Valerij Gergijev se je od Ljubljane poslovil s Kozinovo Belo krajino

Sinoči se je v prepolnem Cankarjevem domu sklenil letošnji 65. Ljubljana festival. Hitro je  minilo. Med nagovorom Darka Brleka z odra smo slišali aplavz, ko je omenil, da so pripravili kar 78 prireditev, in nov aplavz, ko je omenil, da je bilo obiskovalcev 57 tisoč ali 12 tisoč več kot lani. Župan Zoran Janković pa je spomnil, da vsakokrat ugotovi in reče, da je bil letos festival najboljši in da se sprašuje, kaj se da narediti še bolje, nato pa ga Brlek preseneti s še boljšim festivalom. No, tega nismo slišali, namreč da je letošnji festival minil brez enega samega obiska predsednika države ali predsednika vlade, kar bi bil na primer za festival v Salzburgu nepojmljiv škandal. Tja sta na primer prišla tudi nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Emmanuel Macron.

Darko Brlek, vse fotografije Marijan Zlobec

Darko Brlek se je še posebej zahvalil orkestru Mariinskega gledališča za dvajsetletno prisotnost v slovenski glasbeni kulturi in na Ljubljana Festivalu.

Valerij Gergijev v Gallusovi dvorani

Še tretji večer zapored je pripadal slavnemu Mariinskemu gledališču oziroma orkestru, ki je sedaj na veliki koncertni turneji, ki se bo že danes nadaljevala s prvim koncertom v švicarskem Luzernu, jutri pa z drugim, nato gredo v London.

Behzod Abduraimov

Valerij Gergijev je izbral koncertni program, ki se je začel z Beethovnovo Četrto simfonijo v B-duru op. 60. Tega sem si pravzaprav najmanj želel. Čemu naj bi Rusi prihajali v Ljubljano z že zdavnaj “prezvečenim” Beethovnom, ko pa imajo toliko svojih skladateljev in skladb, ki jih doma z njim še nismo slišali. Na primer Klasične simfonije Sergeja Prokofjeva orkester iz Sankt Peterburga v Ljubljani še ni igral, pa je nedvomno zanimivejša od Beethovna. To, da bodo na koncu svoje turneje Rusi odšli še na Beethovnov festival v Bonn, nam nič ne pomeni.

Neka kompozicija v koncertnem večeru se na koncu izkaže kot najslabša in to je bil sinoči ravno Beethoven. Izkazal se je nič manj kot nekakšno programsko “mašilo”. Interpretacija Valerija Gergijeva je bila povprečna, brez odkrivanj kakih poudarkov. Gergijev je interpretacijo gradil počasi in je vrh dosegel šele v četrtem stavku Allegro ma non troppo. Če bi se vprašal, ali sem občudoval klasicistično izvedbo s popolno in čisto usklajenostjo godalcev, bi to zanikal. Čistost je bila dosežena do neke mere, a ne do perfekcije. Za to bi morali imeti vaje, kar pa po dveh Wagnerjevih operah ni bilo možno. Gergijevu kot da ne gre v glavo, da za nekatere skladatelje ni najboljši interpret. Lahko bi izbral drznejšo programsko potezo in za uvod predstavil kakšno nam še neznano skladbo kakega mladega skladatelja, ki zaman čaka na priložnost svoje mednarodne promocije in opozorila nase. Beethoven je bil v tem kontekstu dolgčas na kvadrat.

Zakaj Gergijev ni, če se že “boji mladih”, na primer raje izvedel Prve simfonije genialnega Aleksandra Glazunova, ki je v Ljubljani še nismo slišali?

Zato smo pa z velikim pričakovanjem prisluhnili izvedbi Koncerta za klavir in orkester št. 1 v Des-duru op. 10 Sergeja Prokofjeva. Prvič je k nam prišel mladi, leta 1990 rojeni uzbekistanski pianist Behzod Abduraimov. Svetovno pianistično kariero dela v zadnjih treh letih, ko je že gostoval po Evropi, v Aziji, Avstraliji, na Novi Zeandiji, Kanadi in v ZDA, kjer je v newyorškem Carnegie Hallu debitiral že leta 2015.

Aduraimov igra vseskozi zelo suvereno, avtonomno, nima nobenega strahu pred slavnim dirigentom in orkestrom, pravzaprav sam vodi interpretacijo, medtem ko se je Gergijev držal precej v ozadju, morda je bilo zlasti v drugem stavku Andante assai kot tudi v prvem stavku Allegro brioso nekaj malega preveč orkestrskega zvoka, ki pa je hotel poudariti najbolj znano melodijo koncerta, ki se potem na koncu koncerta (Allegro scherzando) ponovi. Tu bi se dalo še malo zniansirati celotno dinamiko. Abduraimov ima perfektno pianistično tehniko, igra čisto, ne sicer tonsko hedonistično, to ga čaka v kakšnem drugem delu. Občinstvo je takoj prepričal in dočakal kar burne ovacije.

Hvaležnim poslušalcem se je oddolžil s kar dema dodatkoma; najprej je poiskal Schuberta in njegov Moment musical št. 3 v f-molu (iz cikla šestih skladb D 780, op. 94),  da bi pokazal svojo osredotočenost na detajl, rafinirano perfekcijo skoraj rahlo otožne melodije in stilni ter časovni preskok nazaj. Verjamem, da pozna interpretacijo slavnega pianista Horowitza, ki si jo lahko ogledate na YouTube, tako kot celotni cikel v interpretaciji Alfreda Brendla.

Z drugim dodatkom je segel k največjemu pianistu v zgodovini, Franzu Lisztu. Izbral je njegov etudo št. 6 Variacije na Paganinijevo temo v e-molu. Franz Liszt je prvič srečal Paganinija in ga slišal igrati leta 1831, dve leti zatem, ko ga je na Dunaju slišal naš France Prešeren, česar slovenska literarna zgodovina še do danes ne dojame, ker ne pozna Paganinijeve biografije. Paganini je namreč imel tedaj na Dunaju kar deset razprodanih koncertov, kar danes ne bi bilo možno doseči nobemu solistu na svetu.

Behzod Abduraimov je še enkrat in še temeljiteje ali še bolj prepričljivo pokazal svoje občuteno in hkrati virtuozno igranje. Zanimivo pa je, da Abduraimov te kompozicije ne “prekomponira”, tako kot to počne sicer stari ljubljanski koncertni znanec, sloviti turški pianist in skladatelj Fazil Say, ki je v svoji igri združil Paganinija, Liszta in na koncu še najbolj sebe.

No, Fazil Say se bo vrnil v Ljubljano kot gost Slovenske filharmonije, za Behzoda Abduraima pa upajmo, da na že prihodnji Ljubljana Festival s samostojnim recitalom. Sinoči je bil v celoti sprejet z ovacijami, kar je za mladega in nam neznanega pianista lepo doživetje.V drugem delu koncerta smo pričakovali interpretacijo slavne Šostakovičeve Pete simfonije, verjetno največkrat izvajane, nekako “paradne”. V Ljubljani smo že slišali več izvedb Šostakovičevih simfonij s tem orkestrom in Valerijem Gergijevim, nekaterih še ne in nas še čakajo, zlasti one, ki so manjkrat na sporedu, tako na začetku kot na koncu skladateljevega opusa petnajstih simfonij, na primer Trinajsta Babji Jar (o množičnem nacističnem pokolu Judov).

Ko je Valerij Gergijev na tiskovni konferenci govoril o promociji mladih pianistov, ki nastopajo z njim, pa mladih pevcev, baletnih plesalcev, koreografov… in sem ga vprašal, kako pa je z njegovo promocijo mladih skladateljev, je odgovoril, da je tega več, kot poznamo ali si mislimo. Med drugim je omenil, da dajejo mladim skladateljem preizkusno naročilo za 40 minutno opero, da bi se izkazali in bi jim zatem lahko naročili celovečerno opero.

Kako je reagirala Ljubljanska opera z Mirkom Poličem je svetu bolj znano kot nam samim. Leta 1936, ravno ko je v Moskvi izbruhnil škandal, ko je Stalin zapustil predstavo Šostakovičeve opere Lady Macbeth iz Mcenskega okrožja, smo doma uprizorili isto opero v slovenščini. Tedaj je imel Šostakovič borih trideset let. Torej je Ljubljana takoj podprla največjega ruskega skadatelja 20. stoletja, ki je ustvarjal vse do svoje smrti leta 1975.

Podobno je bilo s Sergejem Prokofjevom in njegovo opero Zaljubljen v tri oranže, ki jo je Ljubljanska opera uprizorila še prej kot Šostakoviča. Če je bila svetovna premiera Oranž decembra leta 1921 v Chicagu, je bila ljubljanska že v sezoni 1927/1928, ko je bil Sergej Prokofjev že malo starejši, a še vedno komaj kakih 36 let star. To pišem, ker bodo Rusi brali, pa tudi Američani, ki vse prevedejo, in naj vedo, koliko je Ljubljana naredila za afirmacijo ruske glasbene kulture.

Šostakovič je po svetu zaslovel že s Prvo simfonijo

Dimitrij Šostakovič je zaslovel po svetu že s svojo Prvo simfonijo, potem ko jo je v ZDA dirigiral Leopold Stokowski. Simfonijo je napisal v letih 1924/1925, ko je bil še študent…Kasneje so jo radi izvajali Arturo Toscanini, Eugene Ormandy, Karel Ančerl, Rudolf Kempe…

Peta simfonija je tako nastajala ob Šostakovičevi že splošni in mednarodni slavi. Skladatelj je gradil svoj vizionarski glasbeni svet, nenehno prežet z aktualnim družbenim dogajanjem, zato je ves njegov simfonični cikel bil vseskozi aktualen, če rečem angažiran, bi zvenelo nekako “proletarsko”, čeprav ni bil tako daleč od te možne pomisli ali oznake.

Šostakovičeva Peta simfonija v d-molu op. 47 je nastala zelo hitro, med aprilom in julijem leta 1937, dobro leto po predstavah Lady Macbeth v Moskvi in javnim napadom na skladatelja v Pravdi. Šostakovič je potreboval rehabilitacijo, vsaj v kontekstu oblasti in politike, in jo s to simfonijo dobil, kolikor se zdi ta oznaka sploh primerna za glasbeno delo in skladatelja, ki je dočakal s svojo opero ogromen uspeh že v Sankt Peterburgu leta 1934 in potem še v Moskvi, tako da je prišel Stalin skozi zadnja vrata v Bolšoj teater, ko je že vsa Rusija vedela, kakšna je Šostakovičeva opera. V tej operi je Stalina zbodel prizor zastrupitve družinskega tirana Borisa  Timofejeviča Izmajlova z gobami, v katere je nevesta Katarina Lvovna Izmajlova vmešala podganji strup. Stalin je uvidel sporočilo, da je treba tudi njega zastrupiti s hrano, kar je morda še najlažje doseči. Imel je preganjavico.

Valerij Gergijev je svojo interpretacijo Pete simfonije gradil linearno, bi lahko rekel, s stopnjevanjem od počasnega začetka in poudarkom prve vodilne melodije, ki je kot kombinacija lirike in skrivnostne dramatike, pa vse do monumentalnega in najbolj voluminoznega konca, ko je bil tako rekoč vsak odsek, vsaka sekcija v orkestru, vsak inštrument izpostavljen in poudarjen; pavke so bile najbolj dramatične, udarec na veliki boben tak, da si se ustrašil, činele prav tako, zelo slišen triangel, da ne govorim seveda o pozavnah in trobentah…

Prvi stavek Moderato je bil morda za malenkost prehiter in bi se mu lahko dalo še več melodičnega orkestrskega dihanja s poudarkom na posameznih solih v orkestru (oboa, rog, fagot, harfa, flavta, klavir, trobente, na koncu še celesta) ter v gradacijah še več zvočne opojnosti, korpulentnosti. Gergijev bi lahko še bolj poudaril tematsko, ritmično kontrastno in izrazno zaokroženost prvega stavka, kot da je to že sama po sebi celovita kompozicija s svojo izpovedjo, v kateri je že takoj zaokrožen ves “simfonični svet”. Ko je Valerij Gergijev končal prvi stavek, se je zdelo, kot da je z njim že vse povedal, in se je bilo hkrati bati, da bo občinstvo takoj reagiralo z burnim aplavzom.

Bistveno pa je pri Valeriju Gergijevu še to, da ko igra orkester piano in pianissimo, zveni to izjemno prefinjeno in hkrati intenzivno. Pianissimo se tako sliši v celotnem orkestru, na primer v rogovih…Gergijev ve, kakšna je natančna funkcija slehernega inštrumenta v simfonični zgradbi in glasbeniki so zato v orkestru, da vse to pokažejo.

Drugi stavek Allegreto je zelo skercozen, lahko bi dodal plesen, z nekaj aluzijami na druga dela, s svojimi pihalnimi soli (fagot), sorazmerno dolgim solom prve violine in flavte, ponavljajočih in prelivajočih se odsekanih melodij (npr. pizzicato godal).

Tretji stavek Largo je najbolj liričen in tih, emotiven, skoraj kot daritev. Precej dolg. Tu je pravzaprav pokazal Valerij Gergijev največjo svojo notranjo občutljivost in hkrati poslušanje zvoka orkestra na robu zmožnega. Dialog solo harfe in flavte je bil izjemen. Prav tako solo oboe, ki se nadaljuje s klarinetom in flavtami in rafiniranimi godali v vedno tišjem pianu in zatem spet naraščajočo dinamiko vsega orkestra do svečanega izbruha skladateljske samozavesti, ponosa in poguma, orgije violončel, kot smo jih po njihovi briljanci spoznali že pri Wagnerju. Konča pa se spet s solom harfe, skoraj kot kak memento, in tihimi godali.

Četrti stavek Allegro non troppo je en sam zvočni izbruh, kot da bi Šostakovič že pripravljal obrambo domovine pred nemškim okupatorjem. Gradil utrdbe, kar morda ne bi bilo tedaj brez kasnejšega efekta, če rečem malo zunajglasbeno metaforično.

Skladateljeva zvočna drznost gre tu v vse smeri, kot da bi Stalinu še enkrat, tokrat pa pravilneje, pokazal, da gre v njegovi glasbi za “hrup”, kot mu je očitala Pravda leto poprej. A plemenit hrup s pogumom, ki pomeni dialog in Šostakovičev spopad s Stalinom, ki ga je skladatelj preživel za dvaindvajset let. Kako je z malim bobnom Stalina pošiljal v logorje, mu s klavirjem in harfo tolkel po glavi, z odsekanimi ritmi prizadejal rane…Koliko je teh metafor v tem stavku, ki jih nihče ni pravilno prebral. Zame je ta simfonija eklatantno zmagoviti obračun s Stalinom, ki ga s končnimi pavkami potolče, kot bi rekli Slovenci, s krepelcem. Sijajno. Zares je bil Šostakovič genij.

Za dodatek smo najprej poslušali sklepni odlomek iz baletne suite Ognjeni ptič Igorja Stravinskega, kot ga je sam napovedal. Gergijev je zaslovel z interpretacijo te baletne glasbe na koncertu z Dunajskimi filharmoniki na Salzburških slavnostnih igrah leta 2000.

Zatem pa je sledilo presenečenje, ki pa ga dirigent in od včeraj slovenski državni odlikovanec ni napovedal. Zakaj ne? Ker je bil prepričan, da bodo Kozinov simfonični scherzo Bela krajina (1946) vsi takoj prepoznali. Pa se to ni zgodilo, saj je bila Bela krajina menda nazadnje pri nas izvedena pred več kot tridesetimi leti, ko jo je v okviru festivala Revolucija in glasba dirigiral Anton Nanut. Toliko o skrbi in promociji slovenske glasbe in slovenskih skladateljev nas samih.

Note za Belo krajino so ruski glasbeniki dobili v roke šele včeraj zjutraj, edino vajo pa so imeli ob sedmih zvečer. Čisti začetek je bil manj tipičen, kot bi ga pričakoval, zatem pa so Rusi takoj ujeli pravi Kozinov melos, celo belokranjske pesmi so takoj identificirali, sijajna je bila solistka, koncertna mojstrica, potem pihala, malo mi je manjkalo zvočno razkošje nizkih godal, ki bi se jih dalo še bolj poudariti, tako kot sam konec skladateljeve zelo uspešne kompozicije.

Marjan Kozina, foto Wikipedija

Občinstvo je Belo krajino začelo kot našo kompozicijo spoznavati, ko so slišali belokranjske pesmi v njej in prebudili svoj spomin. Zato je dvorana na koncu eksplodirala v ovacijah in stoječih aplavzih. Valeriju Gergijevu na koncu ni preostalo nič drugega, kot da prime koncertno mojstrico za roko in jo odpelje z odra.

Marijan Zlobec