Če sem pred nekaj urami zapisal, da bo na Kongresnem trgu delirij, se sedaj popravljam; bil je delirij na kvadrat. Toliko veselja slovenski narod zlepa ni dočakal in zaužil. Zasluženo. To narod potrebuje kot poletna suša dež. No, dežja pa je bilo vseeno malo preveč, a so prišli vsi, ki so to želeli. Najpomembnejše je, da se sam odločiš, ker za svojo odločitvijo stojiš in vidiš njen upravičen razlog.
Lepa norost na nabito polnem Kongresnem trgu, vse fotografije Marijan Zlobec
Kaj to pomeni? Čim več zlatih medalj. Ne gre le za medalje, gre za razpoloženje naroda, ki ima žal malo podobnih trenutkov in še posebej na drugih področjih celotnega javnega življenja, zlasti tistega, ki z nami najbolj “razpolaga”, to je delovanje in rezultati politike.
Luka Dončić je prvi izzval delirij
Nekoč smo v Hali Tivoli vpili, potem ko smo zagledali transparent Luna vaša, zlata naša, tako da ni bilo mogoče izgubiti tekme z Ameriko. Legendarni Ivo Daneu je dal zadnja dva koša in zapečatil usodo najboljših košarkarjev iz ZDA.
Množice se ni dalo videti do konca
Tu smo, vsaj nekateri, lahko podoživljali spomine in občutke, le da nisem opazil nikogar od tedaj, lahko bi povabili koga od nekdanjih legend, da se našim zlatim fantom pridruži na odru in jim čestita v imenu generacij zadnjih petdeset, šestdeset let.
Čestitke Ivu Daneu za bližnjo osemdesetletnico s spomini na Tivoli leta 1970, ko je v rokah držal pokal svetovnih prvakov v košarki, foto Alchetron
Ivo Daneu bo čez nekaj dni, tako rekoč, naj bo: 7. oktobra pa res, praznoval osemdesetletnico. Raje bi videl, da on čestita reprezentantom in kaj reče o loku petdeset in več let, ko je zmagal Triumf mladosti (naslov v časopisu po zmagi Olimpije nad francoskim klubom Bagnolet) še na Gospodarskem razstavišču ali pa je Borut Bassin ali popularni Taubi na betonskem igrišču dal koš iz dobre polovice igrišča, kar ni bilo doseženo na vsem letošnjem evropskem prvenstvu.
Košarkarska tekma na igrišču v parku Tivoli v Ljubljani med košarkarji iz ZDA – All Stars in Olimpijo, 3.6.1964. Košarkar s št. 4 na levi je Borut Bassin, 3. z desne s št. 13 je Ivo Daneu, štev. 12 ob njem ima Vital Eiseld, foto Museums of the World, iz zbirke Marjana Cigliča
Palček Borut Bassin je nategnil Billa Russlla, tu je v blokadi Vital Eiseld
Komentar na FB: “Bassin je pritekel z leve strani pod koš in nakazal skok. Russell ni niti trznil, Bassin je ponovil finto, Russell spet nič, Bassin je trznil še tretjič, Russell je dvignil roko za banano in močno skočil. Bassin je počakal, da je priletel nazaj na tla, skočil in preko njega zadel koš. Trener ZDA Red Auerbach je pritekel na igrišče in zaploskal. Noro je bilo. Bila pa je to prva tekma od dveh v Ljubljani. (Bill Russell je slovel kot en najboljših branilcev).”
Bill Russell in Red Auerbach
Takrat so v Tivoliju, predno so tekme preselili v dvorano, igrali kar na betonu in zunaj, v dežju, ker Hale Tivoli še ni bilo. Na tekmi Olimpija – Real Madrid je pred 8000 gledalci najboljši evropski košarkar Ivo Daneu sam dal 45 pik, kot smo tedaj rekli, danes bi bile to “točke”. Bilo je 105:91. Pisalo se je leto 1967 in tekma je bila še na odprtem igrišču. Znana je anekdota, da je lastnik Real Madrida Raimundo Saporta Daneu ponudil prazen ček, češ naj sam napiše vsoto in pride igrat v Španijo.
Ivo Daneu je proti ZDA leta 1970 znal metati tako, da se ga ni dalo blokirati
No, upajmo, da bo Luka Dončić dobil tako ponudbo pri kakem klubu NBA in napisal sto milijonov dolarjev.
Luna vaša, zlata naša
Zlata evropska medalja je, bolj kot se zdi ali se zaveda mlajša generacija, dosežek zadnjega pol stoletja in še malo več.
Vprašajte Aljošo Žorgo. On ve.
Kdo pa je on?
Vprašajte mene.
Včasih ni bilo dimnih bakel, kot tudi ne take samozavesti
Nekoč ni bilo toliko množičnega glasbenega vzdušja ter toliko pesmi, ki bi jih lahko peli tisoči skupaj
Uganite, kaj pojejo
Toliko tisoč Slovencev še nikoli ni zapelo himne, kot nocoj na Kongresnem trgu v Ljubljani, medtem ko je na državnih proslavah nikoli ne zapoje nihče; razlika je očitna. Imamo strahopetno državo in pogumno ljudstvo, ki pa vedno zmaga, kot ste videli.
Če se ni videlo drugače, je bilo treba splezati na drog
Tako kot je bila opazna odsotnost nacionalne televizije na vseh prenosih tekem državne reprezentance in še marsičesa poleg; vsaj niso motili. Denar, ukraden prisilnim plačnikom naročnine, pa naj kar vrnejo, bo ljudstvo takoj vedelo, kdo ga zasluži.
Rekli so mu kar Tonček, čeprav Slovenc ni zmogel izreči več kot do Slo
Zlati košarkarji so združili vso Slovenijo kot nekoč samo še plebiscit. Ves čas vmes pa smo imeli samo oblast in politiko; tihe in glasne sreče ne.
Vegova je bila v pričakovanju avtobusa polna
Rekli so, da se Gašper Vidmar poslavlja
Od Nunske cerkve do odra je 150 metrov
Jaka Blažič je imel kaj povedati
Zavod za spomeniško varstvo je zamižal pred tako velikim navalom
Kako daleč je še do odra: nič ne vidim
Tisoči niso videli na oder
A bili so zraven, čeprav daleč na Slovenski cesti
Ljudje do Kazine
Nacionalna televizija je število obiskovalcev zmanjšala za pet, deset tisoč, v resnici jih je bilo 30.000; še na vseh stranskih ulicah in “vpadnicah” na Kongresni trg
Za odrom pri Slovenski filharmoniji je bilo nekaj sto ljudi
Niso mogli več do parterja, kjer so čakali že ure poprej
Luka Dončić je imel slovensko zastavo najraje
Mlada generacija kot na rock koncertu, ali pa še huje
Mladi pa so prav Luko zasuli s prošnjami za avtogram kar z odra
Goran Dragić je izzval orgiastično navdušenje
Tako kot trener Igor Kokoškov
Se spominjate, kaj smo na sosednjem Trgu republike slišali iz ust prvega slovenskega predsednika Milana Kučana 26. junija 1991?
“Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan!”
Luka Dončić tega še ni slišal, kot ne vem, ali so ga o tem učili v šoli
Vidimo se čez štiri leta v isti funkciji in na istem mestu.
Če ne prej na podelitvi nazivov športnik leta. A tja ne grem več: tam nihče nikomur niti ne vstane in je vse skupaj ena sama kisla žalost.
Nocoj pa ste bili priče totalnemu navdušenju in dokazi so zbrani.
Zdaj pa spat, ker je jutri “nov dan”.
Marijan Zlobec
En odgovor na “Dobimo se čez štiri leta v isti funkciji in na istem mestu”
Zmagoslavje R Slovenije na EP v košarki leta 2017 v Carigradu je primerljivo najbrž le z zgodovinsko zmago nekdanje SFR Jugoslavije na SP 1970 v Ljubljani (z odločilno zmago nad favoriziranimi ZDA). In kot je bilo zmagoslavje jugoslovanske vrste v Ljubljani povezano z napovedanim reprezentančnim slovesom karizmatičnega kapetana Iva Daneua, je nedavno zmagoslavje slovenske vrste povezano z napovedanim slovesom enako karizmatičnega kapetana Gorana Dragića. Slednji je bil zasluženo razglašen za najbolj koristnega igralca turnirja in je spominjal po svojem grandioznem prispevku na podobni karizmatični vlogi pokojnega Dražena Petrovića v hrvaški reprezentanci ter enako odločilnega Tonyja Parkerja v nekdaj zmagoviti francoski reprezentanci.
Ob spontanih množičnih izbruhih zdravega in dostojanstvenega domoljubja, ki jih pri nas zmorejo spodbuditi in razmahniti le slovenski vrhunski športniki, ki niso po naključju tudi sami vzorni domoljubi, bi se morali slovenski politiki in najvplivnejši oblikovalci javnega mnenja resno in poglobljeno vprašati, zakaj tega spontanega domoljubja, redkega občutja skupnosti, enotnosti in podobnih pozitivnih čustev ter občutij v tej državi ni sposoben spodbuditi in razpihovati nihče drug.
Predvsem samooklicani dreserji javnega mnenja pa bi se morali ob najnovejših izbruhih pozitivnega, spontanega in množičnega domoljubja med vsemi generacijami državljanov Slovenije z vseh njenih koncev in krajev vprašati, kako je mogoče, da je kljub prevladujočemu vsesplošnemu norčevanju in vzvišenemu medijskemu omalovaževanju “nazadnjaškega” in kot da “neurbanega” domoljubja, ki ga ti generatorji sovražnega govora tako radi istovetijo z nacionalizmom ali celo sovražno zmerjajo z naci-fašizmom, to in tako domoljubje med ljudmi obstalo in se sponatno dvigne vedno znova, kadar se je mogoče in kadar se je vredno ponosno veseliti dostojnih, mednarodno opaznih in primerljivih uspehov “sinov in hčera” slovenskega naroda oziroma državljanov RS.