Celovška Mohorjeva družba prireja v Slovenskem knjižnem centru – Mohorjevi knjigarni serijo srečanj z znanimi Slovenci na temo Knjige mojega življenja. Kot prvi se bo predstavil ljubljansiki nadškof metropolit Stanislav Zore.
Stanislav Zore ob odkritju spomenika žrtvam vseh vojn in z vojnami povezanimi žrtvami v Ljubljani, vse fotografije Marijan Zlobec
Njegov nastop, za kateraga založba že dela odmevno reklamo, bo 4. oktobra ob 18. uri v Celovcu, a kar najbolj preseneti je slogan, s katerim CMD vabi: “Najboljše knjige še nisem dobil v roke.”
“S knjiganmi se srečujem od svojih otroških let. Najprej so me vzgajale mohorjevke. Čeprav je bilo za denar vedno težko, smo bili redni naročniki mohorjevk. V višjih razredih osnovne šole pa sem postal reden obiskovalec šolske knjižnice. Kaj sem bral? Tisto, kar me je v določenih letih zanimalo. Posegal sem po različnih pisateljih, domačih in tujih.
Pozneje sem, ker sem hotel tudi knjige v tujih jezikih prebrati čim bolj natančno, začel tudi prevajati. Nabralo se je lepo število naslovov.
Kako me je to oblikovalo, težko rečem, vidim pa, da skozi glavo včasih šinejo misli, za katere vem, da niso moje, ne vem pa, kje sem jih dobil.
Seveda pa čisto posebno mesto zavzema Sveto pismo, ki me vedno znova preseneča, tako v svoji duhovni sporočilnosti kot tudi s svojo literarno močjo. Sam pri sebi pa mislim, da najboljše knjige še nisem dobil v roke. Ta me še čaka.”
Pogovor bo vodil dekan Ivan Olip.
Zoretova reklamna izjava, kolikor je avtentična, je milo rečeno skromna, da ne rečem problematična. Z dveh vidikov: najprej z njegovega literarnega nazora, estetskega nazora, občutka jezikovnega mojstrstva ter individualnega stila kogarkoli, ki bi ga lahko posebej omenil ali izpostavil. To pa zanj morda niti ni najbolj nujno, glede na svojo funkcijo, zato je toliko bolj presenetljiva “ocena” Svetega pisma zgolj po njegovi duhovni sporočilnosti ter literarne moči, ne pa ideološki in idejni resničnosti, ki je za kristjana primarnega, da ne rečem absolutnega pomena, vrednostne in življenjske opredelitve s statusom večnega kanona in resnice.
V šoli so nas učili, da je Sveto pismo knjiga knjig; ne glede na dejstvo, kako si idejno ali ideološko opredeljen, ali si vernik ali nisi.
Borut Pahor in Stanislav Zore v iskanju najboljše Knjige mojega življenja
Po Zoretovi izjavi, bi smeli sklepati, da ni čisto prepričan v verodostojnost Svetega pisma in v njem še posebej evangelijev, ki neposredno ali s pomočjo simbolov in metafor sporočajo resnice, na katerih temelji vera in skupaj z njo krščanski nauk.
Ne vem, kdo je Zoretov osebni spovednik, vendar ljubljanski nadškof metropolit tu ne bo mogel mimo priznanja velikega ali smrtnega greha, ki ga je storil, potem ko je Sveto pismo ponižal na nivo knjige, ki še ni vse, kar v knjigah sploh lahko je, ki ni knjiga knjig in še posebej, ker ni knjiga, na podlagi katere ali v kateri temelji krščanska vera.
Kipar Mirsad Begić dobro ve, da se ne daje izjav o eni konfesiji, ki bi lahko prizadele drugo konfesijo, kot katoliki muslimane ali obratno
Metropolitu sporočam namig, naj se drži Svetega pisma; boljše knjige ne bo dočakal, v tako duhovno plitkem času, kot ga živimo danes ali gremo proti njemu jutri in še naprej, pa sploh ne.
Dopuščam pa možnost, da se nadškofu svetlika ideja, da bodo najboljše knjige napisali internetni stroji Facebooka in drugih spletnih strani, potem ko bodo med sabo pomešali milijone zgodb, objav ter usod in boste lahko kliknili: “Iščem najboljšo Knjigo mojega življenja!”
Marijan Zlobec