Z monumentalno opero Somrak bogov se je končala prva izvedba v Sloveniji celotnega Nibelungovega prstana, podvig, ki ga nam je pripravilo slavno Mariinsko gledališče iz Sankt Peterburga pod umetniškim vodstvom dirigenta Valerija Gergijeva. On je nam dal tisto, kar naša glasbena kultura ni bila sposobna vse do danes, to je odkar je bila svetovna praizvedba v Bayreuthu leta 1876.
Tri sojenice na začetku Somraka bogov, foto Valentin Baranovsky
Če slovenska glasbena kultura tega ni zmogla, hkrati pomeni, da prave glasbene zavesti in potrebe po tem ni bilo. Edini, ki se je zavzel za to izvedbo, je bil Festival Ljubljana z direktorjem in umetniškem vodjo Darkom Brlekom. Brez njega tega ne bi bilo. Vprašanje pa je, ali si je slovensko operno občinstvo to gostovanje sploh zaslužilo, saj obe predstavi nista bili razprodani, sinoči na Somraku bogov je bilo sicer več ljudi, na Siegfriedu pa precej manj, kar pomeni, da je zavest o umetniški vrednosti Wagnerjevega opernega cikla še zelo skromna. Morda bo k izboljšanju tega pripomogla knjiga o Wagnerju Martina Gregorja-Dellina, ki jo je prevedel Simon Širca, sicer fizik, k izdaji pa finančno prispeval Festival Ljubljana.
Darko Brlek in Valerij Gergijev, ki se je podpisal v nekaj knjig o Wagnerju, foto Marijan Zlobec
O Siegfriedu sem že pisal in hkrati omenil režijo in scenografijo, ki je v glavnem ostala ista še v Somraku bogov. Nekaj več je bilo svetlobnih efektov kot ilustracija dramskega dogajanja. Velikanski junaki v obliki lutk so ostali isti in bili po potrebi različno osvetljeni (zlasti glave), na koncu so se upognili, s čimer naj bi ponazorili “propad bogov”. Nekoliko več je bilo vertikale, dvignjene scene, tako za domovanje Brünnhilde kot za Hagna.
Tri renske hčerke želijo zlati prstan vrniti Renu, od koder je bilo zlato zanj ukradeno, foto Valentin Baranovsky
Časovni anahronizem neke neznane predzgodovinske dobe; poudarek skoraj pravljičnega dogajanja in nedoločljivega časa, kot prebuja človekove prvotne in morda celo primarne želje po akomulaciji moči, nadvlade, bogastva, odločanja, pohlepa, maščevanj, zavisti, sleparstva, ukan, zlih naklepov…vse do trmastega vztrajanja pri “škodljivih odločitvah”, ki slehernika pogubijo.
Brünnhilda prepozno spozna vse prevare inm resnico, foto Marijan Zlobec
Wagner je poznal nemško in evropsko družbo v prelomnem času revolucij 1848, 1849, slednje v Dresdnu se je sam aktivno udeležil in bil ob njenem porazu obsojen na smrt in se po srečnem naključju rešil v Švico.
Kaj bi bilo lahko končno sporočilo Wagnerjevega Nibelungovega prstana? Pred vsem to, da je človekovo pehanje za oblast in zlato, kar ponazarja vse oblike lakomnosti, izkoriščanja, nadvlade… za človeka pogubno. Človek je na Zemlji zato, da živi v skladu z naravo in spoštuje njene darove, ne pa si jih jemlje brez prave potrebe po njih. Človek in človeštvo potrebuje notranjega očiščenja, to je refleksije o samem sebi na planetu.
Wagnerjeva simbolika v obliki s prekletstvom prežetega nibelunškega prstana bi v sodobni družbi lahko veljala za marsikoga, zato ne presenečajo povsem sodobne izvedbe in postavitve Nibelungovega prstana, kot zadnja v Bayreuthu (kot nekakšen spopad med ZDA in Rusijo, kjer je na koncu rezultat 2:2)
Zločinec Hagen je s svojimi vojaki prepričan v oblast in moč, foto Valentin Baranovsky
Valerij Gargijev in George Cipin sta se odločila za predzgodovinski čas in s tem “ublažila” vse možne “posledice” ali “asociacije”, kar pa je logično. Od Mariinskega gledališča sam ne pričakujem kakšnih aktualnih uprizarjanj; njihova tradicija je močnejša od želje po inovativnosti. Ali če citiram samega Valerijha Gergijeva na včerajšnji tiskovni konferenci na Peklenskem dvorišču v Križankah:” Zgodovina mesta Sankt Peterbug je v bistvu zgodovina Teatra Mariinski.”
Renske hčerke bodo prstan vrnile na dno reke, foto Marijan Zlobec
Če je postavitev Nibelungovega prstana nastajala v sodelovanju s poletnim festivalom v Baden Badnu in njihovo novo veliko dvorano, pa se je Cankarjev dom izkazal za enakovredno prizorišče. Medtem ko je bila premiera v Baden Badnu že leta 2002, pa so v Sankt Peterburgu nekaj let kasneje zgradili novo operno hišo z najmoderneje opremljenim odrom. Kompleks Mariinskega gledališča ima tako tri dvorane.
Kot vidimo, je ansambel Mariinskega gledališča v Ljubljani izvedel obe najtežji Wagnerjevi operi: Siegfried in Somrak bogov v dveh zaporednih večerih, kar je že sam po sebi podvig; tega namreč ne počno nikjer. Med obema operama je celo v Bayreuthu en dan počitka, tako za izvajalce kot za občinstvo. V Ljubljani je bila koncentracija izjemna, zlasti za nastopajoče velika obremenitev in angažma, kar se je sinoči bolj pokazalo kot pri izvedbio Siegfrieda, zlasti v popuščanju koncentracije na posameznih mestih v orkestru.
Siegfried zlatega prstana prostovoljno ne bo izročil renskim hčeram, zato bo umrl, foto Marijan Zlobec
Če postavimo obe operi v kontekst sedanje turneje ansambla Mariinskega gledališča, ki po nocojšnjem koncertu ima že jutri in pojutrišnjem dva nova koncerta na slavnem festivalu v švicarskem Luzernu, potem si lahko predstavljamo, kakšna mora biti pripravljenost vseh nastopajočih, medtem ko so naši profesionalni ansambli še na počitnicah ali pa so komaj začeli z delom. Razlika je velika in samo dokazuje, kako smo mi organizacijsko in programsko, da ne rečem kvalitativno izvedbeno v zaostanku. Zaostaja in pada pa še splošna izobraževalna struktura umetnostne in še posebej glasbene vzgoje, o čemer je prav tako govoril Valerij Gergijev (o razmerah doma): če ni kulturne in umetniške vzgoje, izgubiš cele nove generacije obiskovalcev.
Hagnov zahrbtni umor Siegfrieda, foto Marijan Zlobec
Če Sloveija ne opremore 1200 ljudi, ki bi enkrat v življenju radi videli Siegfrieda in Somrak bogov, potem so stvari jasne, v bistvu pa alarmantne, le da se ne bo zgodilo nič.
Od junaštva do smrti je dovolj sekunda nepazljivosti, foto Marijan Zlobec
Valerij Gergijev je pokazal izjemno koncentracijo in interpretativno moč, sugestivnost, vzdržljvost, odgovornost in prepričanost v vse to, kar počne. Kot generalni direktor in umetniški vodja celotnega kompleksa Mariinskega gledališča pada nanj osebno največ odgovornosti.
Somrak bogov, foto Natasha Razina
Če bi se malo spustil v nekaj podrobnosti sinočnje izvedbe Somraka bogov, potem bi ugotovil, da je koncentracija v orkestru rahlo popustila, ni bilo več čiste igre v celoti, tako kot pri Siegfriedu. Smo pa lahko občudovali še enkrat solo rog (Siegfriedov), korpust trobil in pihal (po štiri pozavne in rogovi s tubo in trobentami, po štiri flavte – en piccolo, klarineti, oboe, trije fagoti). Med godali so izstopale violine. Gergijev je na začetku prvega dejanja, po uzvodu s tremi sojenicami, v znanem motivu ustvaril sijajno wagnerjansko vzdušje, pravi ekrazit zvoka, njegove slovesne drže in vzpostavitve zgodbe, ki bo do konca veliko povedala. Orkester se je potem po svoji dinamiki izkazal še v znameniti pogrebni glasbi za ubitim Siegfriedom in na koncu, ko pa je bilo zvoka, ker orkester ni bil več maksimalno skoncentriran, kar preveč. Manj izrazita je bila glasba Siegfriedove vožnje po Renu, ker ni bila podprta z dogajanjem na odru, ker ga enostavno ni bilo. Prav tako je bilo vprašljivo “premikanje” Hagnovih vojakov in lovcev, saj je bilo proti vsaki človeški logiki in zgodovinski dokazljivosti, torej povsem simbolno “paleolitsko”.
Valerij Gergijev
Gergijev je izbral počasen tempo celotne predstave, s čimer je postavil pred veliko zahtevo in preizkušnjo soliste, še posebej Brünnhildo, ki je bila sicer druga kot v Siegfriedu, a prav tako ne najboljša. Problem pomanjkanja dramskih sopranistk z veliko glasovno in izrazno močjo je svetovni, ne “lokalni”. Če v tridesetih letih slišiš eno odlično Brünnhildo, si lahko srečen, bi rekel. Sam bi se odločil za Hildegard Behrens, ki pa sem jo v münchenskem Nacionalnem teatru ali Bavarski državni operi videl pred tridesetimi leti. Za Brünnhildo velja sicer grda oznaka, da je zanjo potrebna “volovska štima”.
Larisa Gogolevska kot Brünnhilda, foto Marijan Zlobec
Sopranistka Larisa Gogolevska je bila ves čas preforsirana in posledično se je bolj kot lepota petja in oblikovanja fraze slišalo njeno dretje z rezkim glasom. Nismo imeli sreče, tako kot ne z Jekatarino Šimanovič v Siegfriedu.
Dimitrij Voropajev kot Siegfruied, foto Marijan Zlobec
Novi je bil še Siegfried v interpretaciji tenorista Dimitrija Voropajeva. Glasovno je bil skromnejši, prav tako dramsko, igralsko, po zavedanju identitete svoje vloge. Skratka tenorist Mihail Vekua je bil boljši.
Zanimivo pa je bilo, da se je Jekaterina Šimanovič tokrat bolje izkazala v novi vlogi, to je glasovno manj eksponirani Gutruni.
Mihail Petrenko kot Hagen, foto Marijan Zlobec
Sijajen je bil basist Mihail Petrenko kot Hagen; glasovno in igralsko je svojo vlogo interpretiral drzno, monumentalno, z vsem zavedanjem možnosti (končnega) maščevanja svojega rodu, na kar ga opominja in roti njegov oče Alberich. Sam pa se iz prebujene lakomnosti in oblastiželjnosti na koncu zaplete v dvojni zločin (ubije Siegfrieda in brata Guntherja).
Močan je bil basbaritonist Jevgenij Nikitin kot njegov brat Gunther. Nasploh se je Nikitin izkazal v obeh operah (Popotnik).
Roman Burdenko kot Alberich, foto Marijan Zlobec
Po glasovni izrazitosti in dojemanju sicer manjše vloge Albericha je bil odličen baritonist Roman Burdenko. Njegov glas ima veliko perspektivo.
Olga Savova kot Waltrauta, foto Marijan Zlobec
Prav tako odlična je bila mezzosopranistka Olga Savova kot Waltrauta v pevskem dialogu in prepričevanju sestre Brünnhilde. Njen kostum je spominjal na kakega velikega ptiča ali kot da prihaja iz nekega drugega sveta. Izrazito postavljena in poudarjena, bolj kot v kakšni drugi predstavi.
Tri renske hčerke, foto Marijan Zlobec
Tri uvodne sojenice ali norne so bile precej slabe (Ana Kiknadze, Svetlana Volkova, Tatjana Kravcova), preskromne za mednarodni nivo opernega petja, malo boljše in glasovno bolj enotne, igralsko prepričljivejše, še posebej v zadnjem prizoru, so bile tri renske hčerke (Žana Dombrovska, Irina Vasiljeva, Jekaterina Sergejeva).
Tri sojenice, foto Marijan Zlobec
Moški zbor vojakov in lovcev je bil soliden, a sem v resnici pričakoval najprej večjo zasedbo in boj zlito ter dramsko poudarjeno petje. Zbor v Somraku bogov mora priti gledalcem “do kosti”. Očitno so na gostovanje prišli v okrnjeni zasedbi. Še skromnejši je bil ženski zbor, skoraj zborček.
Valerij Gergijev, foto Marijan Zlobec
Valerij Gergijev je prišel v ljubljano za tri dni in dvema operama najtežje izvedljivostne ravni ter še koncertom. Tega ne bi sprejel noben “normalen” dirigent.
Nibelungov prstan pripravljajo le največji operni ansambli in zahtevajo zanj največ vaj. V Ljubljani je bilo vse v enem dnevu. Iz tega ni mogoče potegniti drugačnega sklepa, kot da je bilo na koncu vse dokaj ilustrativno, za nas informativno, v kontekstu potrebe po celoviti wagnerjanski interpretaciji še precej skromno in pokaže, da niti sam Sankt Peterburg nima dovolj izvajalskih moči za mednarodno vrhunsko predstavitev Nibelungovega prstana. Res pa je, da je Nemcem lažje, še posebej v Bayreuthu, kjer vsi nastopajo mesec in več in so ves čas tam, da ne omenim, koliko vaj imajo pred tem.
Dolg aplavz za nastopajoče, foto Marijan Zlobec
Rusi so prišli k nam s posebno naklonjenostjo, za kar jim moramo biti hvaležni. Nibelungovega prstana v Ljubljani verjetno ne bomo videli več. Tisti, ki imate Wagnerja radi, pojdite tja, kjer ga izvajajo v celoti na svetovni ravni in scensko-režijskem konceptu, ki pove več kot Prstan iz Mariinskega gledališča v Sankt Peterburgu. Ampak če niste imeli sto evrov za dve operi v Cankarjevem domu, ne boste imeli dva tisoč in več za celotni Prstan in bivanje teden dni ali še več kje drugje.
Marijan Zlobec