Sinočnji prvi koncert v novi koncertni sezoni Simfoničnega orkestra RTV Slovenija je počastil spomin na v pretekli sezoni umrla dirigenta in nekdanja umetniška voditelja orkestra Sama Hubada (1917 – 2016) in Antona Nanuta (1932 – 2017). Z njima se je sklenila epopeja večdesetletnega umetniškega delovanja radijskega orkestra s številnimi mednarodnimi nastopi, snemanji, prvimi izvedbami slovenskih del, mednarodnim sodelovanjem, še posebej na področju nastopanja solistov iz vsega sveta, tujih dirigentov, novih umetniških vodij iz tujine, tu z večjo ali manjšo srečno roko ali potezami.
Krstni nastop novega Mešanega pevskega zbora Glasbene matice Ljubljana, vse fotografije Marijan Zlobec
Z odra sta pred koncertom spregovorila direktor glasbene produkcije RTV Slovenija Patrik Greblo in umetniška voditeljica Simfoničnega orkestra RTV Slovenija Maja Kojc. Predstavila sta tri nove člane orkestra, nista pa predstavila novega pevskega zbora, ki je na koncertu prvič nastopil kot Mešani pevski zbor Glasbene matice Ljubljana, tako da nismo vedeli natančno, kateri zbor sploh poje. Prav tako ni bil predstavljen njihov dirigent Sebastjan Vrhovnik, ki pa ga je dvorana očitno dobro poznala, saj je bil deležen burnih ovacij, za razliko od dirigenta večera, ki je v bistvu vskočil namesto obolelega sedanjega šefa dirigenta En Shaoa, to je bil priročni Loris Voltolini.
Polna Gallusova dvorana
Loris Voltolini očitno nastopa le tedaj, ko ni drugih ali se kaj zalomi, ne pa iz primarne želje organizatorjev, da je tako dober, da bi ga že od začetka vključili v kak koncertni projekt. To se je sinoči poznalo. Voltolini to sprejme, ne glede na okoliščine. Ali to v resnici pomeni, da nimamo dirigentov; ne mlajših, ne srednjih, ne starejših? Imamo “marsikaj”, kot veste.
Anton Nanut na Praški pomladi, foto Marijan Zlobec
Na Hubada in Nanuta me vežejo lepi spomini, ne nazadnje sem se z obema velikokrat pogovarjal, z obema celo nastopal na odru kot pevec; z Nanutom smo peli Srebotnjakovo Ekstazo smrti še v Slovenski filharmoniji. Po onem koncertu Ekstaze smrti nisem nikoli več slišal. Tak je odnos slovenskih glasbenih profesionalnih ustanov do slovenske glasbene dediščine. Sami sebi kopljejo grob, a jih to ne briga.
Samo Hubad, foto SNG Opera in balet Ljubljana
S Samonm Hubadom smo peli na gostovanju v zagrebški dvorani Vatroslav Lisinski dramatično simfonijo Romeo in Julija Hectorja Berlioza. To je celovečerna kompozicija, ki jo je Hubad naštudiral za Zagreb, ker Cankarjevega doma tedaj še ni bilo. Solisti so bili Marjana Lipovšek, še na začetku svoje kasnejše svetovne kariere, tenorist Mitja Gregorač in basist Ivan Sancin.
Oba dirigenta sta slovela kot pogumna dirigenta, oba sta krstila nešteto slovenskih novih kompozicij, oba sta dirigirala Kogojeve Črne maske. Iz zapisa v koncertnem listu izpade, kot da je Nanut prejel Prešernovo nagrado, Hubad pa ne. Hubad je prejel Prešernovo nagrado kar trikrat: najprej leta 1948 za dirigiranje opere Soročinski sejem, leta 1953 za dirigiranje Romea in Julije (skupaj z režiserjem Hinkom Leskovškom) in leta 1958 za dirigiranje Črnih mask v Ljubljanski operi. Nagrade Prešernovega sklada so bile ustanovljene šele leta 1962, zato so informacije na sami objavi RTV Slovenija napačne. Prav tako ni res, da je Samo Hubad, kot piše v koncertnem listu (Tomaž Gržeta), v letih od 1947 do 1966 vodil orkester Slovenske filharmonije. Filharmonijo je najprej vodil kot direktor in umetniški vodja skladatelj Marjan Kozina (1948 – 1950), za njim skladatelj Lucijan Marija Škerjanc (1950 – 1956), potem pa skladatelj Marijan Lipovšek (1956 – 1964). Hubad je bil med stalnimi dirigenti, kot so bili še Jakov Cipci, Bogo Leskovic, Lovro Matačić, na posameznih koncertih pa so dirigirali še drugi slovenski dirigenti.
Patrik Greblo in Maja Kojc
V povezavi obeh dirigentov z Marijem Kogojem (1892 – 1956) smo tako za uvod slišali Bagatele za simfonični orkester našega skladatelja. Bagatele so še danes moderne, čeprav so sicer kot klavirske skladbe, v izvirniku Malenkosti, nastale že pred skoraj sto leti. Nasploh je vsa druga dunajska skladateljska šola najbolj prelomna v glasbeni zgodovini; Alban Berg, Anton Webern, Kogojev učitelj Arnold Schönberg, še en Kogojev učitelj Franz Schreker. Kogoj je bil verjetno najbolj vase in v svojo ustvarjalno moč zaverovani slovenski skladatelj sploh. Lahko bi pri polni zavesti živel in ustvarjal še desetletja, tako pa so mu domače ozke in ozkosrčne razmere omračile um.
Marij Kogoj
Bagatele oziroma pravilneje Malenkosti so povsem drugačne od vsega, kar je bilo dotlej slovenskega pianističnega napisanega, popoln prelom z romantiko, pozno romantiko in odmik od domačijske sentimentalnosti. Kogoj je že ubiral pot proti čisti glasbi, čisti (ekspresionistični) zvočnosti na osnovi novih teoretskih spoznanj, katerih avtor je bil bolj sam, kot se to danes poudarja in ve, saj je bil njegov glavni esej, ki ga je Kogoj poslal založniku Schmidtu v Trst izgubljen, o njem pa je spominsko poročal le Kogojev učenec Srečko Koporc.
Veno Pilon – Marij Kogoj
Bagatele pravzaprav kažejo ne le samosvojo Kogojevo skladateljsko pot. Alojz Srebotnjak je bil tako kot Jakob Jež precej “obseden” z Marijem Kogojem s svojimi željami po skladateljskem dopolnjevanju Kogojevih kompozicij. Kaj bi Kogoj sam napravil, kajpada ni možno ugibati. Verjetno bi se še naprej razvijal, pridobival kompozicijsko veščino, lahko bi rekli napredoval, tako kot se to kaže v razvoju Črnih mask. Kogoj se je hitro učil. Bil je na Dunaju med prvo svetovno vojno in živel v hudem pomanjkanju. Poznal je široko literaturo, o čemer je pisal v več esejih. V koncertnem listu ni besede o Bagatelah, razen da “odpirajo tokratni zgodovinski glasbeni dogodek” (Tomaž Gržeta). Tako pravzaprav ne vemo ali ne izvemo, da smo poslušali klavirske Malenkosti kot Bagatele v orkestraciji Alojza Srebotnjaka. Na Kogoja je treba bolj gledati kot uveljavitelja samosvojega in samostojnega, novega kompozicijskega stila, manj kot celovitega avtorja same kompozicije in še najmanj kot samo briljanco posameznih “bagatel”. Orkester je formalno dvanajstdelno kompozicijo naštudiral nekako srednje dobro, brez jasnega koncepta in vsebinske poglobitve, diferenciacije in osamosvojitvene prezence, da zaslišiš profil, strukturo in niansirano zvočnost, ki jo je Kogoj tako želel uveljaviti in poudariti. Dirigent je Kogoja odtaktiral brez kakšne večje interpretacijske prepoznavnosti, malenkost boljši je bil v zadnji polovici kompozicije.
Polna Gallusova dvorana
Večina ljudi je prišla na koncert zaradi Mozartovega Requiema, ki ga prav tako kot še marsikatero zelo znano kompozicijo nismo slišali že dolgo.
Loris Voltolini je izbral precej počasen tempo, tako da se je vse zdelo zelo razvlečeno in dolgočasno, brez pravih kontrastov glede na vsebino petega in samega Mozartovega kompozicijskega načina, ki ni bil tako “voden”, kot smo to slišali sinoči. Voltolini ves čas ni opazil, da nima izdelane kakšne prepoznavne interpretacijske sheme, da je metronomsko usmerjen, da mu manjka sugestija, emocija, navdih in nasploh elementarna odprtost za dialog s skladateljem, ki se je ob naročilu Requiema pravzaprav še najbolj zavedal, da piše kompozicijo za lastno smrt, morda celo za izvedbo na pogrebu, a kot veste, tega nikoli ni bilo.
Podobno počasen je bil dodan Mozartov Ave Verum Corpus KV 618.
Slovenska glasbena kultura potrebuje, ko se spominja Hubada in Nanuta, kaj močnejšega. Mi gremo nazaj, slepimo pa se, kot da gremo naprej.
Orkester je igral še “ogrevalno”, premalo intenzivno, muzikalno, z željo, da bi poslušalci, kot jih v vsej sezoni morda ne bodo imeli več v takem številu, dobili vtis, da se vsekakor splača čimprej priti na njihov koncert drugič, tretjič in tako naprej. Tako malo koncertov, kot jih je, morajo biti ena sama želja po briljanci, sicer zakaj si glasbenik, če ravno na koncertu najbolj ne izpolniš sebe. Poleg ležernosti smo slišali kar nekaj napak.
Solisti v Requiemu
Solistični izbor je bil pričakovan, domač, slovenski, malo že utrujen (še vedno prizadevni Marcos Fink, poduhovljena, a glasovno šibkejša Bernarda Fink), ne dovolj samozavestno prodoren in dominanten (Theresa Plut), z željo po uveljavitvi (Martin Sušnik). Imamo še nekaj podobnih možnih zasedb.
Sebastjan Vrhovnik
Pevski zbor je bil glede na dejstvo, da je tokrat nastopil sploh prvič na kakem koncertu, soliden. Če bi bil bolj “profesionalen”, pa bi se dalo imeti pripombe, zlasti na skromno vokalno tehniko, premajhno intenzivnostjo, pevsko kilometrino, z močnejšimi, manj cvirnastimi soprani, elementarnejšimi moškimi glasovi, kar pa je splošni slovenski manjko. Če bi Voltolini pokazal kakšne emocije, bi to začutil in povzel še zbor, sam od sebe se ni dovolj odprl. Pri nas so vsi zbori pravzaprav amaterski in “mladinski”. Spominjam se, kako je nekoč Requiem v Slovenski filharmoniji pel ruski zbor.
Loris Voltolini
Nedopustno je, da je v koncertnem listu objavljen tekst kot slavospev nekdanji Glasbeni matici, ko pa je bil koncert izrecno posvečen spominu na Sama Hubada in Antona Nanuta. O njiju izvemo premalo.
Marijan Zlobec