Razstava, prva sploh doslej, slikarke in oblikovalke Helene Kottler – Vurnik v Narodni galeriji vzbuja upravičeno veliko pozornost. Premalo (ali nič ali enostransko), smo jo poznali, da bi lahko imeli o njej širše mnenje, kot da smo jo postavljali ob bok njenega moža, arhitekta Ivana Vurnika. V lepem in izčrpnem katalogu tako odpade rubrika: samostojne in kolektivne razstave.
Helena Vurnik v Narodni galeriji, vse fotografije Marijan Zlobec
Ona vsekakor ni (bila) Slovenka, kar se hitro pokaže v njenem risarskem opusu, ki je svobodnejši, kot bi ga nemara imela, če bi bila “Slovenka” ali slovenska slikarka. O tem govore njeni številni akti, torej risbe povsem golih žensk, kar je bilo za tiste čase zelo pogumno. Slovenskosti se je navzela kasneje ali sčasoma ter v kontekstu dejanskih vsakodnevnih ustvarjalnih izzivov in naročil.
Künstlerhaus leta 1905, foto Wikipedija
Čeprav je njeno dunajsko obdobje morda malo ali manj raziskano, pa je ne najdemo denimo med člani ali gostujočimi člani na številnih razstavah Hagenbunda, še manj seveda med razstavljalci v okviru Dunajske Secesije. Prav tako ni izhajala iz visokih krogov dunajske družbe, ki so bili bolj odprti do žensk ali pa so si ženske kar same izborile svoj visoki položaj, še predno je v javnosti (1913) nastopila, res da le z eno grafiko na razstavi v Künstlerhausu, Helena Kottler. Ni spadala med ženske, ki jih je portretiral Gustav Klimt, kot sta slavni Adela Bloch Bauer in Emilie Louise Flöge, ni spadala v krog Alme Mahler, hčerke slavnega slikarja Emila Jakoba Schindlerja, niti ne v bližino likovne kritičarke in publicistke, novinarke Berte Zuckerkandl. Na Dunaju bi se, če ne bi bila srečala Ivana Vurnika, bržkone izgubila.
Študija akta, 1927
Risala je številne akte, tako kot je bilo pogumno dejanje slavne slovenske pianistke Karmele Kosovel, starejše sestre Srečka Kosovela, ko se je dala povsem gola portretirati sicer svojemu možu, avstrijskemu slikarju Alfonzu Grabnerju, a vendar gola, njena velika slika pa je sedaj že v pritličju (nekoč je bila v za obiskovalce nedostopnem prvem nadstropju) Kosovelove domačije v Tomaju na Krasu. Grabner nikoli ni dočakal kakšne slovenske razstave.
Študiji akta
Radovljiški župan Ciril Globočnik, ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, direktorica Narodne galerije dr. Barbara Jaki, avtor razstave dr. Andrej Smrekar in Jernej Hudolin, generalni direktor Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije
Mašni plašč
Razstava Helene Vurnik, kot sta jo sicer atraktivno postavila dr. Andrej Smrekar in Špela Kuhar, kaže na klerikalizacijo njenega umetniškega opusa, zlasti s številnimi mašnimi plašči, ki bi kazali na to, da je ves čas mislila samo na to, kako bo ugodila Cerkvi in hkrati imela od njenih naročil še največjo preživetveno korist, (kar je bilo morda celo res?).
Radovljiški oltar svetih evangelistov
Prav tako je v ospredju razstave radovljiški oltar svetih evangelistov ali tabelni tabernakelj, ki pa je njen samo v portretih štirih evangelistov, med katerimi je na desni strani sveti Janez s portretom njenega moža Ivana (Janeza).
Sveti Janez (Ivan Vurnik)
A bistvo razstave je v obeh stranskih prostorih in na stranskih stenah, kjer se pokaže vse njeno mojstrstvo risanja, uporabljanja narodnih motivov in njihovo vkomponiranja v večje koncepte, še posebej v sodelovanju z možem.
Portreta sina Nika, okrog 1944 in okrog 1955
Najbolj tragični pa so portreti sina Nika, ki so ga italiianski okupatorji, fašisti, kot sodelovca Osvobodilne fronte zajeli in ubili.
Srce Jezusovo, olje na platnu, 1931
Nekaznovan zločin nad mladim sinom je nepredstavljivo velika bolečina, ki je Heleno Vurnik kasneje pripeljala do opustitve umetniškega ustvarjanja in postopnega umika iz javnosti.
Dr. Bogo Zupančič, dr. Nadja Zgonik, dr. Ferdinand Šerbelj, akademski kipar, akademik Drago Tršar z ženo, dramsko in filmsko igralko Marijo Lojk
Bandero Male Terezije in sv. Martina, 1931
Marija v oljčnem gaju, olje na platnu, 1955
Študija za poslikavo Zadružne gospodarske banke leta 1922 v Ljubljani
Marijan Zlobec