Koncert Ansambla za sodobno glasbo MD7 v Viteški dvorani Križank v sklopu 65. Ljubljana Festivala ob ansamblovi pertnajstletnici je pokazal aktiven odnos do sodobne slovenske glasbe, slovenskih skladateljev, povezav s tujimi skladatelji in njihovimi deli, a hkrati izzval pomisel, da je morda zasedba sama precej ujeta ali omejena v nek spošni izvedbeni koncept. Pokazal je, da so naši skladatelji precej, da ne rečem preveč sramežljivi, po svoje boječi in premalo notranje svobodni, drzni, iskalci novih poti, možnosti in ne nazadnje virtuoznosti vsakega posameznega člana sedmerice.
Jože Kotar, Igor Mitrović, Matej Zupan in dirigent Steven Loy, vse fotografije Marijan Zlobec
Zakaj je tako, je vprašanje karakterja in vzgoje, tradicije in kontinuitete, ki v vsakem, ki bi si upal kaj več, vidi “nevarnost”.
Pavel Mihelčič
Pavel Mihelčič je bil do sinoči umetniški vodja ansambla, ki je doslej izvedel kakih sto del, večinoma nastalih za to zasedbo. Poslovil se je z zahvalo in nagovorom, ko je uradno predal “štafetno palico” skladatelju Nenadu Firštu.
Jože Kotar
Mihelčič je hkrati edini prispeval kako novo delo na sporedu, pa še to je bila nekakšna druga verzija Pramenov z odsevi. Tu je pokazal največ mojstrstva klarinetist Jože Kotar na mestu za dirigenta, ki se je umaknil. Kotar je z dolgo virtuozno solistično pasažo pravzaprav Mihelčiču dal vedeti, da potrebuje njegov Koncert za klarinet in ansambel ali celo orkester. Njegov nastop je bil namreč preveč prevladujoč glede na naravo ansambla iz sedmih glasbenikov.
Franci Krevh
Dobra je bila kompozicija Tadeje Vulc Tlesk vode, tako po zasnovi kot izpeljavi in uporabi glasbenikov, še posebej tolkalca Francija Krevha kot solista, ki je imel še največ opravka z vodo, poleg pozavnista Mihaela Šulerja in klarinetista Jožeta Kotarja. Voda je morda v glasbi še premalo izkoriščena, kdo ve?
Jani Golob
Jani Golob je v svoji razlagi kompozicije Invokacija preskromen, v resnici je melodike več in več motivov, skratka glasbene snovi in ne gre za klic flavte, ki čaka na odgovor, ki da ga ni. Morda, a klica ne slišimo v taki vokativni obliki, da bi čakali, kaj se bo razpletlo in kaj pred razpletom zgodilo.
Matej Zupan
Nina Šenk je tako spretna skladateljica, da se nikoli ne bo “izgubila”. Ima invencijo, ki ji potem zlahka sledi, tako kot v slišani kompoziciji Obrisi in sence II. Pri njej pa pogrešam več emocije, ženske dovzetnosti, spontanosti.
Mihael Šuler
Gostujoči romunski skladatelj Sorin Lerescu je s svojo skladbo Jadranje nekako mirno “potoval” po morju, bi se domnevalo, in čakal, do kam ga bo ali bo jadralca veter pripeljal. Ni ravno velike dramatike, kar pomeni, da je bilo zvočno jadranje “brez vznemirjenj” in “incidenta”.
Maja Rome
Nenad Firšt je prav tako kot Mihelčič videl v violi solo v interpretaciji Maje Rome svoje kompozicije Violab (Viola plus Laboratorij) nekaj novih možnosti in pobud, tudi tu bi pomislil na neko širšo verzijo za solistko in ansambel, saj ni nikjer rečeno, da se česa ne sme. Rome se je izkazala z lepo srednjo lego svojega godala in mehkobo tona.
Steven Loy
Dirigent je bil Steven Loy, ki z ansamblom dela že več let in vse, tako glasbenike kot repertoar, dobro pozna in ni imel problemov, težav ali zadreg. Vse je vodil suvereno.
Lojze Lebič
Lojze Lebič je ob jubileju na povabilo dodatno ponudil v izvedbo svoj Barvni krog. Začne udarno in konča milo, vmes pa je njegova izjemna kombinacija intelekta in čustev. Morda najboljša kompozicija večera z izkoristkom vseh članov Ansambla za sodobno glasbo MD7.
Luca Ferrini
Malo mi je manjkal klavir v pravi pianistični drži (Luca Ferrini), ne pa različnih “preparacij”, prav tako je bil nekoliko v ozadju violončelo (Igor Mitrović), malo več vloge je imel flavtist Matej Zupan, torej smo še na poti nove ne petletke, kot je veljalo včasih, ampak petnajstletke.
Ostaja pa “Horuk v nove čase”.
Marijan Zlobec