomenik nekdo, ki je bil solidaren do drugih.
Peter Božič, foto MMC
Peter Božič je desetletja živel pod pragom revščine. Bil je brezdomec, živel je nekaj časa v bunkerju ob Poti spominov in prijateljstva. Zgodba o plašču je znana anekdota, ki jo je danes povedal Jožef Školč: v družbi Ceneta Vipotnika, Mire Mihelič in še nekaterih kulturnih tovarišev tistega časa, je pogovor nanesel na nekega nadarjenega pisatelja, ki hodi okrog v sami srajci. Podarili so mu plašč. Ivo Svetina se je spomnil nekega večera v Gledališkem muzeju, ko je očitno nekdo pozabil plašč. Tisti plašč je visel na obešalniku dolgo časa, zapuščen, pozabljen. Bil je težek plašč. Govorilo se je, da ni mogel biti plašč od nikogar drugega kot Petra Božiča. Naključje je danes na mizo prineslo tudi kratek Božičev zapis o plašču : Načelo plašča iz kibuca. Ta noveleta še ni bila objavljena, napisal jo je leta 2008.
Ifigenija Simonović, foto Marijan Zlobec
Jaz pa imam zgodbo o puloverju. Zaradi Petra Božiča in Pavla Lužana, dveh dramatikov z obrobja, ki sem ju poznala, ko sem za B diplomsko nalogo na slavistiki izbrala dramatiko absurda. Peter je nekajkrat prišel k meni v Študentsko naselje in mi narekoval iztočnice, naredil primerjavo med Lužanom in sabo. V zahvalo sem mu spletla pulover.
Mirsad Begić, foto Marijan Zlobec
Mirsad Begić je pred leti portretiral Petra Božiča. Jožef Školč, prijatelj iz Božičevega kroga, je Begićeve osnutke in kipe videl in predlagal razstavo. Izkazalo se je, da je bila razstava teh del mentorska, saj je prikazala, kako nastane kip od prvega zapisa, skice, do modela in vlivanja v bron. Obiskali so jo študentje Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Tako je Begić pravzaprav odigral ravno tisto vlogo, v kateri je bil njegov portretiranec najbolj zavzet: mentorstvo, solidarnost. Mirsad Begić je kip podaril, prijatelji pa zbirajo denar za vlivanje v bron, tako da stroški postavitve ne bodo obremenjevali niti sklada niti katerega od društev, ki so odvisni od davkoplačevalskega denarja.
Mirsad Begić in svetovno znani kipar Tony Cragg, foto Marijan Zlobec
Mirsad Begić je povedal, da je zelo vesel, da bo kip stal nekje med nekdanjima lokaloma Daj Dam in Emona – to sta bili restavraciji za študente in proletarce v šestdesetih pa tja do konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja, torej med Mikličem – restavracijo PEN – Društvom slovenskih pisateljev in Pošto. Tu se je Peter Božič največkrat zadrževal.
Kip bo postavljen med Opero in Društvom Slovenskih pisateljev, če bo po sreči, še pred zimo.
Ifigenija Simonović