Vrhunski zbor v polprazni dvorani

Otvoritveni koncert Vokalnega abonmaja Slovenske filharmonije je bil sinoči v polprazni Kozinovi dvorani SF. Projekt Evropskega združenja profesionalnih pevskih zborov TENSO, ki ga podpira Program za kulturo EU, je za naše zborovske in širše glasbene, kaj šele kulturne razmere, popolna fatamorgana, moteč element, tujek in nebodiga treba. Nastopil je eden najboljših profesionalnih evropskih mešanih komornih zborov: Zbor Latvijskega radia. Iz katerega mesta prihajajo ali kje imajo svoj sedež, nisem mogel prebrati ne v letni knjižici SF, ne v programski knjižici samega koncerta, tako da si sam niti ne upam tvegati, od kod gostujoči pevci s svojim dirigentom pravzaprav so.

Zbor Latvijskega radia, vse fotografije Marijan Zlobec

Vse to pove marsikaj, še posebej nam, ki smo bili v dvorani kot ob kakšnem sramotilnem stebru, ker smo morali poleg praznine v dvorani opazovati še čudenje z odra, kam in zakaj so v ta Blatni dol sploh prišli.

Martina Batič napoveduje koncert

Gostovanje organizira Slovenska filharmonija, ki je v dvorani ne zastopa niti direktor niti kdo iz programskega vodstva, razen dirigentke Martine Batič, niti ne pride nihče iz orkestra in komaj kdo iz filharmoničnega zbora. Ni nikogar izmed kakih 500 ljubljanskih zboristov, ki se imajo za “nekaj”, nikogar z akademije, konservatorija, nižjih glasbenih šol, so pa bili celo trije slovenski skladatelji, kolikor sem jih “v množici” opazil: Lojze Lebič, Uroš Rojko in Vito Žuraj… Ni bilo zborovskih dirigentov, razen upokojenega Tomaža Faganela. Vsi se ravnajo po načelu onega triptiha, ki velja za državne mafijske kroge, ko se znajdejo pred parlamentarno preiskovalno komisijo: ne vem nič, ne slišim nič, ne vidim nič.

Zbor Latvijskega radia je bil hkrati najboljši zbor, ki je pri nas nastopal v zadnjem času ali po koncertu komornega zbora Erica Ericsona, in hkrati zbor, ki je bil doležen največje ignorance. Paradoks, ki se lahko zgodi samo v provincialno zaplankanem okolju in v mestu, ki si že petnajst let laže, da je “najlepše na svetu” in da ima vsako leto deset tisoč kulturnih prireditev.

Latvijci so to zelo natančno opazovali in na koncu videli. Slovenska filharmonija je v celoti nesposobna, neodgovorna, ignorantska in nerelevantna kulturna institucija oziroma javni zavod državnega pomena.

Latvijci so to hitro dojeli, ni treba, da bodo to prebrali.

Sigvards Kjava

Zbor Latvijskega radia ima samo 24 pevcev in pevk, po dvanajst moških in ženskih glasov, ali po šest na glas ali po tri še na natančnejšo razporeditev oziroma zbor, ki bi z lahkoto pel našega Gallusa za tri zbore in 24 glasov. Žal tega niso storili.

Dirigentov globok priklon

Zbor ima odličnega dirigenta in umetniškega vodjo Sigvardsa Kjavo, ki ga sicer predstavljajo kot enega od mednarodno najprepoznavnejših latvijskih dirigentov; je hkrati še glasbeni pedagog, producent ter umetniški vodja zbora. Vodi ga že od leta 1992. Kaj vse je zbor naštudiral v zadnjih petindvajsetih letih, si lahko samo predstavljamo.

Petje s pomočjo uglašenih kozarcev

Ves prvi del koncerta je zapolnil izbor stavkov iz Vsenočnega bdenja op. 37 Sergeja Rahmaninova. Slavno Vsenoščnoe bdenie smo v zadnjem obdobju pri nas slišali predvsem v interpretaciji ruskih zborov in v več ljubljanskih cerkvah (pri frančiškanih, v stolnici sv. Nikolaja in v cerkvi Srca Jezusovega na Poljanah). Ruski zbori avtomatično vzbudijo veliko več zanimanja t.i. zborovskega občinstva. Še posebej nabito polna je bila frančiškanska cerkev, a to že pred dvajsetimi leti…

Novi inštrumenti

Ruskim zborom je njihova pravoslavna liturgija bližja, poleg tega imajo drugačno vokalno osnovo, da ne rečem genetiko. Ruski zbor poje z vso voluminozno prezenco, z veliko dinamično močjo in glasovno širino, poleg dejstva, da je pevcev na odru ali v cerkvi več, kakih štirideset.

Vprašanje je, ali je bilo 24 sinočnjih pevcev za tak vsebinski cikel dovolj; raje bi videl in slišal 40 pevcev enake kvalitete. Dirigentov poudarek je na doseganju čistosti petja, popolni zlitosti glasov, ravnih glasovnih linijah, brez slehernih vibratov, v dinamiki pa nekakšni liturgični umirjenosti, brez dramatičnih akcentov, ampak poglobljeno, zazrto vase, v kontemplacijo in zavedanje, da gre za religiozno petje.

Če smo Rahmaninova že nekajkrat slišali, pa je bil za nas programsko zanimivejši in aktualnejši, sodobnejši drugi del ali srečanje z evropsko zborovsko skladateljsko sočasnostjo.

Dirigent je program izbral zelo premišljeno, lahko bi rekel diferencirano, z možnostjo pevskega izraznega razpona in hkrati poudarkom zborovskih kvalitet, kompozicijskih drznosti, vizij razvoja in možnosti zborovskega zvoka ali celo spektra, vertikale, gostote, skladateljskih vizij o zborovskih zmožnostih, ko vsak pevec lahko prevzame funkcijo v celoto povezanega solista. Dirigent ve, da 24 pevcev lahko poje 24-glasno. Več ne potrebuje, ampak že ima maksimum ali optimum.

Morda je v tem programskem izboru bila še najbolj tradicionalna zborovska priredba Mahlerjevega Adagietta iz Simfonije št. 5 francoskega skladatelja Gerarda Pessona (1958). Ostaja struktura vodilne melodije, tako da tu ne more biti nekih “odstopanj”; bolj gre za čistost in emotivnost vokalnega izraza, ki je tu prišel do polne veljave. Pesson je Mahlerjevo kompozicijo podnaslovil po svoje: Ne nemško nebo. Seveda tudi ne francosko, amak zbolj beneško.

Pri kompoziciji Stars/Zvezde latvijskega skladatelja Eriksa Ešenvaldsa (1977) sem v besedilu ameriške lirske pesnice Sare Teasdale (1884 – 1933) prepoznal bližino lirizma prvega, še ne avantgardnega obdobja ustvarjanja našega Srečka Kosovela. Skladatelj je v tej poeziji prepoznal nežnost in ognjevitost, temino in globino, bleščečost in hladnost ter polno strasti in ljubezni. Ešenvalds je sferičen, kozmičen (kako kosovelovsko), s pomočjo šestih, tu kar dvanajstih kozarcev, ki so jih imele vse pevke v rokah in nanje s prsti igrale, je znal ustvariti neponovljiv zvočni in glasovni efekt, kot da bi vse vesolje zazvenelo, kot pravi naš pesnik. Vesolje ni tišina, kot zmotno mislimo; to nam pove skladatelj z vso prepričljivostjo.

Švedski skladatelj Per Anders Hillborg (1954) je napisal skladbo muoayiyaoum za mešani zbor ob koncu svojega študija (1983). Skladba nima besed, pri čemer je ta oznaka kajpada varljiva, saj ni nujno, da je nekaj “beseda” že sama po sebi. “Beseda” je lahko nekaj, česar sicer ne razumem. Slišim pa širjenje in oženje vokala, naraščanje in upadanje dinamike, višanje in nižanje, čistost linij, njihovo senčenje, zgoščanje vokalnih barv…Tu mora biti sleherni pevec perfekcionist, kot smo to slišali sinoči.

Estonski skladatelj Arvo Pärt (1935) je že zdavnaj svetovni klasik. Zbor Latvijskega radia je izbral Nunc dimittis/Zdaj odpuščaš. To je hvalnica svetopisemskega starčka Simeona, ki mu je Bog obljubil, da bo pred smrtjo na svoje oči videl obljubljenega Odrešenika, kar se zgodi, ko Jezusa prinesejo v tempelj, kot sem prebral v koncertni knjižici. Poudarek je na sklepnih dveh verzih, ki naznanjata “luč v razodetje poganom” in “slavo Izraela, tvojega ljudstva,” vendar pa Pärt tu ne želi biti zelo ekspliciten; ne želi biti religiozen na tak način, kot so domala vse tovrstne kompozicije slovenskih skladateljev, ki še vedno nadaljujejo cecilijansko tradicijo.

Dirigent je moral priti še enkrat nazaj na že izpraznjen oder

Latvijski skladatelj Peteris Vasks (1946) je za konec koncerta prispeval svojo zborovsko kompozicijo Siničino sporočilo. V razlagi te skladbe v programskem listu lahko preberem marsikaj, kot “majhen fragment nezapisanega epa o Latviji in uničevanju latvijskega naroda” (pod sovjetsko okupacijo). Ne vem, če je v tej skladbi res toliko “epike”, vsekakor pa je skladba iznajdljivo ekspresivna z naraščajočim efektom proti koncu, ko se metafora pravzaprav po začetni skrivnostnosti razpre in obelodani svoje osvobodilno sporočilo. Za tuje pevce bi bila interpretacija te skladbe nemara pretežek zalogaj.

Kakšna razlika med sinočnjim koncertom in onim tekmovanjem za Evrovizijski zbor leta 2017!

(To ni za bralce iz Slovenske filharmonije; oni berejo Kleine Zeitung in Kronen Zeitung).

Marijan Zlobec