Ivo in Slavko Goldstein sta pred kratkim napisala obsežno monografijo Tito, ki jo je pri nas izdala založba Modrijan v prevodu Maje Novak in Andreja E. Skubica, že poprej pa je sorodno knjigo Tito in tovariši napisal slovenski zgodovinar dr. Jože Pirjevec.
Tito in Krleža
Ali se da tako pomembno in odmevno osebnost zajeti v eno knjigo? Vse se da, samo kako. Ali je bil Tito pomemben samo za Jugoslavijo ali za ves svet, še posebej kot voditelj neuvrščenih držav? Je Tito pomemben še za čas po svoji smrti, kot to obdobje lahko opazujemo in predvsem živimo sedaj? Se podoba Tita kaže samo v izbrani literaturi, kot jo uporabljajo naši zgodovinarji, in ali je ta podoba hkrati prava, ali pa je nujno soočiti vse, kar je bilo ves čas Titovega življenja in vladanja o njem napisanega in objavljenega zelo kritično, da ne rečem napadalno? So teme, ki jih zgodovinarji nočejo aktualizirati, še manj raziskati.
Tito, Josip Vidmar in Edvard Kocbek v Jajcu leta 1943
Če rečem, da je lik maršala Tita nekako svetniški v obeh knjigah, pravzaprav to ni presenetljivo. Knjige o Titu najraje pišejo tisti zgodovinarji, ki so Tita občudovali in se mu klanjali, razen prve Đilasove, ki je v svoji kritični neposrednosti morda še najboljša, vsekakor pa je imela največji mednarodni odmev. S tem je predsednik kot edini vreden splošne in hkrati najvišje pozornosti. Zgodovinar si sam izbere tistega, o kom bo pisal. To velja za vse profile javnih osebnosti, ne le za politike. Nekateri zgodovinarji zbirajo in študirajo samo monografije o ljudeh in jih primerjajo, opazujejo, kako so zgrajene, kaj povedo, kako kaj prikazujejo, kaj zamolčujejo, kako selektivno kaj citirajo…
Ko bralec takih monografij išče neko temo, problem, dogodek, osvetlitev, stališča, konflikte, nasprotovanja, sankcije, obračune…, vedno je vsega premalo. Tito je bil desetletja izjemno aktiven vsak dan.
Iz predgovora knjige Tito Iva in Slavka Goldsteina lahko razberem, da je bil “Tito stalinist in komunist, ki je v državi, na čelu katere je bil, hotel uvesti nekatere prvine liberalizma, celo demokracije. Bil je zagovornik centralizma, pa tudi demokratizacije.”
Tito in Koroški oktet (Ciril Krpač)
Tito je bil hkrati človek širše kulture, ne zgolj operativne politike. Goldsteina trdita, da je bil bonvivan in celo plejboj. Vsekakor je bil človek, ki so ga zanimale zelo različne stvari, hkrati pa je bil kot predsednik primoran skrbeti za celotno družbeno dogajanje, za vse sloje…
Tito in Slovenski oktet v Beogradu
Iz knjige o Titu se tu lahko omejimo zgolj na zelo droben izsek, to je o Titovem odnosu do kulture in umetnosti. Goldsteina tu nista opravila kakšnih večjih raziskav in sta izpustila marsikaj, kar je sicer znano. Tito, se zdi, je kulturno in umetnost dojemal kot človek mladostne evropske kulturne orientacije, z neko primarno estetsko občutljivostjo, razpeto med tradicijo in zmernim, v nekaterih podrobnostih ša kar drznim modernizmom (nekateri veliki spomeniki NOB, ki so tedaj nastajali; modernizem v likovni umetnosti, klasični glasbi, jazzu).
Lazar Stojanović (1944 – 2017) je bil edini režiser kaznovan z zaporom
Večji problem je film, zlasti “črni val”, o katerem knjiga sicer piše, a premalo in ne pojasnjuje Titove konkretne vloge pri umiku pravice do distribucije nekaj filmov v jugoslovanskih kinematografih (W. R. – Misteriji organizma Dušana Makavejeva ter Mojster in Margareta Aleksandra Petrovića in Plastični Jezus Lazarja Stojanovića. Njegov film, v katerem je bilo prikazanih nekaj kadrov s Titom, je “deloval kot nezaslišana provokacija, zato je Stojanović tri leta preždel v zaporu (vključno s preiskovalnim zaporom).”
Sofia Loren in Tito
Goldsteina ne povesta ali ne vesta, da je predsednik Tito obiskal predstavo Wertherja v Ljubljanski operi, ko je v naslovni vlogi nastopil tenorist Rudolf Francl, tedaj verjetno najboljši interpret te vloge v Evropi, za dirigenta pa je želel Lovra Matačića, namesto Rada Simonitija, čeprav je bil prvi ustaški kapelnik, drugi pa partizanski skladatelj in dirigent. Znana je prigoda, da je zaukazal prinesti ogromen šopek rož in da so morali zvečer po cvetličarja domov, ker je svojo trgovino že zaprl, da so na oder prinesli Titov šopek.
Petar Lubarda – Kosovski boj, 1953
Prav tako Goldsteina zamolčita, da je Tito obiskal mladi, komaj v svetu uveljavljajoči se Mednarodni grafični bienale v ljubljanski Moderni galeriji, kar pomeni, da ga je problem odpiranja jugoslovanske umetnosti v svet še kako zanimal. Razstave jugoslovanske grafike so kasneje romale po vseh celinah, kar pa seveda ni bila Titova zasluga, ampak je to počel in organiziral Zoran Kržišnik, ki je takrat v MG Tita sprejel.
Tito, Elizabeth Taylor in Richard Burton
Goldsteina zamolčita, da je Tito obiskal Kobilarno Lipica in ga je zanimal razvoj in delovanje slovite kobilarne z največjo evropsko tradicijo.
Goldsteina prav tako zamolčita, da je Tito povabil k sebi največje jugoslovanske slikarje, da bi ga na Dedinju portrerirali. Med njimi je bil naš Gabrijel Stupica, s katerim sem o tem nekoč govoril (tik po Titovi smrti).
Bogdan Bogdanović – Spomenik žrtvam taborišča v Jasenovcu, 1960 – 1966
O Titovem srečevanju z največjimi filmskimi zvezdniki in zvezdnicami je v knjigi objavljenih zgolj deset vrstic, kjer so omenjeni Sofia Loren, Richard Burton, Elizabeth Taylor, Laurence Olivier in Orson Welles.
Miroslav Krleža leta 1929
Iz knjige Tito je z vidika kulture zanimivih kar nekaj poglavij, kot Tito in Krleža, saj sta se poznala že od leta 1920. Pravzaprav je Tito pristopil h Krleži in mu povedal, da rad prebira vse njegove članke, še posebej one iz časopisa Plamen. Pogosteje sta se začela videvati šele leta 1928, ko je bila Pelagija Broz v isti partijski celici kot Krleža. Kasneje se je med njima razvilo nekakšno “ovinkarsko prijateljstvo”, kot piše v knjigi.
Vojin Bakić – Spomenik zmage ljudstva revolucije v Slavoniji, 1958
“Tito je ves čas od Krleže zahteval, naj v interesu KPJ opusti polemiko proti partijskim stališčem o književnosti in umetnosti. Krleža pa je to zavračal, ker je čedalje odločneje branil svobodo umetniške besede.”
Marca 1940 je Tito Krleži napovedal popolno blokado tako KPJ kot posameznikov, ki naj bi “bojkotirali Krležo osebno in tudi vse njegove javne nastope in besedila…”
Tito in Ivan Meštrović na Brionih leta 1959
“Pod tem pritiskom je Krleža končno obmolknil in v javnem življenju ga pet let ni bilo slišati.” Ta trditev iz knjige je precej čudna; Krleža ni bil človek, ki bi se že leta 1940 Tita lahko prestrašil, poleg tega je prav tako dobro kot Tito poznal Stalinove čistke, naraščajoče grožnje stalinizma, fašizma in nacizma. V knjigi ni omenjena anekdota iz medvojnega časa, po kateri naj bi Krleža izjavil, da mu je vseeno, ali ga bo ubil Dido (Eugen Dido Kvaternik) ali Đido (Milovan Đilas). Krleža v Zagrebu med vojno ni sprejel nobene funkcije, čeprav so ga vabili; Pavelič mu je ponudil, da bi prevzel funkcijo intendanta HDK, postal profesor na vseučilišču ali član akademije in celo njen predsednik.
Gabrijel Stupica – Portret Tita, 1946
Goldsteina pišeta o tem, zakaj Krleža ni žele oditi v partizane že leta 1942, ko so odšli mnogi zagrebški intelektualci. Knjiga ponuja odgovor:” Krležo je bilo groza vojnih strahot, ki jih je sicer izkusil že med prvo svetovno vojno, v partizane pa ni odšel predvsem zato, ker je vedel, da bi bila po njegovem odhodu njegova soproga Bela kot Srbkinja nemudoma poslana v taborišče…” Knjiga še omenja, da Krleža ni prebolel ravnanja partije z njim in da mu je še leta 1943 Đilas v partizanskem tisku očital njegovo predvojno nasprotovanje partiji in to, da ni odšel v partizane, čeprav je ostal marksist. Kot piše v knjigi, je tedaj Đilasa napadel celo Tito, naj pusti Krležo pri miru, kiparju Augustinčiću pa je dejal:“Krležo bi bilo treba reševati; naj bo še tako trdoglav in trmast, ta bo čisto po neumnosti izgubil glavo!”
Tito v Lipici
Do zbližanja med Titom in Krležo je prišlo jeseni leta 1945. Zanimiva pa je teza zgodovinarjev, češ da so Krleževo negativno stališče do Stalina, kot ga je izražal že pred vojno, začeli razumevati šele po letu 1948:“Šele ko je Stalin leta 1948 grobo napadel tudi njih osebno, so začeli razumeti tudi predvojnega Krležo, ki je bil daljnovidnejši od njih. Miroslav Krleža je postal persona grata, tesni prijatelj vrhovnega vodje, eden najvplivnejših ljudi v državi…Oblastniki so bili skrajno nepripravljeni priznati, da so se kadarkoli v preteklosti morda zmotili.”
Tito z Jovanko in Zoranom Kržišnikom pred Moderno galerijo v Ljubljani
Knjiga piše o Krleži še veliko več, na primer to, da je leta 1950 ustanovil Jugoslovanski leksikografski zavod z Enciklopedijo Jugoslabvije, za katero je portret Tita napisal kar Krleža sam. Knjiga kasneje govori o posebni “intelektualni simbiozi”, ki je trajala vse do smrti. Zanimiva pa je še zabeležka:“Proti konca svojega in Titovega življenja, leta 1979, je Krleža izrazil strahove, ki so jih takrat občutili mnogi in so se podobno kot velikokrat pri Krleži pokazali za preroške:” Dokler je Tito živ, tuje vojske ne bodo korakale po naših tleh, kasneje pa bo to odvisno od nas samih, od tistih, ki bodo ostali ali ki bodo prevzeli oblast (…). Zdi pa se, da je voz krenil po klancu navzdol. In to že zdavnaj. Tito je star, a vseeno vse še nekako drži skupaj z močjo svoje osebnosti. Kaj pa bo, ko on zapre oči? Kakor kdo, ljubi moji! Mogoče je, da se bodo na tem balkanskem plemenskem viharnem vrhu znova razvnele strasti in znova izzvale medsebojne pokole, ker se v svojem bistvu tukaj zadnjih dvesto let ni nič spremenilo. Stvari so bile s porazom nacionalsocialističnih sil v drugi svetovni vojni samo zagrebene pod pepel.”
Na to zatem Goldsteina navezujeta Franja Tuđmana in njegovo politično pot, kar dobro dopolnjuje temo, hkrati pa potrjuje nekakšen “prohrvaški” pogled na Tita.
Tito je rad obiskal Velenje, tu z Nikito Sergejevičem Hruščovom
Širši kulturni okvir sta v knjigi Goldsteina dala ali zarisala v poglavju Za “stvarno kulturo množic”, a je to poglavje hkrati precej površno in pomanjkljivo. Edvard Kocbek je tako zgolj omenjen med književniki, ko so prišli iz partizanov ali so bili blizu partiji (poleg Kocbeka je med Slovenci omenjen zgoj Matej Bor). Knjiga na hitro oživlja jugoslovanski pisateljski kongres v Ljubljani leta 1952, ko je Krleža prebral svoj Ljubljanski referat, sprejet kot uradni dokument kongresa z naslovom O kulturni svobodi. Josip Vidmar v knjigi ni omenjen, tako kot ne večina Slovencev, ki so se s Titom osebno poznali.
Knjiga o Titu ne problematizira nobene slovenske teme, na primer vsega dogajanja okrog Edvarda Kocbeka, kar potrjuje tezo, da je bilo vse, kar se je slabega dogajalo in kuhalo v Sloveniji skozi desetletja, v resnici zgolj slovenska “mineštra”, ki so jo morali vsi pojesti sami in jo pogrevajo vse do danes. Slovencem očitno nihče ali noben tujec ni prizadejal toliko škode, kot so si jo sami sebi.
Iz knjige Goldsteinov, očeta Slavka in sina Iva, Tito se zdi, kot da je bila Slovenija zadnja provinca ali pa je skoraj ni bilo.
Marijan Zlobec
3 odzivi na “Predsednik Tito v primežu zgodovinopisja kulturi skoraj ušel”
spet imenitno, marijan — in arhivske fotografije!
pozdrav, aleš
Zanimiva, objektivna recenzija knjige – ki je resda še nisem prebral, vendar sem sodoživljal velik del obravnavanega obdobja. Pogrešam pa omembo znamenitega splitskega govora leta 1962, v katerem je Tito ostro kritiziral abstraktno umetnost. Ni s tem v protislovju ugotovitev o njegovi naklonjenosti sodobni umetnosti? Govor se mi je vtisnil v spomin, ker so ga (prav ta del o abstraktni umetnosti) kritično obravnavali v uredništvu mariborske Katedre. To je prišlo na uho vedno budnim organom, ki so leta 1963 dosegli zamenjavo glavnega urednika, nato pa so za eno leto Katedro celo ukinili oziromo jo združili z ljubljansko Tribuno. No, vsi vpleteni so preživeli brez hujših posledic. Upam, da ta drobna reminiscenca ni odveč.
Zanimiv bi bil še veliko bolj natančen prikaz odnosa Tita do Krleže in obratno. Dr. Jože Pirjevec pove marsikaj drugega in drugačnega. On trdi, da je Krleža že pred vojno vedel za Stalinove gulage, zato je v bistvu prišlo do razkola na literarni levici. Krleža je imel večje zadržke do ruskega komunizma, ker ni bil politik.
Posebno poglavje bi bilo, a ga ni, namenjeno kongresu PEN na Bledu leta 1965, ko je predsednik postal Arthur Miller in so prišle na Bled vse tajne službe, CIA in še kdo. Tito je bil pokrovitelj kongresa, a na Bled ni prišel.
Sam sem prepričan, da so Tita glede abstrakcije, bolj šuntali drugi. Je objavljena anekdota, kako je Tita obiskal Walter Ulbricht in zagledal velikansko abstraktno sliko Petra Lubarde Kosovski boj. Ulbricht je Tita vprašal:”Ali je to tebi všeč?” Tito pa je odgovoril:”Kje pa! Grozno je” Ulbricht je vprašal:”Zakaj pa je potem tukaj?” In Tito je odvrnil:”Kaj jaz vem! Gotovo se je kakšna komisija odločila, kje naj bo kaj razstavljeno.”
Knjiga omenja te teme na straneh od 585 do 592. Avtorja trdita, da je ideološki pritisk v kulturi popustil še pred kakšno opaznejšo politično demokratizacijo. Tito je že leta 1953 prišel na premiero Menottijeve opere Konzul, napisane leta 1950. “Opera je govorila o “policijski državi”, bila je neposredna aluzija na stalinistične režime. Na premiero je Tito morda prišel zato, da bi pokazal svoje distanciranje do takih režimov, ali preprosto iz radovednosti, da bi videl najslavnejšo opero tistega časa, verjetno pa iz obeh razlogov,” piše v knjigi.
Lepa prigoda je še o Bogdanovićevem spomeniku v obliki Kamnitega cveta, ki ga je Tito na koncu sprejel z besedo “Kolosalno”…
Omenjeno je tudi leto 1962, kot da je v govoru proti moderni umetnosti v resnici govoril proti šundu, pri čemer pa je “prst uperil v “destruktivno delovanje” nekaterih časopisov in različnih člankov, ki naj bi “zastrupljali mladino s tujo dekadentno umetnostjo in književnostjo.” Očitno mu je govor spisal nekdo drug.