Janez Ludvik Schönleben (1618 – 1681) je bil eden najbolj znanih ljubljanskih duhovnikov, zgodovinarjev, pridigarjev, filozofov. mariologov…Vplival je na Valvasorja, ki je o njem pisal v svoji Slavi vojvodine Kranjske. O Schönlebnu in še posebej njegovi zgodovinski knjigi Carniola antiqua et nova (Ljubljana, 1681) so pisali doslej že mnogi zgodovinarji in literarni zgodovinarji. Najobsežnejšo monografijo pa je pri Založbi ZRC SAZU izdala dr. Monika Deželak Trojar.
Dr. Monika Deželak Trojar predstavlja svojo knjigo, fotografije Marijan Zlobec
Dr. Monika Deželak Trojar se ukvarja s slovenskim slovstvom 17. in 18. stoletja ter zgodovinopisjem 17. stoletja in s svojim raziskovalnim delom sodeluje pri inštitutskih in drugih projektih.
Monika Deželak Trojar se je rodila leta 1982 v Celju. Osnovno šolo je obiskovala v Novi Cerkvi in na Dobrni. Po končani Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani se je vpisala na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je študirala latinščino in zgodovino. Študij je uspešno zaključila leta 2007 z diplomskim delom Enodijev panegirik na čast kralju Teoderiku: stilistično-retorični vidiki panegirika in njegov zgodovinski pomen in se istega leta zaposlila kot mlada raziskovalka na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Oktobra 2015 je na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru uspešno zagovarjala doktorsko disertacijo z naslovom Janez Ludvik Schönleben (1618–1681) v luči arhivskih virov, njegovega zgodovinskega in retoričnega opusa.
“Monografija o Schönlebnu je prva publikacija iz nove zbirke Apes academicae. Prinaša prvo temeljno raziskavo o Janezu Ludviku Schönlebnu (1618–1681), pomembnem kranjskem zgodovinarju, pridigarju, teologu in polihistorju, ki kljub svoji veličini in pomembnosti za slovenski in širši evropski prostor še ni bil deležen celostne obravnave. Knjiga podrobno predstavlja Schönlebnovo življenjsko pot in pojasnjuje mnoge vidike njegovega življenja, ki so bili doslej neznani ali slabo poznani. Biografskemu delu sledi pregled celotnega Schönlebnovega opusa, v katerem so zbrani vsi njegovi doslej odkriti natisnjeni in rokopisni, ohranjeni in neohranjeni spisi. Zadnja vsebinska sklopa monografije se osredotočata na Schönlebnov zgodovinopisni ter govorniški in pridigarski opus. V ospredju prikaza so njegova najpomembnejša natisnjena dela z omenjenih dveh področij, upoštevano pa je tudi obsežno rokopisno gradivo. Monografija prinaša oceno Schönlebna kot zgodovinarja in pridigarja ter opozarja na pomembno prehodno vlogo (Janez Vajkard Valvasor, Janez Gregor Dolničar, Janez Svetokriški, Jernej Basar), ki jo je odigral na obeh področjih.” (iz uradnega besedila predstavitve)
Janez Ludvik Schönleben, foto Wikipedija
V knjigi je seveda še veliko več. Preseneča odkrivanje mnogih arhivskih dokumentov o našem zgodovinarju, poleg slovenskih, tako v Avstriji kot Italiji in na Hrvaškem. Avtorica poudari dejstvo, da za Schönlebna nemščina, kot je o tem pričal Valvasor, ni bila materin jezik, ampak očitno slovenščina, v kateri je izmenoma z nemščino ali latinščino pridigal, kot je v knjigi veliko natančnejših ugotovitev.
Schönleben se je ukvarjal še s filozofijo in z astrologijio. Verjel je, da so nekatera leta v človekovem življenju še posebej kritična. Prvo tako kritično leto je komaj sedmo, zatem pa leta, ki so večkratnik tega števila, kot da bi šlo za poštevanko. Morda je iz tega izhajalo njegovo prepričanje, ko je delal rodovnik Auerspergov, da sta tako Volf Engelbert kot Janez Vajkard Auersperg umrla v “anno climacterico”. Sam se je hkrati bal in napovedal, da bo tako leto usodno tudi zanj. To se je dalekovidno zgodilo, saj je umrl star natanko 63 let. Zanimiv, a nepojasnjen je pojem klimakterično leto.
Knjiga odkriva mnoge teme Schönlebnovega raziskovanja, ki doslej niso bile tako znane, na primer raziskovanje in pisanje o rodovniku Habsburžanov (Genealogia Habsburgica, kot je rokopisu dal naslov Peter Radics v svoji študiji Der krainische Historiograph Johann Ludwig Schönleben, 1894)
Janez Ludvik Schönleben – Allegoriae ss. Patrum, (1682), foto Digitalna knjižnica Slovenije/NUK
V oceni Schönlebna kot zgodovinarja avtorica ugotavlja na podlagi pregleda njegovega zgodovinopisnega opusa, da je bilo poznavanje rokopisnih virov ter pretekle in sodobne zgodovinopisne literature z današnjega gledišča skoraj nepredstavljivo. Tako ugotavlja, da “množica uporabljenih rokopisnih in natisnjenih virov preseneča tudi zato, ker v njegovem času zgodovina še ni imela statusa samostojne znanstvene vede. Med šolanjem pri jezuitih se je z njo srečal le posredno, saj je bila v jezuitskem šolskem sistemu zgolj sredstvo za doseganje drugih znanstvenih in vzgojnih ciljev.”
Schönleben je bil sicer jezuit, a je iz reda še pravočasno izstopil in se osamosvojil, tako da je imel več časa zase in za svoje študije, raziskovanja in pisanja. V nekem smislu je bil že tip sodobnega in samostojnega raziskovalca, kot so aktivni šele v našem času, bi pogojno lahko rekli.
Stara in nova Kranjska je bila natisnjena v latinščini v Ljubljani, foto Digitalna knjižnica Slovenije/NUK
Avtorica omenja, da je iz kazala h knjigi Stara in nova Kranjska razvidno, da je mnoge arhivske dokumente poznal iz prve roke, nekaj pa jih je citiral iz del drugih zgodovinopiscev. Schönlebnova raziskovalna mentaliteta je bila daleč pred njegovim časov; arhivska gradiva za svojo glavno knjigo je iskal tako na Dunaju, v Gradcu, Ljubljani, kjer si je pomagal poleg virov iz arhiva ljubljanske mestne uprave še z rokopisi nekaterih ljubljanskih plemiških rodbin. Pomembne dokumente je črpal še iz raznih samostanov tako v Sloveniji kot na avstrijskem Koroškem (Stična, Bistra, Žiče, Pleterje, Mekinje, Vetrinj, Osoje Šentpavel…). Uporabljal je rokopise škofov…Natisnjenih knjig je pri pisanju Stara in nova Kranjske uporabil nad dvesto.
V Schönlebnovem zgodovinskem opusu, ugotavlja avtorica, izstopajo štirje bistveni elementi: ljubezen do domovine, naklonjenost analitičnemu načinu pisanja, zanimanje za genealogijo in občudovanje habsburške vladarske hiše.
Benediktinski samostan svetega Pavla v Labotski dolini
V pridigarskem opusu pa avtorica Schönlebna postavlja ob bok tako evropske tradicije kot slovenske, še posebej jezuitske retorike in pridige od ustanovitve reda do konca 17. stoletja, pri čemer je bilo najbolj aktivno obdobje njegovega pridigarstva in govorništva med letoma 1654 in 1676, se pravi z dobo, ko je bil kar trinajst let (do leta 1667) ljubljanski stolni dekan.
Horae subsecivae dominicales. Sive Discursus sacri de tempore in Dominicas totius anni, foto Digitalna knjižnica Slovenije/NUK
Knjiga kolikor se da predstavlja Schönlebna še kot dramatika. Njegova drama Haeresis fulminata. Anastasius tyrannus Orientis haereticus v kar petih dejanjih z dvema prologoma je nastala v šolskem letu 1650/1651. Drama je bila tako dolga, da so uprizoritev, očitno eno samo, razdelili na dva zaporedna dneva: 2. in 3. maja 1651. Avtor jo je posvetil kranjskim deželnim stanovom. Radics je originalni rokopis še videl v turjaški knjižnici, potem pa se je, ko so knjižnico preselili iz Ljubljane na grad Losensteinleiten v Zgornji Avstriji, izgubil. Avtorica knjige je prepis drame odkrila šele leta 2013 v dunajskem Hišnem, dvornem in državnem arhivu. Drama je bila najprej posvečena Volfu Engelbertu Auerspergu in njegovi družini, ki je dejavno sodelovala v bojih proti hereziji svojega časa – Turkom. Ali bi se dalo to Schönlebnovo poveličevanje celotne Kranjske ter z njo povezanega vsega kranjskega plemstva prevesti in gledališko uprizoriti, se avtorica ne sprašuje. Omenja pa obstoj še ene mlajše domnevno Schönlebnove drame – Julian Apostata (o rimskem cesarju Julijanu, ki je vladal v letih med 360 in 363 in je veljal za odpadnika ali krivoverskega cesarja).
Janez Ludvik Schönleben – Genealogia illustrissimae familiae sac. Rom. imp. comitum de Gallenberg, (1680), foto Digitalna knjižnica Slovenije/NUK
Znanstvena monografija o Schönlebnu se kajpada ne more ukvarjati z nalogami sodobne založniške dejavnosti in programov založb, še posebej znanstvenih. Kot kaže, je načrt aktualizacije starejših avtorjev (v programih Založbe ZRC SAZU) sicer optimističen, a ne bo uresničen s tako mačehovskim odnosom države Republike Slovenije do slovenske znanosti, tu še posebej do slovenske zgodovinsko pomembne preteklosti.
Bati se je, posledično, da bo štiristota obletnica rojstva slavnega slovenskega zgodovinarja prihodnje leto šla mimo javne pozornosti, kaj šele kakšnega javnega spomenika v Ljubljani ali še kje drugje.
Marijan Zlobec