Plečnikova sodobnost ali kako njegovo delo razumeti danes

V ljubljanski Galeriji Dessa so nocoj odprli razstavo Plečnikova sodobnost s podnaslovom v vprašalni obliki Kako Plečnikovo delo razumeti danes? Avtor razstave je znani raziskovalec Plečnikovega (in drugih arhitektov) opusa, sicer dolgoletni vodja in soustanovitev Galerije Dessa Andrej Hrausky. On je avtor razmišljanja v zloženki ob razstavi. Po njegovem skuša razstava na nekaj primerih razložiti, da Plečnikov delo ni le del naše tradicije, ampak se pri njem da izluščiti tudi nauke sodobnosti. Razstava je del zelo bogatega programa v letošnjem Plečnikovem letu, saj mineva 145 let od njegovega rojstva in 60 od smrti.

Andrej Hrausky, vse fotografije Marijan Zlobec

Andrej Hrausky si je z razstavo in tekstom ob njej zastavil osnovno vprašanje:  Smo danes sposobni preseči tradicionalen pogled na njegovo arhitekturo?

Vodja Galerije Dessa Maja Ivanič

Hrausky je razstavo postavil razdeljeno na enajst panojev, na katerih je pokazal Plečnikovo arhitekturno in hkrati umetniško bistvo v vsem njegovem razvoju. Morda presenečata dva ali tri komponente; najprej Plečnikova avantgardnost na Dunaju, ki je bil tedaj po številu prebivalcev tretje največje mesto na svetu (za Londonom in Parizom, daleč pred New Yorkom ali Moskvo). Tu vzporeja Plečnika z Ottom Wagnerjem in Maksom Fabianijem.

Jurij Kobe

Druga izrazita trditev je Plečnikovo prepričanje, da je slovenski narod etruščanskega izvora in je v delu svoje arhitekture povzel najbolj enostavni steber, to je etruščanski (ne pa antični dorski, jonski ali korintski). Etruščanski steber pa je isti kot toskanski.

Majda Cajnko in podžupan MOL Janez Koželj

Prav tako je Hrausky na večernem odprtju predstavil Plečnikove reforme v certveni arhitekturi in pokopališki. Po njegovem se je homo sapiens začenjal zavedati samega sebe, ko je začel ljudi pokopavati.

Plečnikove Križanke

“Plečnikovo delo običajno delimo na tri obdobja, povezana s tremi mesti, v katerih je deloval: Dunajem, Prago in Ljubljano. Dolga leta je bilo njegovo delo po tem vrstnem redu tudi obravnavano, saj je umetnostna zgodovina najbolj cenila njegovo zgodnje obdobje, ko je bil še del dunajske avantgarde, zbrane okrog profesorja Otta Wagnerja. Vendar danes vse bolj spoznavamo ravno vrednost njegovega zrelega obdobja, ko si je zavestno izbral povsem svojo arhitekturno pot.

Bogo Zupančič in Matej Vozlič

Razumeti moramo, da sta Plečnikova selitev v Prago leta 1911 in prva svetovna vojna povzročili nekajletni zastoj v njegovem ustvarjanju. Ob prihodu v Prago je bil star 39 let, leta 1920, ko je spet pričel dobivati pomembne naloge, pa 48. Torej je skoraj desetletna prekinitev ustvarjanja padla v obdobje, ko je bil na višku ustvarjalnih moči.

Toliko arhitektov se redko zbere na razstavi

Med prvo vojno se je soočil še z neverjetnim uničenjem in človeškimi žrtvami, kar je občutljivega Plečnika zelo pretreslo. Imel je dovolj časa, da je lahko temeljito premislil o svojem odnosu do arhitekture in si dokončno izbral samosvojo pot, ne da bi se menil za svetovne trende sodobne arhitekture. Ugotovil je, da je smisel arhitekture v njenem preseganju časa in zato je stremel k večni arhitekturi (architectura perennis), ki bo razumljiva vsem, ne le danes, ampak tudi v prihodnje.

Jože Plečnik v Ljubljani okrog leta 1940, foto Arhiv MGML/Plečnikova hiša

Brezčasna arhitektura ni tista, ki času kljubuje zaradi svoje trdnosti, ampak tista, ki jo stoletja po nastanku ljudje tudi razumejo in cenijo. Zato mora vsebovati neko univerzalnost, kot jo imajo na primer klasična dela, ko se nam zdi, da imajo vsaki dobi nekaj povedati, da so vedno aktualna. In ko želimo nekaj povedati, uporabljamo jezik, ki ga vsi razumejo. Zato je Plečnik  uporabljal splošno razumljiv jezik klasičnih arhitekturnih elementov: stebra, loka, piramide, obeliska itd. – elementov, ki v sebi nosijo močna simbolna sporočila. Ker je verjel v etruščanske korenine Slovencev, je menil, da smo legitimni nasledniki antične arhitekture, iz katere je potrebno izhajati.

Pot k modrnosti v NUK, 1941, foto Andrej Hrausky

Vendar je to le zunanji nagovor, bistvo njegove arhitekture pa je treba iskati v kreativnosti njegovih zasnov. Za dobro arhitekturo ni recepta, saj se mora arhitekt ukvarjati z mnogimi nasprotujočimi zahtevami, ki vnaprej izključujejo idealno rešitev. Arhitektura je vedno kompromis med želenim in mogočim. Zato je njena kvaliteta v kreativnosti tega kompromisa in ne v njenem zunanjem izrazu. Ob tem so Plečnikove arhitekturne rešitve še izvirne: most ni most, ampak trg na vodi, knjižnica je tempelj modrosti, mrtvašnica pa ni »centralno razstavišče mrličev«, kot je rekel Plečnik, ampak arhitekturni park poslovilnih kapel.” (iz teksta Andreja Hrauskyja)

Peter Gabrijelčič

Hrausky je posebej podrobno osvetlil še nekatere druge Plečnikove stvaritve, kot v Ljubljani NUK, cerkev v Šiški (kot primer demokratične cerkve), Piramido, Križanke (tu še posebej uporabo materiala oziroma recikliranega gradiva), z vsemi arhitektovimi vizijami in realizacijami, potem simboliko (precej skrito v nekaterih spomenikih NOB) ter njegov pogled na fenomen Architecture perennis ali Večne arhitekture.

Marijan Zlobec