Na predvečer 104. rojstnega dne akademika, pisatelja in misleca Borisa Pahorja so v Izoli oziroma izolski knjigarni predstavili zbornik razprav s simpozija o tržaški reviji Zaliv, ki jo je dolga leta izdajal in večinoma pisal kar Pahor sam.
Boris Pahor z jubilejnim šopkom, foto Sergio Verzier
Gostje so osvetlili pomen osrednje ali najbolj odmevne zamejske revije Zaliv, ki je pomagala graditi pluralni prostor v Sloveniji.
Peter Tomšič, predsednik uprave Mladinske knjige, ki je skupaj s Cankarjevo založbo in Društvom Primorski poletni festival pripravila srečanje, je ob zborniku Moč povezav spomnil, da gre za “zgodovinski dokument o Pomladi, ki se je na Primorskem začela bistveno prej kot v Ljubljani”, s čimer je izpostavil vlogo Pahorjeve revije pri dogajanju, ki je vodilo vse do osamosvojitve. “To je zasluga Zaliva, to je zasluga sodelavcev Zaliva ter Borisa Pahorja in njegove žene,” je dodal.
Boris Pahor z urednikoma in moderatorjema; Nevo Zajc in Zdravkom Dušo, na sredini v modrem pa je Peter Tomšič, foto Sergio Verzier
Urednik zbornika Moč povezav – Prispevki s simpozija o tržaški reviji Zaliv 6. aprila 2017 na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani Zdravko Duša je opozoril, da je dolgo veljalo, da se je neke vrste pluralizem v povojni slovenski družbi skušalo uveljaviti prek Perspektiv in Revije 57 ter vse tja do “odločilnega reza” z Novo revijo, da pa Zaliva v tej zgodbi ni bilo. A na simpoziju se je pokazalo, kako je ta pluralni prostor nastajal tudi s pomočjo Zaliva.
Boris Pahor v izolski knjigarni Mladinske knjige, foto Sergio Verzier
Boris Pahor je spomnil, kako so revijo začeli izdajati tako rekoč “iz nič”, kako ga je Edvard Kocbek spodbujal k literarnemu ustvarjanju, podoživel pa je tudi več epizod iz časa med in po vojni. Pahor je bil kritičen do določene drže internacionalizma, ki je še danes prisotna. “Še danes tukaj pri vas, v Kopru, velja italijansko-slovensko prijateljstvo, tako da Slovenec, ki piše danes slovensko, rekel bi prepričljivo in s spoštovanjem do svojega naroda… ne pride do nagrade, ker je preveč Slovenec,” je opisal in navedel primer publicista Milana Gregoriča v zvezi z (ne)podelitvijo Kocjančičeve nagrade.
Boris Pahor in Peter Tomšič na SAZU, foto Marijan Zlobec
Ob tem je Pahor kritiziral tudi sedanji odnos “naših” levičarjev v zamejstvu. Kot je poudaril, so kulturniki s povezovanjem na kulturnem področju dosegli, da je Trst spremenil odnos do Slovencev, vendar gre tu za širše vprašanje: “Slovenska kulturno-gospodarska zveza v Trstu je še danes na tej liniji. Niti enkrat ne boste slišali nekoga… da bo rekel: rešujmo slovenski narod… Edino do tega so prišli: rešujmo slovenski jezik. Slovenskega jezika pa ne bo nobeden reševal brez narodne zavesti.”
Boris Pahor na simpoziju, foto Marijan Zlobec
Nasproti aktualnemu internacionalizmu je Pahor postavil koncept enotnosti v pluralnosti, kakršen naj bi veljal v Evropski uniji, tiste, ki ga imajo za nacionalista, pa je označil za kratkovidne.
Govor Borisa Pahorja, ki ga v zborniku ni, foto Marijan Zlobec
Zbornik poleg razprav (Elisabetta Sgarbi, Janez Bizjak, Tomaž Pavšič, Evgen Bavčar, Tatjana Rojc, Vinko Ošlak, Peter Kovačič Peršin) prinaša še nekaj besedil samega Borisa Pahorja, ki jih sicer na simpoziju ni prebral (iz let 1972, 1985 in 1987 ter nagovor ob odkritju spomenika njemu samemu v Tivoliju prav tako 6. aprila letos), manjka pa njegov sklepni skoraj enourni nagovor zbranim na SAZU, ki očitno ni bil avtoriziran, čeprav je bil posnet. To je napaka in nekorektnost zbornika, saj po njem izgleda, kot da Pahor tam ni govoril oziroma simpozij sam končal.
Marijan Zlobec