Nagrajenec letošnje že dvaintridesete Vilenice je ukrajinski pisatelj Jurij Andruhovič, ki se je pred sinočnjo podelitvijo nagrade v kraški jami Vilenici najprej predstavil v Ljubljani na sprejemu pri županu MOL Zoranu Jankoviću na literarnem večeru, ki je bil prvič v obnovljeni Švicariji v Tivoliju. Andruhovič je tedaj nastopal kot literat z branjem v ukrajinščini iz svojih kratkih literarno -esejističnih zgodb Leksikon intimnih mest (2011).
Jurij Andruhović v Švicariji, vse fotografije Marijan Zlobec
V sklepnem in zahvalnem nagovoru v kraški jami pa je prevzel poleg vloge nagrajenca in kulturnika še politika, zagovornika svoje države Ukrajine, ki bi rada vstopila v krog članic Evropske unije.
“Pred nekaj meseci so visoki evropski predstavniki prepovedali Ukrajincem sanje po vstopu v EU, ukrajinske politike so prepričevali, da naj odstranijo svoja prizadevanja iz vseh uradnih dokumentov, je povedal nagrajenec. Pri tem se je vprašal, ali Ukrajincem sploh pripada pravica do upanja, da bi na evropski zastavi kdaj imeli svojo zvezdico. A kot je dejal v imenu svojega naroda, sanje in prizadevanja ostajajo.” (STA)
Ukrajina je sicer na listi čakajočih za vstop v EU, tako da vse še ni tako brezupno, kot se danes morda zdi.
Jurij Andruhovič na vrtu Jazz cluba Gajo
Strokovna žirija pod vodstvom pesnice, prevajalke in esejistke Lidije Dimkovske je letos štela kar trinajst članov in članic, vsi pa so iz vrst literature, literarne kritike in literarne zgodovine. Žirija mu je nagrado namenila za “polnokrvno, pogumno in svobodomiselno literaturo, ki vrača glas na videz in po krivici pozabljenim delom Evrope in nam, Srednjeevropejcem, na drzen, humoren, inteligenten in večplasten način s tem vrača lastno in skupno preteklost in prihodnost”.
Iz predstavitve pisatelja lahko razberemo, da so “rdeča nit njegovega celotnega opusa ukrajinsko – evropski odnosi oz. bolje ignoranca Zahoda, za katerega je Ukrajina še vedno terra incognita. Druge stalnice v njegovih delih so: tematiziranje tabu tem, postmodernizem, satira, groteska, različni sociolekti, demitologizacija vloge pisatelja kot narodnega heroja, izpraševanje posameznikove identitete v poosamosvojitvenem obdobju idr. Vendar Andruhovič s problematiziranjem perečih političnih in družbenih tem ne ostaja znotraj knjižnih platnic, temveč jih načenja tudi v javnosti; sodeloval je tako v demonstracijah v času oranžne revolucije leta 2004, kot na Majdanu nezaležnosti (Trgu neodvisnosti) leta 2013. Tudi zdaj, po ruski pripojitvi Krima in vojni v jugovzhodni Ukrajini, ki traja že od leta 2014, opozarja na razmere v državi.”
Jurij Andruhovič (r. 1960) piše poezijo, romane, kratko prozo in esejistiko. Prevaja iz angleščine, nemščine, poljščine in ruščine.
Nagrado mu je izročil predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina, ki je v Vilenici poudaril, da niti svet niti roman nista več tisto, kar sta bila, in da so tako bralci kot svet za vedno spremenjeni z besedno umetnino, kot je Andruhovičev roman Dvanajst krogov, ki je že preveden v slovenščino.
Marijan Zlobec