Vladno oglaševanje “drugega tira” ali lastne pameti ?

Vlada Republike Slovenije vabi volivce, državljane Republike Slovenije na referendum o “drugem tiru” s precej obsežno natisnjeno predstavitvijo, dano kar v poštni nabiralnik, kjer je bilo to čtivo dosegljivo. Hkrati nadaljuje objavljanje svojih stališč s plačanimi oglasi za svoj projekt.

“Drugi tir”: zgoraj se vozi dr. Miro Cerar, spodaj Vili Kovačič, v Koper pa bosta prišla istočasno, foto Vlaki.info

Zakon o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača-Koper (ZOUGDT) je milo rečeno pomanjkljiv, nejasen, nenatančen, zavajajoč, saj med drugim ne razloži že samega bistva pojma “drugi tir”.

Kaj je “drugi tir”? Je to en tir na razdalji Koper – Divača? Je to dvojni “drugi tir”, na isti trasi? Kje je natančna trasa železniške proge, kje je natančno objavljena, da se jo da ogledati…?

Kaj bi bile, po 2. členu zakona, natančne opredelitve “drugega tira”, ni jasno, prav tako ne vse o 2TDK in koncesiji in koncesijskih pogodbah…

Nič ni o stroških in stroškovnih omejitvah gradnje. Zakaj so omenjene vladne ponudbe za revizijo drugega tira ocenjene na 1,3 milijarde evrov z DDV, če so vse druge ugotovitve in izračuni stroškovno bistveno nižji? Za nekaj sto milijonov. Torej vlada zahteva od svojih državljanov, da na raferendumu sprejmejo še eno investicijo kot je bila v TEŠ 6?

Med možnimi tujimi vlagatelji se omenja Madžarsko, Slovaško, Češko, celo Poljsko in Nemčijo, ne pa najbližje sosede Avstrije. Zakaj ne ? Kdo se ves čas in zavestno izogiba Avstriji?

Avstrija ni rekla nič, ker je nihče ni nič vprašal, kar je milo rečeno nenavadno, medtem pa je bilo že zdavnaj objavljeno, da vlagajo v železniško infrastrukturo kar 17 milijard EUR. In da se povezujejo z Italijo. Torej je Slovenija v očeh Avstrijcev povsem nezrela, nezanesljiva, ne ve, kaj hoče…?

V zadnjih petih, največ desetih  letih je Avstrija povsem obnovila železniške postaje na Dunaju, v Gradcu, Leibnitzu, Brück an der Mur, Wiener Neustadt, Wien Meidling, v Beljaku, Spittalu, Bischofshofnu…,nazadnje v Salzburgu in še kje. Slovenija ni obnovila ljubljanske postaje, ne železniške ne avtobusne že 60 let, če izvzamem notranjost stare železniške blagajne in bivše “kolodvorske restavracije” ter podhod za Bežigrad 200, 300 metrov stran od blagajn in dejanskih prihodov vlakov, kar je evropska posebnost. Razmerje med slovensko in avstrijsko obnovo je 1:1000.

Kdaj dvojni “drugi tir”?

Nasprotniki drugega tira zahtevajo dvojni “drugi tir”, torej najbolj logičen prometni standard.

Zakaj je sploh potreben referendum, če se niso sposobni soočiti in prediskutirati sleherni problem niti prometni, niti vsi drugi gospodarski strokovnjaki?

Je gradnja “drugega tira” z zahtevo po opredelitvi volivcev na referendumu o njej dokaz zrelosti države ali njene izrazite nezrelosti?

Ljudje ne vedo, za kaj se opredelijo, ne če glasujejo za, ne če obkrožijo ne.

Dolžnost države je, da na referendumu predloži vsebino preprosto, jasno, vsem razumljivo, ne pa nikomur.

Kateri referendum doslej je državljanom koristil?

Je podana vizija razvoja Luke Koper do leta 2050? Je nujen tretji pomol, podaljšanje prvih dveh, bo dosežen promet čez dvajset, trideset let 50 milijonov ton pretovora in še več? Bo šel ves promet iz Luke s tovornjakov na železnico?

Kako da preprosti ljudje vedo več kot državna politika, so pametnejši in bolj optimistični, drznejši? Zakaj je možno tako močno nasprotovanje, kot se kaže z referendumom, če je cilj isti ali enak? Je referendum dokaz nesposobnosti dialoga in sprejetja najboljših odločitev? V kateri stranki sem ali koga volim, ko se vozim proti Kopru?

Zakaj moram glasovati proti, da stvari lahko koristim ali sem vsaj v globokli dilemi? Zakaj se na referendumu opredeljujem le za en predlog: ali sem zanj ali proti njemu, ne pa: ali sem za vladni predlog o “drugem tiru”, ali pa za nevladni predlog o “drugem tiru”?

Referendumska kampanja ni nič drugega kot samo to: referendumska kampanja, ne pa opredelitev in zahteva po najboljši možni rešitvi. Če je v referendumski kampanji že doslej napovedanih dvaintrideset organizacij, se lahko vprašamo, kje so bile doslej?

Se da referendum še preklicati in nehati “moriti ljudi”? Zakaj mora biti referendum dokaz, da nekdo (oblast) noče nekoga poslušati, četudi ima morda boljše načrte in vsebinske predloge?

Zahteva po dvojnem “drugem tiru” je logična, ker bodo dela potekala hkrati, z vso logistiko in gradbeno operativo… Bo pa malo “širše” in več tračnic ter pragov in električnih žic.

Izjava premiera dr. Mira Cerarja, češ da bo izgradnja “drugega tira” omogočala izgradnjo dvotirne proge: “Tudi tam, kjer bodo predori, bodo cevi speljane tako, da bo možna dvotirnost, saj je to zagotovo najboljša rešitev,” nima nobene vsebinske teže, saj do dvotirnosti dejansko ne bo prišlo.

Podobno so delali avtocesto: brez odstavnega pasa na celotni trasi, kot vidimo ob sedanjem “popravljanju”.

Bistvena je vsebina, ne pa enakopravnost ali neenakopravnost v predvolilni kampanji.

Celotna problematika “drugega tira” globoko žali ljudi, ker daje vtis in celo želi državljane prepričati, kot da je gradnja železnice nekaj tako zahtevnega in težkega, da se moramo na tak podvig pripravljati dvajset let.

Domača gradbena operativa bi odsek od Divače proti Kozini že lahko začela graditi; malo usekov bi zminirali in nekaj grap nasuli z istim materialom; dlje kot do poletja 2018 nima kaj delati.

Kako so lahko naredili Južno železnico sredi 19. stoletja? Borovniški viadukt?

Žal se že sedaj vse železniške poti v Koper končajo – na slepem tiru. Kot v onih kavbojskih filmih, ko vlak na vso paro vozi, nenadoma pa tirov ni več in rije še sto metrov v pesek.

In ne nazadnje, koliko energije je treba ravno pri nas vreči v smeti, predno se kaj zares zgodi, kaj šele naredi?

Mislim, da je bolje referendum preklicati in se dogovoriti o vsem s soočenjem argumentov in po pameti, sedanji razpis referenduma pa sprejeti kot zadnji opomin za streznitev. Onih 6 milijonov ni malo.

http://www.delo.si/novice/slovenija/glas-za-drugi-tir-je-glas-za-razvoj-slovenije.html

Marijan Zlobec